Jedro

Kot je razvidno iz zakonske določbe, pa tudi iz povzete sodne prakse, je izplačilo delovne uspešnosti vezano na povečan obseg dela oziroma na delo, ki presega pričakovane rezultate dela, torej na opravljanje dela drugega delovnega mesta poleg svojega. Kot je utemeljilo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 492/2014, je do izplačila delovne uspešnosti upravičen delavec, ki opravlja v celoti delo enega delovnega mesta, nato pa še del dela drugega delovnega mesta, tako da skupaj opravi bistveno več dela, kot bi ga opravil delavec (le) na enem delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 306,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je dolžna toženka tožniku za obdobje od 1. 6. 2015 do 31. 12. 2018 iz naslova povečanega obsega dela obračunati znesek v višini 20 % osnovne plače, skupaj 6.688,34 EUR, pri čemer so posamezni mesečni zneski razvidni iz izreka sodbe, od navedenega zneska plačati prispevke in davke ter tožniku plačati posamezne mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za znesek preteklega meseca do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki plačati pravdne stroške v višini 1.132,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka) in da tožnik sam krije svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik poleg dela svojega delovnega mesta Upravnik V opravljal delo, ki mu ga je odredil nadrejeni delavec A.A., in sicer čiščenje vozil, prevoz pošte ter drugo. To drugo delo je opravljal polovico delovnega časa, ta čas je bil oproščen svojega dela oziroma je tega opravil hitreje. Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da zahtevek tožnika za izplačilo delovne uspešnosti ni utemeljen. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je štelo, da je vzdrževanje vozil delo, ki sodi v okvir delovnega mesta Upravnik V. To delo ni konkretizacija dela delovnega mesta Upravnik V, drugačno stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso (prim. odločbi Pdp 520/2016 in Pdp 214/2019). Gre za delo delovnega mesta Ekonom V - oskrbnik. Da je delavec, ki opravlja delo drugega delovnega mesta, upravičen do izplačila delovne uspešnosti, izhaja iz dosedanjih stališč sodne prakse (Pdp 432/2008, Pdp 977/2010, Pdp 158/2014, Pdp 492/2014, Pdp 520/2016, Pdp 746/2017 in Pdp 214/2019). Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, vključno s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da je izplačilo delovne uspešnosti pogojeno s preseženimi rezultati dela, pri čemer gre za delo delovnega mesta, ki ga delavec zaseda. Tožnik, tudi če bi poleg dela svojega delovnega mesta opravljal delo drugega delovnega mesta, do tega izplačila ne bi bil upravičen. To potrjujejo stališča v zadevi Pdp 453/2019. Če je delo določeno v opisu enega delovnega mesta, še ne pomeni, da se ne more opravljati na drugem delovnem mestu. Na delovnem mestu se lahko opravlja tudi določeno delo po odredbi nadrejenega delavca, v pogodbi o zaposlitvi se ustrezno določi, da se delo opravlja tudi na takšen način, kot izhaja iz zadeve VIII Ips 40/2013. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delo, povezano z vozili, delo tožnikovega delovnega mesta Upravnik V. Tudi če bi šteli, da ne gre za delo tožnikovega delovnega mesta, ob upoštevanju, da tožnik, ko je opravljal delo, povezano z vozili, ni opravljal svojega dela, njegov zahtevek za izplačilo delovne uspešnosti ne bi bil utemeljen. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. 1. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Z uveljavljanjem te kršitve po vsebini tožnik graja materialnopravni presoji sodišča prve stopnje, kar je prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo in utemeljeno razsodilo, da zahtevek tožnika ni utemeljen.

6. Tožnik je pri toženki zaposlen na delovnem mestu Upravnik V. Toženka mu je izdala dve odločbi, s katerima je odredila, da v sklopu rednega dela tega delovnega mesta opravlja delo, povezano z vozili, ter poskrbi za pošto. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov, ki ji tožnik v pritožbi niti ne oporeka, ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju poleg dela, ki je izrecno navedeno v opisu delovnega mesta Upravnik V, opravljal delo, povezano z vozili, prevozom pošte, pa tudi delo, povezano z vožnjami službenega kamiona, selitvami in popravili, tehnično pomočjo na mejnem prehodu in barvanjem talnih označb. Zavzelo je stališče, da delo, ki ni izrecno navedeno v opisu delovnega mesta Upravnik V, pa ga je tožnik opravljal, predstavlja konkretizacijo dela delovnega mesta Upravnik V in prav tako sodi v delokrog tega delovnega mesta.

7. Tožnik v pritožbi stališče sodišča prve stopnje graja in se sklicuje na stališče, zavzeto v zadevi Pdp 520/2016. V tej zadevi je bilo, kot še v nekaterih drugih zadevah, na katere se sklicuje pritožba (Pdp 432/2008, Pdp 977/2010, Pdp 158/2014, Pdp 746/2017), zavzeto stališče, da delavcu, ki na svojem delovnem mestu (poleg svojega dela) opravlja delo, ki ne sodi v opis delovnega mesta, pripada izplačilo delovne uspešnosti na podlagi 22.e člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). Ta člen v prvem odstavku določa, da se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna; pisno odločitev o povečanem obsegu dela in plačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela sprejme predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna za posamezni mesec na podlagi pisnega dogovora med javnim uslužbencem in predstojnikom oziroma direktorjem ali javnim uslužbencem, pooblaščenim za organizacijo dela, ki ga lahko skleneta za daljše obdobje.

8. Kot je razvidno iz zakonske določbe, pa tudi iz povzete sodne prakse, je izplačilo delovne uspešnosti vezano na povečan obseg dela oziroma na delo, ki presega pričakovane rezultate dela, torej na opravljanje dela drugega delovnega mesta poleg svojega. Kot je utemeljilo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 492/2014, na katero se prav tako sklicuje tožnik v pritožbi, je do izplačila delovne uspešnosti upravičen delavec, ki opravlja v celoti delo enega delovnega mesta, nato pa še del dela drugega delovnega mesta, tako da skupaj opravi bistveno več dela, kot bi ga opravil delavec (le) na enem delovnem mestu.

9. V zadevi Pdp 214/2019, na katero se nadalje sklicuje tožnik v pritožbi in v kateri je bilo delavcu, ki je polovico delovnega časa opravljal delo izven opisa svojega delovnega mesta prisojeno izplačilo delovne uspešnosti na podlagi 22.e člena ZSPJS, je bila po predlogu toženke s sklepom DoR 234/2019 dopuščena revizija glede vprašanja, ali je pravilna presoja, da je tožnik upravičen do dodatka za povečan obseg dela.

10. Kot je izpostavilo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi Pdp 453/2019, je vprašanje, ali je delavec, ki opravlja del delovnega časa delo delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, preostali del delovnega časa pa delo drugega, vendar enako vrednotenega delovnega mesta, s tem da ne gre za delo preko polnega delovnega časa, sploh upravičen do kakšnega plačila in na kakšni podlagi. V tej zadevi je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo izplačilo delovne uspešnosti v višini 4 %, pritožbeno sodišče pa je na pritožbo tožnika (ki si je prizadeval za višje izplačilo), ki jo je zavrnilo, pojasnilo, da je sporen že sam temelj terjatve. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem je med drugim postavil vprašanje, ali gre v primeru, ko javni uslužbenec del delovnega časa opravlja delo drugega delovnega mesta, za povečan obseg dela in je upravičen do izplačila delovne uspešnosti iz tega naloga, pa je bil takšen predlog z odločbo DoR 295/2019 zavrnjen.

11. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za izplačilo delovne uspešnosti pravilno zavrnilo, pri čemer je izpostavilo, da drugo delo, ki ni izrecno navedeno v opisu delovnega mesta Upravnik V, pomeni konkretizacijo dela tega delovnega mesta in sodi v njegov delokrog. Četudi bi bilo stališče drugačno, da ne gre za delo delovnega mesta Upravnik V, ampak drugega delovnega mesta, to ne pomeni, kot zmotno meni tožnik v pritožbi, da bi bil njegov zahtevek utemeljen. Ta je neutemeljen na podlagi nadaljnje pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik delo, za katerega trdi, da ne sodi v delokrog delovnega mesta Upravnik V, opravljal v okviru delovnega časa na način, da je približno polovico delovnega časa opravljal delo, navedeno v opisu delovnega mesta Upravnik V, približno polovico pa drugo delo (za ta čas je bil oproščen opravljanja dela, navedenega v opisu delovnega mesta). Iz teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi opravljal delo, ki bi presegalo predviden obseg dela, ali delo, ki bi presegalo pričakovane rezultate dela, torej da bi tožnik opravljal delo drugega delovnega mesta poleg svojega.

12. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (načelo uspeha v postopku) in prvim odstavkom 155. člena ZPP (priznanje za pravdo potrebnih stroškov). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan plačati utemeljeno priglašene stroške. Ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) ji je pritožbeno sodišče priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 500 točk in materialne stroške v višini 10 točk (2 %), skupaj 510 točk ali 306,00 EUR.