Jedro

Pritožbeno sodišče mora presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno obrazložiti. Če se z argumentacijo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu v celoti strinja, navedb ni dolžno ponavljati, ampak zadošča, da se nanje sklicuje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 4.4.2008 zavrnilo zahtevo obsojenega A.D. za obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo tega sodišča z dne 8.10.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23.6.2005. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika B.Z., odvetnika v L., kot neutemeljeno. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper ta pravnomočni sklep je obsojeni A.D. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri kršitev zakona ni določno opredelil, ampak jih je navedel le opisno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da ugodi predlogu za obnovo postopka, podrejeno pa da napadeni odločbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Predlagal je tudi, da ga Vrhovno sodišče oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru navaja, da vložnik v zahtevi kršitev zakona ne uveljavlja, ampak oporeka dejanskim ugotovitvam v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, kar pa ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Po prvem odstavku 424. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da mora vložnik v zahtevi zatrjevano kršitev zakona konkretizirati in jo obrazložiti tako, da je mogoče preizkusiti utemeljenost njegovih trditev.

5. Zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za obnovo kazenskega postopka, se lahko uveljavljajo samo kršitve zakona, ki so bile storjene v postopku o zahtevi za obnovo ali o sklepu, s katerim je bila zahteva zavrnjena, ne pa tudi zaradi kršitev zakona, ki so bile storjene v pravnomočni sodbi oziroma v sodnem postopku, ki je tekel pred njo.

7. Predmet izpodbijanja s tem izrednim pravnim sredstvom je pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. Če vložnik obnovo zahteva iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ter se sklicuje na nova dejstva in (ali) predloži nove dokaze, sodišče dovoli obnovo postopka samo, če so navedena nova dejstva ali predlagani novi dokazi, taki, da utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

8. Obsojeni A.D. v zahtevi navaja, da je njegov zagovornik v pritožbi izpostavil nesprejemljivost obrazložitve prvostopenjskega sodišča, ki ni verjelo zaslišani priči S.P., ter poudaril, da utemeljitev, ki jo je navedlo, ne more biti razlog, da se izpovedbi te priče odreče verodostojnost. Višje sodišče se o tem očitku v pritožbi ni opredelilo, ampak se je zadovoljilo z navedbo, da se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, s tem pa vložniku odvzelo pravico, da argumentirano izpodbija odločbo sodišča prve stopnje.

9. Pravica do (učinkovitega) pravnega sredstva je ustavna pravica, saj je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, s katerimi ta odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih (25. člen Ustave). Zato mora pritožbeno sodišče na tej podlagi, določba 403. člena ZKP se namreč na smiselno uporabo določbe prvega odstavka 395. člena ZKP ne sklicuje, presoditi vse konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzeti o njih stališča in jih ustrezno obrazložiti. Če se z argumentacijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja, navedb ni dolžno ponavljati, ampak zadošča, da se nanje sklicuje.

10. Sodišče druge stopnje je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da izpovedba priče S.P., ki ga je zaslišalo v skladu z določbo tretjega odstavka 413. člena ZKP, ni taka, da bi se mogla na njeni podlagi dovoliti obnova, ker da je priča neprepričljivo izpovedovala o času, ko naj bi po njenih navedbah prišlo do poškodovanja S.A. pri vinogradniških opravilih, ker ni znala pojasniti, s katerim delom telesa naj bi oškodovanec ob padcu s traktorja zadel v stebriček. Argumentacijo glede tega vprašanja je podalo v zadnjem odstavku na drugi in v prvem odstavku na tretji strani sklepa. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi, da je taka argumentacija očitno nerazumna. Kolikor s presojo, ki jo je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu sprejelo sodišče, ne soglaša, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Enako velja tudi za ponujanje drugačne dokazne presoje izpovedb oškodovanega S.A. in njegovega sina D., ki jo vložnik zavrača s sklicevanjem na izpovedbo priče S.P. 11. Vložnik v zahtevi navaja, da bi sodišče, če bi ustrezno upoštevalo izpovedbo S.P., moralo imenovati izvedenca forenzične stroke, da bi ugotovilo, ali je s padcem oškodovanca, ki ga je priča opisala, lahko prišlo do A. poškodb. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da izpovedba v poizvedbenem postopku zaslišane priče ne vzbuja dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, torej da je do poškodovanja oškodovanca prišlo na način kot je ugotovljen v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato že iz tega razloga ni kršilo obsojenčeve pravice v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, s tem da ni odredilo izvedenca forenzične stroke. Vložnik je v zahtevi za obnovo kazenskega postopka navedel, da se je pogovoril z izvedencem forenzične stroke in mu pokazal mnenje izvedenca medicinske stroke, nakar mu je prvi pojasnil, da poškodbe, ki jih je dobil S.A., gotovo ne morejo biti posledica udarcev z lopato. Na enake pritožbene navedbe je vložnikovemu zagovorniku odgovorilo že sodišče druge stopnje (drugi odstavek na tretji in prvi odstavek na četrti strani sklepa), Vrhovno sodišče takšno argumentacijo v celoti sprejema in se nanjo sklicuje. Sicer pa v primeru, ko pravnomočna sodba temelji na izvidu in mnenju izvedenca, sklicevanje na neimenovanega izvedenca, ki ni z ničemer potrjeno, kot podlaga za obnovo kazenskega postopka ne zadošča. 12. Vložnik v zahtevi navaja, da zaslišanja priče J.K. ni predlagal zaradi tega, da bi povedal o dogodku, ampak o tem, kaj je slišal neposredno govoriti oškodovanca S.A., ki je po pravnomočno končanem kazenskem postopku razlagal, da mu je uspelo, da je za poškodbe, ki jih je dobil pri delu v vinogradu, uspel "obtožiti" vložnika ter da si zaradi tega obeta visoko odškodnino. Na ta način bi se po vložnikovem mnenju izkazalo tudi, da sta izpovedbi oškodovanca in njegovega sina neverodostojni oziroma krivi.

13. Iz zahteve za obnovo postopka ni razvidno, da je vložnik predlagal zaslišanje priče J.K., ker je ta slišal oškodovančevo pripovedovanje, saj je iz zahteve (drugi odstavek na tretji strani) razvidno, da je vložnik navedel, da je izpovedba J.K. pomembna, ker mu je povedal, da je v gostinskem lokalu na O. slišal govorice, kako se je A. hvalil, da ga je izigral z manjšo poškodbo, ki naj bi jo dobil pri vinogradniških opravilih, in da je podobne govorice slišal tudi od drugih ljudi. Iz take formulacije v zahtevi za obnovo je popolnoma jasno razvidno, da je vložnik predlagal zaslišanje J.K., da bi ta povedal o govoricah, ki jih je po dogodku slišal, ne pa o tem, kar je sam slišal pripovedovati oškodovanega S.A. Z drugačno interpretacijo navedb v zahtevi zato ne more uspešno uveljavljati kršitev svojih pravic v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojeni A.D., niso podane, zahtevo pa je vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Po 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji. Obsojenčeve gmotne razmere, razvidne iz pravnomočne sodbe, oprostitve plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, ne opravičujejo. Odločanje o oprostitvi plačila sodne takse pa je po prvem odstavku 12. člena Zakona o sodnih taksah v pristojnosti prvostopenjskega sodišča.