Jedro

Tožnik v pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije ni dokazal zmotnosti presoje sodišča, da glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, odločba sodišča druge stopnje ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, oziroma da glede tega vprašanja v sodni praksi sodišč druge stopnje ni neenotnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike plače v znesku 373.590,00 SIT. Ob ugotovitvi, da je tožnik v spornem obdobju prejemal plačo skladno z dokončnimi odločbami o razporeditvi in sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi na delovnem mestu pomočnika ključavničarja, poleg tega pa je kot invalid II. kategorije prejemal tudi ustrezno nadomestilo plače, je presodilo, da ni upravičen do razlike plače za delovno mesto ključavničarja, ker na to delovno mesto v spornem obdobju ni bil razporejen. Hkrati je sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti, ker niso podani razlogi po prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da je sodišče le pavšalno ugotovilo, da ne obstojajo razlogi za dopustitev revizije, tako da se razlogi sklepa ne dajo preizkusiti. Tudi pritožniku ni znana sodna praksa glede dopustnosti zahtevka delavca invalida, ki dejansko opravlja zahtevnejše delo, na katerega ni razporejen, za to delo pa prejema nižjo plačo. Ker se taki primeri v praksi pogosto pojavljajo, pa gre vsekakor za pomembno pravno vprašanje, o katerem bi se moralo izreči tudi Vrhovno sodišče. Ker je bil tožnik formalno razporejen v skladu z veljavno invalidsko odločbo, dejansko pa je opravljal zahtevnejše delo, za katerega ni bil plačan, je odločitev o njegovem denarnem zahtevku odvisna od interpretacije določb, ki urejajo pogodbo o zaposlitvi in temeljnih načel civilnega prava. Zato bi moralo sodišče revizijo dopustiti.

Pritožba je bila v smislu določb 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče druge stopnje dopusti revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja). Na podlagi tretjega odstavka navedenega člena se lahko stranka pritoži zoper sklep o nedopustitvi revizije le iz razlogov po 2. alineji prvega odstavka, to je če odločba odstopa od sodne prakse, ali v sodni praksi sodišča druge stopnje ni enotnosti. Iz razloga odločitve o pomembnem pravnem vprašanju stranka sklepa sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije ne more uspešno izpodbijati, tako da je obstoj tega razloga v izključni presoji sodišča druge stopnje.

Sodišče druge stopnje je ob izrecnem sklicevanju na neobstoj pogojev za dopustitev revizije izpodbijani sklep zadostno obrazložilo, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Ker tožnik v pritožbi ni dokazal zmotnosti presoje sodišča, da odločba ne odstopa od ustaljene sodne prakse oziroma da v sodni praksi ni neenotnosti in je tudi sam ugotavljal, da takšne sodne prakse ni, s svojo pritožbo ni mogel uspeti.

Glede na povedano je sodišče na podlagi smiselne uporabe določb 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.