Jedro

O premestitvi in o podaljšanju premestitve obsojenca v zaporu odloča direktor zavoda oziroma generalni direktor uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka pa je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, ki ju določa zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ pod prvo točko izreka ugodil predlogu direktorja Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni za podaljšanje začasne premestitve za obsojenca A.A. - sedaj tožnika v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor in tožniku za šest mesecev podaljšal premestitev v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor; pod 2. točko izreka je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in pod 3. točko je odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali. V svoji obrazložitvi navaja, da je direktor zavoda Dob pri Mirni za tožnika podal predlog za podaljšanje začasne premestitve iz razloga varnosti in zaradi interesa ohranitve reda in discipline v zavodu. Nato se sklicuje na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in na določbe Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Pravilnik). Dalje navaja, da je zaradi ugotovitve, ali še vedno obstajajo razlogi, zaradi katerih je bil tožnik premeščen, pridobil tako mnenje matičnega zavoda, kakor tudi mnenje mariborskega zavoda, ki premestitve ni podprl. Vendar pa tako iz mnenja matičnega zavoda, kakor tudi iz mnenja zavoda Maribor izhaja, da je bil tožnik v obeh zavodih nameščen po 6. členu Pravilnika, ker je s svojim vedenjem huje motil druge obsojence. Glede na navedeno organ ocenjuje, da premestitev tožnika v matični zavod zaenkrat še ni primerna, ker še vedno obstajajo razlogi, zaradi katerih je bil tožnik premeščen. Ko pa bo matični zavod razpolagal z novimi bivalnimi prostori, bo premestitev v matični zavod smiselna.

Drugostopenjski organ je z odločbo št. 720-235/2007/125 z dne 11. 10. 2011 pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da organ druge stopnje njegove pritožbe ni celovito preizkusil v mejah pritožbenih navedb, zaradi česar so bila kršena pravila postopka. V izpodbijani odločbi je navedeno, da je razlog premestitve tožnika begosumnost, vendar pa to ni zadostno obrazloženo. Pravosodni organ bi se moral v postopku ugotavljanja dejanskega stanja bolj jasno in konkretno opredeliti glede obstoja razlogov za podaljšanje premestitve, upoštevajoč pri tem tudi določbe ZUP. Tožniku so bile kršene ustavne pravice iz 22. in 29. člena Ustave. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločba, s katero je bila tožniku podaljšana premestitev v Zavodu za prestajanje kazni Maribor. Premeščanje obsojencev ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) v členih od 79. do 81. Po določbi prvega odstavka 79. člena ZIKS-1 se obsojenec lahko premesti iz enega v drug zavod ali oddelek zavoda v Republiki Sloveniji, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga pristojna enota za zaščito ogroženih oseb po zakonu, ki ureja zaščito prič. Po določbi prvega odstavka 81. člena ZIKS-1 se postopek za premestitev začne na predlog direktorja zavoda ali enote, pristojne za zaščito prič ali na prošnjo obsojenca ali njegovih ožjih družinskih sorodnikov. V primeru, če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu in med direktorjema zavodov ni doseženo soglasje, odloča o premestitvi generalni direktor (4. odstavek 81. člena ZIKS-1).

Glede na citirane določbe ZIKS-1 torej o premestitvi odloča direktor zavoda oziroma generalni direktor uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan vsaj eden od premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Pri uporabi prostega preudarka je upravni organ vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu (1. odstavek 79. člena ZIKS-1). Če pa je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1 pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, kakor tudi prvostopenjskega organa pred njo, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sta upravna organa obrazložila, da še vedno obstajajo razlogi, da se tožniku premestitev v zavodu Maribor podaljša. Po mnenju sodišča sta upravna organa tudi pravilno uporabila določbe ZIKS-1 in Pravilnika. Pravilno je bilo uporabljeno tudi zakonsko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Tožbeni ugovori zato na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da mu je bilo z izpodbijano odločbo poseženo tudi v njegovi ustavni pravici iz 22. in 29. člena Ustave RS, sodišče ob ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ni moglo slediti tej tožbeni navedbi.