Jedro

Če sta fantazijska dela dveh firm povsem enaka, se ti dve firmi ne moreta jasno razlikovati.

Izrek

Pritožbi zoper točke I/1., I/3. in II. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da se glasi: 1.Ime "A." se kot sestavni del firme tožene stranke izbriše iz sodnega registra.

2.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Pritožba zoper točko I/2. sodbe in zoper tisti del točke I/1., kjer tožbeni zahtevek presega izbris imena "A.", se zavrne in se v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na izbris tožene stranke iz sodnega registra (točka I/1.), na plačilo 1.000.000,00 SIT spp (točka I/2.) in na plačilo pravdnih stroškov (točka I/3.). Prvostopno sodišče je nadalje naložilo tožeči stranki povrnitev 17.480,00 SIT stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se firmi strank razlikujeta le v pogledu dejavnosti. Fantazijski del polnih firm "A." ter skrajšani firmi v celoti pa sta popolnoma enaki. Ob takšnem stanju pa kriterij povprečenega potrošnika ne pride v poštev. Tožeča stranka stroškov pritožbenega postopka ni zahtevala.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in navedla, da je označba dejavnosti sestavni del firme in zato bistvenega razlikovalnega pomena. Tožena stranka je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da imata stranki tega postopka v svojih firmah enak (celoten) fantazijski dodatek "A.". Enaka je tudi oblika odgovornosti ter tudi sedež. Edino razliko predstavlja opredelitev dejavnosti. Registrirani skrajšani firmi strank sta identični, namreč "A. d.o.o.". Drugostopno sodišče soglaša s pritožnico, da je razlikovanje firm po kriteriju povprečno skrbnega potrošnika ob takšnem stanju irelevanteno. Skrben potrošnik se namreč ne ukvarja z identifikacijo subjektov na trgu glede na njihovo registrirano dejavnost. Odločilen je pač fantazijski del firme. Če je ta povsem enak tistemu pri drugem subjektu, je razlikovalna funkcija izključena. Kriterij iz 2.odst. 23.čl. ZGD ni zgolj razlikovanje, ampak "jasno razlikovanje". Zgolj različna dejavnost bi lahko zadostila prvemu, za jasno razlikovanje pa ne more zadoščati. Sodišče prve stopnje je kriterije iz 2.odst. 23.čl. ZGD uporabilo napačno.

Pritožba tožeče stranke je v tem delu utemeljena in je treba izpodbijano sodbo po 4.točki 358.čl. ZPP spremeniti tako, da se zahtevku na izbris fantazijskega dela firme tožene stranke ugodi.

Tožeča stranka se pritožuje zoper sodbo v celoti. Čeprav pritožbenih navedb o tem ni, tožeča stranka očitno izpodbija tudi zavrnitev zahtevka na izbris tistega, kar predstavlja razliko med izbrisom fantazijskega dela firme in "izbrisom tožene stranke". Takšnega izbrisa 2.odst. 23.čl. ZGD ne predvideva, prav tako pa tožnik ni navedel razlogov, ki bi terjali morebiten izbris drugih delov toženčeve firme (npr. oblike odgovornosti ali označbe dejavnosti).

Preko tistega, kar je rezultat spremembe sodbe, tožeča stranka v tem sporu ne more uspeti. Drugostopno sodišče je zato pritožbo zoper del točke I/1. zavrnilo in v tem obsegu sodbo po 353.čl. ZPP potrdilo.

Tožeča stranka se pritožuje tudi zoper zavrnitev njenega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ta zahtevek med drugim zavrnilo tudi zato, ker tožeča stranka zatrjevane višine škode ni z ničemer utemeljila. Ta (dejanski) zaključek s pritožbo ni izpodbijan. Zato drugostopnemu sodišču ostane zgolj preizkus glede na razloge, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaključek sodišča prve stopnje o enem elementu odškodninske odgovornosti, namreč o protipravnosti, je sicer napačen. Vendar pa to na usodo odločitve o odškodninskem zahtevku ne vpliva, saj je odgovornost pogojena z nadaljnjimi predpostavkami. Pritožbo zoper točko I/2. je bilo zato treba zavrniti in v tem delu sodbo po 353.čl. ZPP potrditi.

V okviru spremembe sodbe (oz. zaradi nje) je moralo drugostopno sodišče po 2.odst. 165.čl. ZPP odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji. Uspeh strank v pravdi se v končni fazi pokaže kot približno enak in temu sledi odločitev, kot jo predvideva (prvi del) 2.odst. 154.čl. ZPP. V zvezi s stroški pritožbenega postopka je treba najprej ugotoviti, da jih tožeča stranka ni zahtevala. Tožena stranka je stroške svojega odgovora na pritožbo sicer zahtevala, vendar pa se vsa njena izvajanja nanašajo na tisti del, s katerim je pritožnica uspela, toženka pa s svojim odgovorom ne. Stroški odgovora na pritožbo (takšnega, kot je bil vložen) zato niso bili potrebni stroški v smislu 1.odst. 155.čl. ZPP.