Jedro

Ker gre pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za redno odpoved, ima delavec vedno pravico do odpovednega roka. Delovno razmerje mu torej praviloma ne bo prenehalo na dan odpovedi pogodbe, temveč šele z iztekom odpovednega roka, ki je lahko sporazumno tudi podaljšan.

Tožena stranka je pri ugotavljanju delovne uspešnosti kot kriterija za določanje presežnih delavk, postopala v skladu s kolektivno pogodbo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2003 nezakonita, zato je ugodilo tudi reintegracijskemu zahtevku in zahtevkom za priznanje pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka se je sklicevala na nenehen upad vpisa predšolskih otrok, zaradi česar se je zmanjšala potreba po vzgojiteljicah. S spremembo akta o sistemizaciji delovnih mest se je število vzgojiteljic zmanjšalo s prejšnjih 21 na 18. Pri izbiri delavk, ki jim bo odpovedano delovno razmerje, pa so se upoštevali kriteriji iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Po presoji sodišča pa ocena delovne uspešnosti tožnice ni bila realna, tožnici je bila pogodba o zaposlitvi soglasno podaljšana vse do konca šolskega leta in že po poteku odpovednega roka je ravnatelj tožene stranke podal predlog za napredovanje tožnice. Zato ni dokazan resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je prvostopno sodišče sicer zmotno štelo, da je šlo pri oceni dela tožnice za subjektivno ravnateljevo oceno. Toda glede na to, da je tožena stranka podaljšala delovno razmerje tožnici tudi po izteku odpovednega roka, ker je njeno delo še potrebovala, je pravilno odločilo, da za odpoved ni bilo resnih in utemeljenih razlogov. Za presojo je pomembno stanje na dan odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, ali je na ta dan mogoče ugotoviti obstoj utemeljenega razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožena stranka po izteku tožničinega odpovednega roka morala iskati za krajši čas vzgojiteljico zaradi novih nepredvidljivih potreb. Zaradi bolniškega staleža druge delavke je morala podaljšati odpovedni rok tožnici. Upoštevala je 102. člen ZDR, po katerem mora delodajalec ob eventualnih novih zaposlitvah dati prednost tistim delavcem, ki jim je zaradi poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje. Protispisna je ugotovitev obeh sodišč, da je tožena stranka podaljšala tožnici delovno razmerje, sporazumno je bil podaljšan le odpovedni rok. Tožena stranka je bila zavezana k spoštovanju minimalnih odpovednih rokov po 92. členu ZDR, podaljšan odpovedni rok pa ni prekršil zgornje meje 150 dni. Tožena stranka je ravnala v korist tožnice, s tem pa ni mogla izničiti utemeljenega in resnega odpovednega razloga.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka ne navede izrecno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja kot revizijski razlog. Sklicevanje na "navedbo protispisnega dejstva" pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga, kolikor se nanaša na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Pomeni pa tudi dovolj jasno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. V tem delu je revizija neutemeljena in deloma tudi sama s seboj v nasprotju. Že revizija sama navaja najprej to, da tožnici s podaljšanjem odpovednega roka ni podaljšala delovnega razmerja, takoj na to pa, da je tožnici podaljšala zaposlitev (v njeno korist). Dejstvo pa je, da je delavec tudi v času odpovednega roka v delovnem razmerju (zaposlen) in torej podaljšanje odpovednega roka pomeni tudi "podaljšanje" delovnega razmerja.

8. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka se neutemeljeno in zmotno sklicuje na zmotno uporabo 102. in 92. člena ZDR. Obveznost delodajalca po 102. členu ZDR je predpisana le za primer odpovedi pogodb o zaposlitvi večjemu številu delavcev, ne pa tudi, kadar gre za t. i. individualne odpuste - kar delodajalcu sicer ne preprečuje, da tudi v takih primerih tako ravna. Zgornja meja odpovednega roka po prvem odstavku 92. člena ZDR je predpisana le za primer, ko pogodbo o zaposlitvi odpoveduje delavec. Res pa je, da so z zakonom določeni odpovedni roki le minimalni (91. člen ZDR) in ni ovire, da se stranki dogovorita za daljši odpovedni rok tudi še ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Revizija utemeljeno opozori na zmotno stališče sodišča druge stopnje, da odpovedni rok in njegovo podaljšanje, pomeni, da ni bilo razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker gre pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov za redno odpoved, ima delavec vedno pravico do odpovednega roka. Delovno razmerje mu torej praviloma ne bo prenehalo na dan odpovedi pogodbe, temveč šele z iztekom odpovednega roka, ki je lahko sporazumno tudi podaljšan. V času trajanja odpovednega roka pa je delavec še v delovnem razmerju in ima tako pravico kot dolžnost opravljati delo po še veljavni pogodbi o zaposlitvi. To pa ne more pomeniti, da zaradi tega razlog za odpoved ne obstoji več. To še toliko bolj velja v primeru poslovnega razloga in tudi v konkretnem primeru.

11. V 93. členu ZDR je določeno, kdaj začne odpovedni rok teči. Določba je umeščena v poglavje o odpovednem roku in dopušča možnost, da delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi določi začetek teka odpovednega roka "v skladu s programom razreševanja presežnih delavcev". Neposredno se ta določba torej nanaša na odpovedi pogodbe večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Glede na naravo poslovnega razloga, ki je enaka tudi v primeru, ko gre za manjše število delavcev, taka določba še dodatno pritrjuje stališču, da se delavec in delodajalec v primeru poslovnega razloga lahko dogovorita o trenutku odpovedi tudi, kadar gre za manjše število delavcev. Bodisi tako, da določita trenutek začetka teka ali zaključek teka odpovednega roka, v slednjem primeru ne nujno že ob sami odpovedi, temveč ves čas do njegovega izteka. Toliko bolj je to sprejemljivo v konkretnem primeru, ko je šlo za sporazumno podaljšanje odpovednega roka do konca šolskega leta, ob dejstvu, da je bila odpoved dana sredi šolskega leta in da je bil razlog podaljšanja potreba po nadomeščanju delavke na bolniškem staležu. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pri ugotavljanju delovne uspešnosti kot kriterija za določanje presežnih delavk, postopala v skladu s kolektivno pogodbo in je sodišču tudi predložila (pisne) ocene delovne uspešnosti za primerjane delavke za obdobje od januarja 2002 do januarja 2003 (tožnica je izplačilo iz naslova delovne uspešnosti v tem obdobju prejela le za mesec maj 2002). Ravnatelj in njegova pomočnica, ki sta izdelala te ocene, sta izpovedala, da je bila tožnica uspešna delavka, ni pa odstopala ne navzdol ne navzgor. Ne glede na to pa je sodišče presodilo, da je bila glede na delo, ki ga je opravljala, dodatne aktivnosti in ob upoštevanju izpovedi priče, ki je bila pomočnica ravnatelja pred upoštevanim ocenjevalnim obdobjem, tožnica nadpovprečno uspešna delavka. Na to naj bi kazalo tudi dejstvo, da je tožnica ostala na delo še po izteku (prvotno določenega) odpovednega roka.

13. Sodišče druge stopnje je presojo prvostopnega sodišča o neobjektivni (torej o subjektivni) oceni delovne uspešnosti tožnice štelo za zmotno. Ugotovilo je, da je ravnatelj tožene stranke z uporabo kriterijev po kolektivni pogodbi objektiviziral izbiro in se "s tem tudi izognil očitkom pristranskega obravnavanja tistih vzgojiteljic, za katere je ugotovil prenehanje potreb po delu". Za tožnico je analiziral vse podatke o izvajanju delovnih zadolžitev in je ugotovitve po posameznih kriterijih, ki jih je dokumentiral v pisnih preglednicah, v izpovedi tudi (dodatno) obrazložil. Sodišče druge stopnje je torej na podlagi dokaznega postopka, izvedenega pred sodiščem prve stopnje, sprejelo drugačno dokazno oceno kot prvostopno sodišče. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem (seveda) ne uveljavlja, revizijsko sodišče pa je vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev sodišča druge stopnje - njegova sodba je predmet revizijske presoje. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja pa izhaja, da je bila delovna uspešnost tožnice, kot kriterij za izbiro med primerljivimi delavci, pravilno in objektivno ugotovljen, kar pomeni, da je bila tožnica pravilno in zakonito določena kot presežna delavka.

14. Ker je bilo iz zgoraj navedenih razlogov materialno pravo zmotno uporabljeno, dejansko stanje, ugotovljeno po sodišču druge stopnje, pa za odločitev ne zahteva dopolnitve, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu - torej v tistem delu, kjer zahtevka ni zavrnilo že sodišče prve stopnje - spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne v celoti.

15. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, je revizijsko sodišče sklenilo, da krije tožeča stranka sama svoje stroške za odgovor na revizijo.