Jedro

Sodišče prve stopnje zmotno meni, da je pravno priznana škoda za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti le, če gre za trajnost in ne začasnost posledic. Res je, da je ta oblika škode praviloma trajne narave, vendar pa se denarna odškodnina lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj traja, ali če to upravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Pritožbama se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici M.S. znesek 700.000,00 SIT, tožnici A.S. znesek 250.000,00 SIT, obema pa še 39.195,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnic je zavrnilo.

Proti taki sodbi se po svojih pooblaščencih pritožujeta tožeči stranki in tožena stranka.

Tožeči stranki navajata, da se pritožujeta zoper zavrnilni sodbe, in sicer zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Glede tožnice M.S. pritožba meni, da ji je sodišče, glede na to, da je bila dvakrat hospitalizirana in da je imela hude nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo prenizko odškodnino za telesne bolečine. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožnica v kritičnem času imela tudi hude menstrualne težave, zaradi katerih je bila večkrat na ginekoloških pregledih. To je tožnica izpovedala v svojem zaslišanju na naroku 9.11.2005. Ker je toženec prerekal obstoj vzročne zveze glede ginekoloških težav, bi sodišče moralo to dejstvo raziskati, ne pa, da ga je spregledalo. Lahko bi v sklepu o imenovanju sodnega izvedenca postavilo vprašanje v tej smeri. Zato v tem delu dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in tožeča stranka še vedno meni, da odškodnina za to obliko škodne znaša 850.000,00 SIT. Glede na to, da je izvedenec potrdil izpoved tožnice, da je strah ob zastrupitvi gotovo velik in da je bil prisoten ves čas zdravljenja, in še toliko bolj, ker je sledilo še eno vnetje desne ledvice, bi sodišče moralo prisoditi odškodnino v znesku 300.000,00 SIT ne pa 200.000,00 SIT. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da se odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti prisodi le, če gre za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Namreč tudi kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, kot je v tem primeru, in če je močnejše intenzivnosti in dalj traja, se po sodni praksi prizna odškodnina tudi za tako obliko škode. V zvezi s tem opozarja na komentar k Obligacijskemu zakoniku v prvi knjigi na strani 1040. Tožnica je izpovedala, da v obdobju zastrupitve ni mogla opravljati nobenega dela, ni mogla skrbeti za svoje otroke, ni mogla opravljati dela na vrtu, ne svojega dela kot s.p. in dela blagajničarke pri pihalnem orkestru, skratka, ni mogla biti fizično aktivna. Zato tožnica meni, da ji pripada tudi odškodnina v vtoževani višini 200.000,00 SIT za to obliko nepremoženjske škode. Glede tožnice A.S. pa pritožba opozarja na nasprotje. Sodišče je namreč najprej zapisalo, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 200.000,00 SIT, nato pa zapisalo, da znaša primerna pravična odškodnina 150.000,00 SIT. Iz takega zapisa obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti v kolikšnem znesku je dosojena pravična denarna odškodnina. Zato je v tem delu sodba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na intenzivnost strahu in njegovo trajanje, tožnica meni, da znaša pravična denarna odškodnina 200.000,00 SIT. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, kar je skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede teka zamudnih obresti od odškodninskih zahtevkov za nematerialno škodo. Zato odločitev sodišča prve stopnje tudi v obrestnem zahtevku ni pravilna. Iz navedenih razlogov tožeči stranki predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje ali pa sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožečih strank v celoti ugodi. Predlagata tudi razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje v stroškovnem delu ali pa spremembo v prid tožečih strank, pri čemer naj se upoštevajo tudi nadaljnji pritožbeni stroški tožečih strank.

Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče o tožbenem zahtevku tožečih strank odločalo na podlagi 1. odstavka 131. člena OZ in obravnavalo zahtevek škode zaradi zaužitega in pokvarjenega prehrambnega proizvoda po 155. členu OZ in po 4. členu Zakona o varstvu potrošnikov. Sodišče sprejema obrnjeno dokazno breme glede izključitve odgovornosti tožene stranke, sprejema objektivno odškodninsko odgovornost, kjer pa je potrebno, kljub navedbam sodišča vendarle ugotovi storilca, vzročno zvezo in nastalo škodo. Sodišče v tem postopku ni upoštevalo navedb tožene stranke, da ni tisti storilec, zaradi katerega je imela tožeča stranka težave, da ni on prodal tožeči stranki krofa ali rogljiča, zaradi česar je tožeča stranka pretrpela salmonelo oz. okvaro zdravja. V tem postopku sodišče storilca ni ugotovilo, niti ni zaslišalo tožene stranke, z navedbo, da se vabilu ni odzval. Sledilo je le navedbam tožeče stranke in na strani tožene stranke tudi zavrnilo vse predlagane priče, ki bi lahko izpovedale, da navedeni izdelek ni bil proizvod tožene stranke. Tožena stranka sodbo izpodbija po 338. členu ZPP zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev je podana po 14. točki 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti glede dokaza o storilcu, zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo tožene stranke in zaradi napačne uporabe materialnega prava, ker je člen 131 OZ napačno uporabilo. Sodišče v tem postopku ni ugotovilo pravilnega temelja zahtevka, saj dejanskega storilca, ki bi proizvedel proizvod, ki je tožeči stranki povzročil težave oz. škodo na zdravju, ni ugotovilo, ampak je sledilo le navedbam tožnice o avtomobilu, ki je pripeljal na dvorišče organizacije. Kdo je bila oseba, ki je posredovala prodajo oz. kdo je bila oseba, ki je proizvedla krof, ni ugotovljeno. Tudi glede višine zahtevka je sodišče odločalo o zahtevku tako, da je v celoti prepustilo zadevo sodnemu izvedencu, da je nevšečnosti pri zdravljenju in škodo na zdravju, ter vseh ostalih zahtevkih, previsoko ocenilo denarni zahtevek. V primerjavi s podobnimi škodami prisojajo sodišča v Slovenijo veliko nižjo odškodnino, predvsem pa še v primerjavi z navedenim zdravjem oškodovank, ker je zdravljenje zgolj začasno in v vsakem primeru ozdravljivo tudi brez posledic. Zato tožena stranka predlaga, da se navedeni tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne in povrne stroške toženi stranki, saj ni storilec oz. povzročitelj navedene škode.

Pritožbi sta utemeljeni.

Tožeči stranki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditve tožnice M.S. v zvezi z menstrualnimi težavami, ki naj bi bile povezane z zastrupitvijo s salmonelo. V tej smeri sodišče prve stopnje tudi ni postavilo izvedencu nobenega vprašanja. Prav tako pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede zahtevane odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnica je postavila konkreten zahtevek v tej smeri. Navedla je tudi, da v obdobju zastrupitve ni mogla opravljati nobenega dela in primeroma navedla, da ni mogla skrbeti za svoje otroke, da ni mogla opravljati dela na vrtu niti svojega dela kot samostojna podjetnica niti kot blagajničarka pri pihalnem orkestru. Sodišče prve stopnje se do vseh teh njenih navedb sploh ni opredelilo, pač pa je zahtevek kot neutemeljen zavrnilo zgolj z obrazložitvijo, da odškodninsko pravo nematerialne škode zaradi zmanjšanih aktivnosti ne pozna in da gre torej za pravno nepriznano škodo. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da je pravno priznana škoda za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti le, če gre za trajnost in ne začasnost posledic. Res je, da je ta oblika škode praviloma trajne narave, vendar pa se denarna odškodnina lahko prisodi tudi kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj traja, ali če to upravičujejo posebne okoliščine (GV Založba: N. Plavšak in drugi avtorji,Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del, 1. knjiga - komentar k 179. členu, stran 1040). V navedeni smeri pa sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka tožnice M.S. ni preizkušalo. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zahtevku tožnice A.S. zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je glede telesnih bolečin najprej navedlo, da je pravična denarna odškodnina 200.000,00 SIT, nato pa po povzetku mnenja izvedenca glede posledic zaključilo, da je primerna in pravična odškodnina 150.000,00 SIT. Zaradi navedenih nasprotij se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o stroških . Spregledalo je, da sta tožnici vložili vsaka svoj tožbeni zahtevek (A.S. pod opr. št. P 1, M.S. pa pod opr. št. P 2) in je zadevi sodišče le združilo v skupno obravnavanje, kar pa ne pomeni, da je mogoče kot podlago za odločitev o stroških pravde vsake od njiju šteti njun skupni uspeh v pravdi.

Pač pa tožeči stranki nimata prav, ko menita, da bi jima moralo sodišče prisoditi odškodnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, saj gredo zakonite zamudne obresti, glede na to, da se zahteva odškodnina za nepremoženjsko škodo, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bila določena višina odškodnine in ne od dneva vložitve tožbe dalje.

Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo kot razlog za to, da ni zaslišalo zastopnika tožene stranke, ki ga je zaradi zaslišanja vabilo na glavno obravnavo, da se vabilu ni odzval. Za takšen zaključek pa v spisovnih podatkih nima podlage. Iz pridruženega spisa P 2 - list. št. 22 je razvidno, da je sodnik sprejel sklep, da se na glavno obravnavo, določeno za dne 1.3.2006, vabi I.N.. Na hrbtni strani vročilnice toženi stranki na list. št. 31 je razvidno, da je sodnik po neuspeli vročitvi odredil 30.11.2005 vročitev po sodnem vročevalcu. Dokaza, da je bila vročitev tudi opravljena, pa v spisu ni. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaključek, da je bil toženec pravilno vabljen pa da se vabilu ni odzval, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP saj toženi stranki z opustitvijo vročitve vabila na zaslišanje ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Iz navedenih razlogov je bilo zato treba izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče odpraviti ugotovljene napake, dopolniti izvedensko mnenje z odgovori na vprašanja glede škode, ki jo zatrjuje tožnica M.S. v zvezi z menstrualnimi težavami pa tudi glede začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaslišati bo moralo toženo stranko, pa tudi pričo J.B., ki sta jo predlagali tožnici glede okoliščin, v katerih je M.S. prišla do navedenih rogljičev, ter po tako dopolnjenem postopku o zahtevkih tožečih strank znova odločiti (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).