Jedro

Če sodišče ne izvede dokaza, v obrazložitvi pa pojasni razloge, zaradi katerih je sprejelo takšno odločitev, gre za procesno kršitev nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne pa za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora pojasniti razloge za takšno odločitev, saj je v nasprotnem kršeno načelo kontradiktornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 842,28 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnica zatrjuje, da je na podlagi prodajne pogodbe z dne 18. 4. 1984 in sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 598/2001 lastnica nepremičnine parc. št. 51/1 k. o. X in da ima od leta 1984 v posesti del zemljišča parc. št. 45/3 k. o. X v približni površini 156 m², ki je last toženke. Glede na površino nepremičnine parc. št. 51/1 k. o. X je bila tožnica prepričana, da je s kupoprodajno pogodbo pridobila v last tudi sporni del zemljišča. Tožnica s tožbo zahteva, da se ji prizna lastninska pravica na tem delu zemljišča, ker je bila dobroverna in zakonita posestnica in je zato ta del nepremičnine priposestvovala.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica na podlagi priposestovanja lastnica dela parc. št. 45/3 k. o. X s približno površino 156 m², ki je v lasti toženke, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga bo med sodnim postopkom izdelal sodni izvedenec geodetske stroke, označen z rezervirano parcelno številko pri k. o. X in bo elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru sestavni del sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica ni več dobroverna od izdaje gradbenega dovoljenja z dne 20. 11. 1989, ker iz gradbenega dovoljenja izhaja, da mora tožnica za dostop in dovoz do nove stanovanjske hiše uporabljati zahodni del, in sicer parc. št. 52/2, k. o. X, ki ni njena last. Iz lokacijskega dovoljenja izhaja, da tožnica in njen pokojni mož nista pridobila soglasja od toženke za dostop in dovoz po parc. št. 45/3, pridobila pa sta soglasje lastnikov za dostop po parc. št. 52/2. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta tožnica in njen mož samovoljno izvedla dovoz in dostop iz JV smeri v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na podlagi UZ upravnega organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 26. 9. 1988,(1) iz katerega izhaja, da je bila tožnica opozorjena, da za dostop in dovoz iz JV smeri potrebuje soglasje toženke ali lastnika parc. št. 45/2 k. o. X. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da mora tožnica povrniti toženki pravdne stroške.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da sodba nima razlogov, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni zaslišalo pravdnih strank. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe prič glede dobrovernosti in posesti tožeče stranke. Priče so potrdile, da med pravdnima strankama ni bilo sporov v obdobju priposestovalne dobe. Pavšalne so navedbe sodišča prve stopnje, da ni podelilo vere pričam, ker priče niso želele izpovedati, ali niso vedele izpovedati o stvari. Priče so izpovedovale obširno in natančno, razen D. G. Priče so natančno opisale, na katero pot se trditve prič nanašajo, sodišče prve stopnje pa bi moralo upoštevati te izpovedbe in jih dokazno oceniti tudi iz razloga, ker je opravilo ogled na kraju samem. Za ta postopek ni pomembno, ali sporni del parcele pripada zemljišču, ki je last tožnice, ker je odločilno, da je tožnica imela nepremičnino v dobroverni lastniški posesti. Tožnica je trdila, da je imela posest na nepremičnini od leta 1981, svojo dobrovernost in zakonito lastniško posest pa je dokazovala s pogodbo iz leta 1984. Dejstva, ki so se zgodila pred letom 1984, ne dokazujejo, da bi bila tožnica nedobroverna. Tožnica ima od leta 1980, ko se je izselil A. A., nepremičnino v posesti. A. A. je izpovedal, da za nepremičnino ni dobil plačila, zato je sodišče prve stopnje ocenilo tožnico kot neverodostojno in nedobroverno, v tem delu pa je bilo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, ker tožnica ni bila zaslišana. Sicer pa ni pomembno, ali je tožnica plačala za nepremičnino A. A., ker A. A. ni bil zemljiškoknjižni lastnik. Sodišče prve stopnje izpostavlja gradbeno dovoljenje, ker je tožnica dovoz do hiše izvedla drugje, kot to določa gradbeno dovoljenje. Tudi če bi bila dejansko tožnica od začetka lastnica spornega dela, ne bi imela dostopa oziroma dovoza do hiše, ker je njena parcela tako uvrščena. Zavedanje, da nima dovoza do svoje hiše z D., ne pomeni zavedanja, da ni lastnica spornega dela nepremičnine. Toženka z gradbenim dovoljenjem in UZ ni dokazovala, da tožnica ni bila dobroverna, temveč kdaj se je začela gradnja hiše. Toženka v tem delu ni dala ustrezne trditvene podlage, zato je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago. Uradni zaznamek je bil predložen prepozno. Ni pravilna domneva sodišča prve stopnje, da pred gradnjo ni bila izvedena zakoličba in prenos gradbenega načrta na teren, zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni spoštovala odločb upravnih organov in je zato nedobroverna. Iz gradbenega dovoljenja ne izhaja, kam v prostor bi morala tožnica hišo postaviti. Priposestovalna doba je pričela teči pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika,(3) vendar se je tudi končala pred uveljavitvijo SPZ. Sodbe se ne da preizkusiti, ker je protispisna, tudi v delu, v katerem sodišče prve stopnje ugotavlja, da v letu 1998 priposestovalna doba po takrat veljavnih določilih ZTLR še ni potekla. Desetletna priposestovalna doba je od leta 1984 potekla. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni prerekala trditev, da je tožnica pristala na odkup parcele. Sodba tudi ne pojasni, kdaj naj bi tožeča stranka pristala na odkup parcele, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu pomanjkljiva. Večina listinskih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi, se nanaša na leta pred začetkom priposestovalne dobe. Sodišče prve stopnje zmotno sledi izpovedbi geometra P. K., da je tožnico opozoril, da je nova hiša zgrajena na zemljišču toženke. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kdaj naj bi geometer tožnico na to opozoril. Zmotne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na nepravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani N 215/2002. Sodišče prve stopnje iz sklepa iz tega postopka iztrga del obrazložitve iz konteksta in ne upošteva vseh ugotovitev nepravdnega sodišča. Ni res, da nepravdno sodišče ni moglo ugotoviti zadnje mirne posesti in je zato odločilo po pravični oceni. Stranki nepravdnega postopka nista soglašali, da se uredi meja na podlagi močnejše pravice. Če v nepravdnem postopku udeleženca ne soglašata, da bi nepravdno sodišče odločilo na podlagi močnejše pravice, lahko vsaka stranka v treh mesecih po pravnomočnosti sklepa uredi mejo na podlagi močnejše pravice v pravdnem postopku. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da so se spori med pravdnima strankama začeli šele v letih od 1996 do 1998. Tožnica je predlagala, da se vpogleda v celoten spis nepravdnega postopka in tudi v izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da sta pravdni stranki navajali, da so spori nastali po novi katastrski izmeri na podlagi odločbe Območne geodetske uprave L. z dne 4. 6. 1997. Tožnica je predlagala, da se postavi izvedenec geometer, da bi se ugotovilo, ali je bila hiša tožnice zgrajena na tistih gabaritih in na tistem mestu, ki ga določa gradbeno dovoljenje. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka, saj odgovor na pritožbo ni bil potreben, nagrada za narok pa se prizna samo enkrat, zato sodišče prve stopnje nagrade za ponovljeni postopek toženki ne bi smelo priznati.

4. Toženka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica zatrjuje, da je priposestvovala del nepremičnine parc. št. 45/3, katere zemljiškoknjižna lastnica je toženka. Tožnica zatrjuje, da ima posest na spornem delu nepremičnine od leta 1980, od leta 1984 pa je njena posest dobroverna in zakonita. Sodišče prve stopnje je zato pravico tožnice iz naslova priposestvovanja presojalo po določbah drugega in četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih,(4) v zvezi z 269. členom SPZ. Dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 10 let (drugi odstavek 28. člena ZTLR). Dobroverni posestnik nepremične stvari, na katerih ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let (četrti odstavek 28. člena ZTLR).

7. Če sodišče ne izvede dokaza, v obrazložitvi pa pojasni razloge, zaradi katerih je sprejelo takšno odločitev, gre za procesno kršitev nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa za kršitev iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče mora pojasniti razloge za takšno odločitev, saj je v nasprotnem kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je v 6. tč. obrazložitve sodbe navedlo, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem pravdnih strank in da ni sledilo dokaznima predlogoma tožnice, da se za potrebe dokaznega postopka pridobi (celotni) nepravdni spis N 215/2002, v katerem je bilo odločeno o mejnem sporu med parc. št, 45/3 in 51/1, last pravdnih strank, in da ni postavilo izvedenca geodetske stroke. Navedlo je še, da ti dokazi ne bi mogli spremeniti dokazne ocene sodišča prve stopnje, kot bo razvidna v nadaljevanju. Kljub takšni skromni obrazložitvi v tem delu, pa iz nadaljnje obrazložitve sodbe izhajajo razlogi, zaradi katerih tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedba teh dokazov ne bi mogla spremeniti končne dokazne ocene sodišča prve stopnje.(5) Pomembno je tudi, da pritožba opredeljeno ne pojasni, v čem bi izvedba teh dokazov lahko vplivala na spremembo končne dokazne ocene sodišča prve stopnje oziroma katera dejstva bi bila lahko drugače ugotovljena, kar bi vplivalo na končno dokazno oceno pravno relevantnih dejstev.

8. Pritožba sicer navaja, da bi tožnica lahko potrdila, če bi bila zaslišana, da je A. A. leta 1981 plačala kupnino za nepremičnino parc. št. 51/1, hkrati pa pravilno ugotavlja, da to dejstvo ni relevantno, ker A. A. ni bil zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine in je zato tožnica postala zakonita in dobroverna posestnica oziroma dobroverna posestnica sporne nepremičnine leta 1984, ko je sklenila pogodbo z zemljiškoknjižno lastnico B. B.(6) Teh okoliščin pritožbeno sodišče tudi ne šteje kot dokaz, ki bi vplival na dokazno oceno o (ne)dobrovernosti tožnice, kakor tudi nima vpliva na verodostojnost tožničinih navedb in trditev, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje.

9. Glede odločilnega dejstva, na katerem sodišče prve stopnje gradi dokazno oceno, pritožba ne predlaga zaslišanja tožnice in ne navede dejstev, ki bi pojasnila razloge, zaradi katerih je v gradbenem dovoljenju določeno, da tožnica za dostop in dovoz do hiše uporablja parc. št. 52/2 in ne sporni del parc. št. 45/3, če je imela na tem delu od leta 1984 dobroverno in zakonito posest. Toženka je v odgovoru na tožbo zatrjevala,(7) da tožnica ni dobroverna, pri tem pa se je sklicevala na 3. točko gradbenega dovoljenja z dne 20. 11. 1989,(8) iz katere izhaja, da je bil tožnici določen dostop in dovoz do njene nove hiše po parc. št. 52/2 in ne po spornem delu nepremičnine parc. št. 45/3. Pritožba zato neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v tem delu ugotavljalo dejstva izven trditvene podlage toženke. Tožnica ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ne pojasni razlogov, zaradi katerih je v gradbenem dovoljenju določeno, da ima tožnica dostop in dovoz do nove hiše po parc. št. 52/2, ki ni v njeni lasti, ob tem, da hkrati zatrjuje, da je bila od leta 1984 dobroverna in zakonita posestnica spornega dela nepremičnine parc. št. 45/3, ki ji je omogočal dostop do njene nepremičnine.(9) Tudi brez upoštevanja UZ in lokacijskega dovoljenja je prepričljiva dokazna ocena, da tožnica od izdaje gradbenega dovoljenja dalje ni več dobroverna.(10) Gradbeno dovoljenje, kateremu je bilo priloženo lokacijsko dovoljenje, je v dokazne namene predložila tožnica, na te dokaze pa se je sklicevala toženka, ko je zatrjevala, da tožnica ni bila dobroverna. Iz teh razlogov, s tem, ko je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo gradbeno dovoljenje, tožnici ni bila kršena pravica do izjave o odločilnih dejstvih ter pravica do izvedbe dokazov in posledično tudi ne pravica do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ne gre pa tudi za t. i. sodbo presenečenja.

10. Sodišče prve stopnje je upoštevalo relevantne trditve tožnice in izvedlo relevantne dokaze, opredelilo se je tudi glede izpovedb prič, ki pa tudi ob upoštevanju, da bi se štelo, da so potrdile dobro vero in zakonito posest tožnice, glede na gradbeno dovoljenje, ne morejo spremeniti pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnica od izdaje gradbenega dovoljenja ni več dobroverna. Predmet izpodbijanja dejanskega stanja v pravdnem postopku sta: postopek in argumentacija. V tem okviru preverja pritožbeno sodišče pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik izpodbija pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ugotavljanja dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje ni storilo (relativnih) kršitev, ki bi vplivale na zakonitost sodbe in tudi ne absolutnih bistvenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Argumentacija sodišča prve stopnje je v tem delu prepričljiva. Ni namreč najti logične razlage, zakaj je tožnica za pridobitev gradbenega dovoljenja pridobila soglasje za dostop in dovoz do nove hiše po parc. št. 52/2, če je bila dobroverna in zakonita posestnica spornega dela nepremičnine parc. št. 45/3, na katerem si je sicer v nasprotju z gradbenim dovoljenjem uredila dostop do nove hiše. Logičen je zato zaključek, da je tožnica vedela, da sporni del nepremičnine ni njena last oziroma, da je lastništvo sporno in da potrebuje soglasje toženke, če želi pridobiti gradbeno dovoljenje, v katerem bi bilo določeno, da ima dostop in dovoz do nove hiše po spornem delu nepremičnine parc. št. 45/3. Lokacijsko dovoljenje(11) le dodatno potrjuje ugotovitve, ki sicer prepričljivo izhajajo iz gradbenega dovoljenja. Neutemeljene in v nasprotju z dokaznimi listinami so pritožbene trditve, ki izpodbijajo ugotovitve sodišča prve stopnje glede dostopa tožnice do njene hiše po JV strani oziroma iz D. ulice.

11. Ostala dejstva, do katerih se opredeljuje pritožbeno sodišče v nadaljevanju, glede na pritožbene navedbe le dodatno potrjujejo, da tožnica od izdaje gradbenega dovoljenja ni bila več dobroverna. Geometer P. K. je potrdil,(12) da je tekel postopek novih izmer v zvezi s spornimi nepremičninami last pravdnih strank od začetka devetdesetih let, ki je bil sicer zaključen po letu 1994 (leta 1996) in da je tožnico opozoril, da njena hiša stoji na nepremičnini last toženke. Izvedenec sicer ni vedel povedati, kdaj pred letom 1996 je opozoril tožnico, da njena hiša stoji na nepremičnini toženke, vendar vse te okoliščine le dodatno potrjujejo, da je tožnica vedela oziroma bi lahko vedela, da sporni del nepremičnine ni njena last. 12. Pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo pojasniti v obrazložitvi sodbe, kdaj je tožnica pristala na odkup sporne parcele. Toženka namreč ni zatrjevala, da je med pravdnima strankama prišlo do dogovora o odkupu spornega dela nepremičnine, zatrjevala pa je, da so med pravdnima strankama potekali dogovori glede odkupa spornega zemljišča od gradnje hiše dalje, vendar do sklenitve dogovora ni prišlo,(13) teh trditev pa tožnica ni prerekala.

13. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je toženka prepozno vložila UZ z dne 26. 9. 1988 in ga zato sodišče ne sme upoštevati v dokaznem postopku, v pritožbi pa, da sodišče prve stopnje o tem ugovoru ni odločilo. Sodišče prve stopnje je na naroku 3. 6. 2015 sprejelo sklep, da mora toženka predložiti kopijo UZ za tožnico, ker sicer dokaza ne bo upoštevalo in da bo o ugovoru prekluzije tožnice odločilo s končno odločbo. Toženka je fotokopijo UZ pravočasno poslala sodišču prve stopnje.(14) Listina je bila vročena pooblaščencu tožnice dne 18. 6. 2015.(15) Pritožbeno sodišče tega dokaza ni upoštevalo, ker sodišče prve stopnje ni odločalo o ugovoru prekluzije, tudi ne s končno odločbo.(16) Navedeni dokaz pa ni odločilen, ker ugotovitev, da tožnica ni bila dobroverna, temelji na gradbenem dovoljenju.

14. Tožnica gradi svojo dobrovernost na podatku o površini nepremičnine, kot je bila določena ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe iz leta 1984. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je navedeni obseg lahko spremenil že v mejnem postopku med tožnico in M.,(17) ob tem, da iz Izkaza sprememb GURS(18) z dne 28. 2. 1996 izhaja, da je površina nepremičnine last tožnice manjša. Na dokumentu je tudi izjava tožnice, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo na način, da je tožnica pripravljena odkupiti sporni del nepremičnine. Izjava je sicer dana po poteku desetletne priposestvovalne dobe, vendar je treba upoštevati, da se je postopek vodil od leta 1992. Tudi iz strokovnega poročila G. d.o.o. z dne 31. 3. 2010, ki je bilo naročeno s strani toženke in zato predstavlja del njene trditvene podlage, izhaja, da je na spornem območju potekala nova izmera od leta 1992, da pa se tožnica pri razgrnitvi nove izmere za to območje z izmero ni strinjala. Iz poročila še izhaja, da je treba pomanjkanje površine pri parc. št. 51/1 iskati znotraj parc. št. 51/1, 45/2 in 52/1 in ne pri parc. št. 45/3. 15. Glede na obrazložene razloge, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice, da se z izvedencem geodetom ugotovi, ali je bila hiša tožnice zgrajena v gabaritih in na mestu, ki ga določa gradbeno dovoljenje,(19) ob tem, da pritožba zatrjuje, da iz gradbenega dovoljenja ne izhaja, kam v prostor bi morala tožnica postaviti hišo.(20) Sodišče prve stopnje ni pridobilo nepravdnega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 215/2002, razpolagalo je le s sklepoma sodišč prve in druge stopnje, s katerima je bilo odločeno o mejnem sporu med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna in da dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi teh sklepov, ne vplivajo na dejanske ugotovitve, ki so narejene na podlagi gradbenega dovoljenja, ki ob upoštevanju in dokazni oceni drugih dokazov, kot to določa 8. člen ZPP, prepričljivo potrjuje, da tožnica od izdaje gradbenega dovoljenja ni več dobroverna.

16. Pritožbeno sodišče je s sklepom I Cp 3078/2014 sodbo sodišča prve stopnje P 2365/2012-I razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, zato je toženka upravičena tudi v novem postopku do nagrade za narok po tar. št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi.(21) Odgovor na pritožbo z dne 10. 10. 2014 je bil potreben, zato je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno priznalo nagrado po tar. št. 3210 ZOdvT. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče toženki priznalo stroške odgovora na tožbo po tar. št. 3210 v višini 670,40 EUR, po tar. št. 6002 20 EUR, DDV v višini 151,88 EUR, skupaj 842,28 EUR, ki jih mora tožnica plačati toženki v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti do prenehanja obveznosti.

17. Sodišče prve stopnje je storilo posamezne relativne kršitve pravdnega postopka, do katerih se je opredelilo pritožbeno sodišče, ki pa niso vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, ni pa storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): V nadaljevanju UZ.

Op. št. (2): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (3): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (4): V nadaljevanju ZTLR.

Op. št. (5): Ni tudi nujno nedopustna zavrnitev dokaza z argumentacijo, da predmetni dokaz, tudi če bi v celoti uspel (to je, če bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot želi stranka, ki je to pričo predlagala) ne bi mogel spremeniti dokončne dokazne ocene sodišča - povzeto iz sklepa VS RS II Ips 554/99. Op. št. (6): Glede na trditve tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi se glede priposestvovalne dobe ni upoštevala določba drugega odstavka 30. člena ZTLR. A. A. tudi ni dobroverni posestnik, ker je bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine parc. št. 52/2 B. B., zato se dobra vera tožnice presoja samostojno.

Op. št. (7): Glej šesti odstavek na strani 20 sodnega spisa.

Op. št. (8): Priloga A 5. Op. št. (9): Pritožba v tem delu sicer nerazumljivo zatrjuje, da tudi, če bi bila tožnica od začetka lastnica spornega dela nepremičnine parc. št. 45/3, ne bi imela dostopa iz D. ulice, ker je njena parcela tako uvrščena; podrobneje glej pritožbo na strani 323. Op. št. (10): Dokazno breme, da tožnica ni bila dobroverna, je bilo na toženki.

Op. št. (11): Priloga A 5. Op. št. (12): Glej izpoved geometra na str. 227-237. Op. št. (13): Glej npr. navedbe v odgovoru na tožbo (stran 20 sodnega spisa) in pripravljalno vlogo z dne 31. 3. 2014 (stran 49 sodnega spisa).

Op. št. (14): Glej stran 115 sodnega spisa.

Op. št. (15): Glej stran 115 sodnega spisa.

Op. št. (16): Sodišče prve stopnje tudi v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da je toženka iz opravičljivih razlogov (ki jih je navedla na naroku 3. 6. 2015 - glej stran 107 sodnega spisa) predložila UZ po prvem naroku (četri odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je toženka navedla utemeljene razloge, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti izvedbo tega dokaza (če bi o ugovoru prekluzije odločilo ali vsaj navedlo razloge v obrazložitvi sodbe), ker je bil dokument pridobljen iz dokumentacije upravnega organa, ki je vodil postopek leta 1989. V sistemu prekluzij, ki je primarno namenjen zagotovitvi učinkovitosti sodnega varstva, krivdo stranke ni moč prestrogo razlagati in je treba stranki dati razumno možnost, da se v postopku izjavi in predloži dokaze; glej dr. Aleš Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 598. Op. št. (17): Ko je bila leta 1987 sklenjena sodna poravnava v mejnem sporu.

Op. št. (18): Glej prilogi B 30 in B 31. Op. št. (19): Glej navedbe tožnice na strani 106 sodnega spisa, s katerimi pojasnjuje razloge, zaradi katerih predlaga izvedbo tega dokaza.

Op. št. (20): V tem delu glej pritožbene navedbe na strani 323 sodnega spisa.

Op. št. (21): V nadaljevanju ZOdvT.