Jedro

Če je bilo ugotovljeno, da je bilo za zemljišče, podržavljeno po temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskih zemljišč, dano nadomestno zemljišče, ki je v vrednosti 71% podržavljenega, tožnik pa ni imel na prvi stopnji in k poročilu o ugotovitvi pravnega in dejanskega stanja nobenih pripomb, tožnik s pritožbo ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 587/2001-6 z dne 8.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.1.2001. Ta je z njo zavrnila pritožbo tožnika zoper delno odločbo Upravne enote Š.L. z dne 27.3.2000. Z njo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo nepremičnin v k.o. G., parc. št. 686, parc. št. 687, parc. št. 688 in parc. št. 689/1, ker je ugotovil, da je za podržavljenje parcele upravičenec na podlagi odločbe z dne 30.1.1964 kot odškodnino prejel nadomestno zemljišče, in sicer parc. št. 752/2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče med drugim navaja, da so po določbi 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravičenci do denacionalizacije tisti, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Pojma ustreznosti nadomestnih zemljišč ZDen izrecno ne opredeljuje. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da je glavno merilo za določanje ustreznosti nadomestnega zemljišča vrednostno merilo, to je vrednost nadomestnega zemljišča, primerjana z vrednostjo podržavljenega zemljišča. Pri tem je odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: odlok) edina podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča. Tako tistega, ki je bilo podržavljeno, kot tistega, ki je bilo dano kot nadomestno. Ker je nadomestno zemljišče bilo dano ob podržavljenju kot odškodnina, je ob analogni uporabi 2. odstavka 90. člena ZDen, šteti, da je ustrezno tisto zemljišče, ki po vrednosti dosega 70% vrednosti podržavljenega zemljišča. Navedeni odlok upošteva pri ugotavljanju vrednosti katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj. Kljub temu, da tudi sodišče meni, da je glavno merilo za določanje ustreznosti nadomestnega zemljišča njegova vrednost, lahko v nekaterih primerih, tudi druge okoliščine vplivajo na presojo, ali je nadomestno zemljišče ustrezno. Vendar mora vlagatelj denacionalizacijske zahteve te okoliščine pravočasno uveljavljati in navajati relevantna dejstva ter zanje predložiti dokaze. V konkretnem primeru je prvostopni organ odločil o ustreznosti nadomestnega zemljišča na podlagi primerjalnega izračuna o ceni in vrednosti nadomestnega in podržavljenih zemljišč na podlagi odloka in je na tej podlagi ugotovil, da je nadomestno zemljišče v primerjavi z odvzetimi zemljišči vredno 71%. To odločitev je kot pravilno in zakonito potrdila tudi tožena stranka in to ugotovitev ocenjuje kot pravilno tudi sodišče. Tožeča stranka v postopku ni dokazala neustreznosti nadomestnega zemljišča. V postopku na prvi stopnji ni niti uveljavljala niti dokazovala drugih dodatnih okoliščin, ki bi vplivale na oceno ustreznosti. Seznanjena je bila z vrednostjo nadomestnega zemljišča, saj je v poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, ki ga je tožeča stranka prejela dne 9.9.2000, podan izračun vrednosti nadomestnega zemljišča. Na predloženo poročilo ni predlagala sprememb in dopolnitev ugotovitvenega postopka niti poročila. Tudi se ni izjasnila glede izvedeniškega mnenja. Zato ji je bilo kot stranki omogočeno, da v postopku uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev postopka, napačne uporabe materialnega predpisa ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da nadomestno zemljišče leži v bregu in je gotovo znatno manj cenovno vredno, kot pa odvzeta zemljišča. Cenilec ni upošteval vseh elementov cenitve, zlasti ne lega zemljišč, kakor tudi dejstvo, da odvzeta zemljišča še vedno koristi za spravilo stelje. Zemljišče ni povsem poraslo z drevjem in gotovo tudi kultura ne ustreza dejanskemu stanju. Navedena zemljišča so bila steljniki in tudi po oceni dejansko več vredna. Danes se še vedno uporabljajo kot steljniki. To bi moral cenilec tudi v naravi upoštevati, ne pa ugotavljati le stanje po formalnem vpisu v katastru. Nadomestna zemljišča so oddaljena od zaščitene kmetije in je njihova obdelava znatno otežena. Zaradi minimalnega odstopanja bi moral nevtralni izvedenec kmetijske stroke podati svoje mnenje. Tožnik na prvo mnenje ni smel dati pripomb in mu ta možnost ni bila dana. Zato mu ni bila dana možnost uveljavljanja pravnih koristi. Sodišče tudi ni ocenilo dejstva, da je bil sprejet dogovor, da se dejanski uporabnik, to je KŽK Kranj strinja, da vlagatelj dobi vrnjena zemljišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje oziroma sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja, saj so v skladu z določbami ZDen in odloka, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Tako ne drži, da tožniku ni bilo omogočeno, da v postopku uveljavlja in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. K poročilu o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju, ki vsebuje izračune, na podlagi katerih je bilo odločeno, ni imel pripomb in ni predlagal spremembe in dopolnitve ugotovitvenega postopka in samega poročila. Glede na opravljene izračune (ki so v skladu z določbami ZDen in določeno metodologijo v odloku), se tožnik ne more v pritožbi z uspehom sklicevati na dogovor s sedanjim uporabnikom zahtevanih nepremičnin. V ostalih pritožbenih ugovorih pa tožnik ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljal že v tožbi in jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.