Jedro

Dejstvo, ali je v obdolženčevem vozilu mogoče zadnje sedeže preklopiti in zložiti iz notranjosti vozila in ali se je posledično obdolženec ob pozivanju policistov naj iz vozila izstopi zaradi oprave preizkusa alkoholiziranosti, nahajal v zadnjem delu vozila ali v prtljažniku vozila ter kako velik je ta prtljažnik, sploh ni ključnega pomena za odločitev v predmetni zadevi. Obdolženec namreč ni zanikal in tako ni nobenega dvoma o tem, da se je nahajal v notranjosti vozila, ki je bilo zaklenjeno, in da na pozive policistov, naj izstopi iz vozila, da bo opravil preizkus alkoholiziranosti, ni odreagiral.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v višini 267,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo glavno sankcijo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, ter prekrška po osmem odstavku 27. člena ZPrCP, za katerega mu je določilo globo v višini 80,00 EUR, nato pa mu na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo v višini 1.280,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka o prekršku – sodne takse v višini 208,00 EUR, glede naknadno nastalih stroškov pa zapisalo, da bo o njih odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženčeva zagovornica, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1, dejansko pa uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo o prekršku spremni tako, da predmetni postopek zoper obdolženca v celoti ustavi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku po podanem zagovoru obdolženca in izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, potrdilo o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, vpogledalo v evidenco vodenih postopkov ter zaslišalo priči N. N. in M. F., policista, ki sta z obdolžencem vodila postopek, ocenilo obdolženčev zagovor in izvedene dokaze, vsakega posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi, ter z gotovostjo dognalo, da sta obdolžencu oba prekrška dokazana in da je torej obdolženec 29. 12. 2019 ob 00:15 uri vozil osebni avtomobil Audi A5, reg. št. CE .... po regionalni cesti III. reda v naselju Polzela, iz smeri Pariželj proti Polzeli in pri tem kot voznik motornega vozila odklonil s strani pooblaščene uradne osebe odrejeni preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, da bi se ugotovilo, ali vozi pod vplivom alkohola, ter da v istih časovnih in krajevnih okoliščinah ni upošteval odrejenega zakonitega ukaza ali odredbe pooblaščene uradne osebe, da izstopi iz vozila zaradi oprave preizkusa alkoholiziranosti, saj se je zaklenil v vozilo in iz vozila ni želel izstopiti.

5. Obdolženec v zagovoru ni zanikal, da bi vozil lasten osebni avtomobil v cestnem prometu, ko so ga ustavili policisti in mu odredili preizkus z elektronskim alkotestom in to tudi pritožbeno ni izpodbijano. Nadalje pa je v zagovoru povedal, da ga je policist napačno razumel, da je alkoholne pijače užival pred manj kot 15 minutami, zaradi česar mu je odredil, da naj počaka v vozilu 15 minut, in trdil, da je med tem čakanjem v avtu od utrujenosti zaspal (ker je imel na sebi bundo z nameščeno baterijo za gretje) in se zbudil šele, ko policistov ni bilo nikjer več. Zanikal je trditve v obdolžilnem predlogu, da naj bi med čakanjem na preizkus z elektronskim alkotestom zlezel oz. poskušal zlesti v prtljažnik ter trdil, da gre za avto coupe izvedbe, v katerem zadnjih sedežev ni mogoče preklopiti iz potniške kabine, temveč zgolj iz prtljažnega prostora, kjer se nahaja ročica za preklapljanje sedežev, ter da ne ve, kaj so policisti videli v notranjosti, saj je vozilo bilo v celoti zaledenelo. Obdolženec je ob podaji zagovora sodnici predložil na vpogled (le) prometno dovoljenje, iz katerega je razvidno, da gre za Audi A5 coupe izvedbe.

6. Sodišče prve stopnje obdolženčevim navedbam ni sledilo, ker sta oba policista skladno izpovedala, da sta med čakanjem na opravljanje preizkusa z elektronskim alkotestom bila v službenem vozilu, ki je bilo parkirano za obdolženčevim vozilom, da sta tako imela ves čas pregled nad obdolženčevim vozilom, da sta opazila premikanje avtomobila, da je obdolženec vozilo odklepal in zaklepal in da sta nato pristopila do njegovega vozila ter opazila, da obdolženca ni na voznikovem sedežu ter da je obdolženec zlezel v prtljažni prostor, na voznikovem sedežu so bili odtisi stopal, sedež pa je bil nagnjen navzdol. Zaslišana policista sta skladno in prepričljivo izpovedala tudi, da sta obdolžencu dajala ukaze, da naj pride iz vozila, vendar na njune ukaze ni odreagiral. Upoštevajoč vsebino zapisnikov o zaslišanju prič na list. št. 28 in 30 spisa, pritožbeno sodišče s tako dokazno oceno soglaša, saj med izpovedbama obeh prič namreč res ni nobenih medsebojnih nasprotij ali nedoslednosti.

7. V zvezi s pritožbenimi očitki o bistvenih kršitvah določb postopka o prekršku, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni vzelo v spis, niti ni upoštevalo fotografij, niti uporabniških navodil za Audi A5, iz katerih je razvidno, da se ročica za pomik sedežev nahaja v prtljažniku vozila, ki naj bi jih obdolženec pokazal sodišču in ki naj bi jih sodišče prve stopnje vpogledalo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so take trditve v nasprotju s spisovnim gradivom, saj iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (list. št. 21-22 spisa) ne izhaja, da naj bi obdolženec sodišču ob podaji zagovora pokazal tudi te dokumente.

8. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca (list. št. 21-22 spisa) izhaja tudi, da je obdolženec pred podajo zagovora bil poučen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, ker jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati. Ob takem pouku bi nedvomno obdolženec lahko sodišču do konca postopka predložil fotografije vozila in uporabniška navodila, prav tako bi lahko predlagal rekonstrukcijo dogodka in postavitev izvedenca avtomobilske stroke, saj je z zatrjevanji, da je med čakanjem na opravo preizkusa alkoholiziranosti zlezel v prtljažni prostor svojega vozila, bil seznanjen že ob vročitvi obdolžilnega predloga. Nenazadnje se je do tega tudi izrecno opredelil, a v dokaz sodišču predložil na vpogled le prometno dovoljenje, iz katerega izhaja, da gre za karoserijsko različico coupe. S predložitvijo fotografij prtljažnega prostora obdolženčevega vozila, navodil na njegovo uporabo, fotografij zaledenelega vozila in predlaganjem postavitve izvedenca avtomobilske stroke ter oprave rekonstrukcije, je obdolženec prekludiran in jih pritožbeno sodišče v okviru pritožbenega odločanja ne more upoštevati, saj ni izkazano, da teh dokazov obdolženec brez svoje krivde ni mogel predložiti sodišču prve stopnje oz. predlagati njihovo izvedbo v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 157. člena ZP-1).

9. Zagovornica sicer poskuša v pritožbi prikazati, da teh dokazov obdolženec ni mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje zato, ker ni bil obveščen o izvajanju dokazov z zaslišanjem prič in je tako šele z vročitvijo sodbe bil seznanjen z izpovedbo prič in da zato v pritožbi uveljavlja nova dejstva in dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, vendar takim navedbam ni mogoče pritrditi. Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca je namreč razvidno tudi, da je obdolženec pred podajo zagovora bil poučen tudi o tem, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem, obdolženec pa je nato izjavil, da se bo zagovarjal sam, brez navzočnosti zagovornika in da ne želi, da se ga povabi in obvešča o nadaljnjih procesnih dejanjih, tako izjavo pa je tudi posebej podpisal. V taki procesni situaciji neobveščanje obdolženca o zaslišanju prič ne predstavlja kršitve pravice do obrambe, ki jo prav tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zagovornica, niti ne daje podlage za upoštevanje novih navedb in dokazov, ki so priloženi šele k pritožbi, saj jih ni mogoče šteti kot dovoljene pritožbene novote po tretjem odstavku 157. člena ZP-1. Prav tako v postopanju sodišča ni zaznati kršitve drugega odstavka 68. člena ZP-1, ki določa, da mora sodišče poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku. Te določbe ni mogoče razumeti tako, da bi moralo sodišče ocenjevati glede na obdolženčev zagovor, ali bi morda bilo bolje, da bi ga zastopal zagovornik in ga na to posebej opozoriti, še manj pa, da bi prevzelo vlogo njegovega zagovornika in na lastno iniciativo izvajalo tudi dokaze, za katere samo meni, da niso relevantni za dokazovanje pravno odločilnih dejstev.

10. Sicer pa zagovornica s pritožbi priloženimi dokazi, ki naj bi dokazovali resničnost obdolženčevih trditev, da praktično ni izvedljivo zlesti v prtljažnik obdolženčevega vozila iz notranjosti in da policista nista mogla videti v notranjost vozila zaradi zaledenelih stekel na avtomobilu, dejansko napada predvsem dokazno oceno oz. presojo verodostojnosti izpoved zaslišanih policistov, v katero pa tudi pritožbeno sodišče ne dvomi.

11. Ne glede na to, da obdolženec pričama ni mogel postavljati vprašanj, ker po lastni volji ni bil obveščen o zaslišanju prič, je pričama bil predočen tudi obdolženčev zagovor, da zadnjih sedežev v tem avtomobilu ni mogoče preklopiti iz notranjosti. Policist M. F. je v zvezi z obdolženčevimi navedbami povedal, da se je videla tipka za premik sedežev v potniški kabini, policistka Nataša Novak pa je izpovedala, da je videla čep, da se sedeži podrejo. Nenazadnje pa iz njunih izpoved izhaja, da sta na kraj obravnavanja prišla naknadno še policista U. K. in B. H., ki sta prav tako videla, da se obdolženec nahaja v vozilu in da na pozive policista F. in policistke N. ne reagira.

12. Verodostojnosti izpovedb zaslišanih prič ne omajejo niti pritožbena zatrjevanja, da je življenjsko nelogično, da policista na odklepanje, zaklepanje, prižiganje alarma in premikanje vozila, ne bi takoj odreagirala, temveč bi čakala določen čas, da bi obdolženi lahko v miru zlezel v prtljažnik. Premikanje ter zaklepanje in odklepanje vozila namreč po oceni pritožbenega sodišča niso podlaga za nujno ukrepanje. To bi bilo potrebno, če bi obdolženec želel vozilo zapustiti. Kaj točno naj bi morala narediti policista, ko sta zaznala premikanje obdolženčevega vozila, pa tudi zagovornica ne pojasni, niti kako naj bi obdolžencu pri zaklenjenem vozilu preprečila premikanje v avtomobilu. Prav tako ni nelogično, kot to skuša prikazati zagovornica, da je obdolženi najprej privolil v opravljanje preizkusa z alkotestom, nato pa se zaklenil v avto. Obdolženec je namreč imel na voljo dovolj časa, da si premisli glede opravljanja preizkusa in bi tega lahko opravil, saj je očitno zmotno računal, da se bo z izogibanjem opravi preizkusa alkoholiziranosti lahko izognil hudim posledicam prekrška vožnje pod vplivom alkohola, zlasti ob pritožbeno izpostavljenem zavedanju, da mu teče preizkusna doba po sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pritožbeno sodišče šteje za nelogično in neživljenjsko pritožbeno zatrjevanje, da je obdolženec v vozilu ne glede na ogrevano bundo spal v avtu tako trdno, da ga ukazi policistke in policista naj izstopi iz vozila, ne bi zbudili. Neživljenjsko in nerazumno je pričakovati, da policista obdolženca, ki sta mu odredila preizkus z alkotestom, ne bi poskušala ″zbuditi″ po poteku 15 minut in doseči opravo preizkusa, temveč bi ga enostavno pustila spati in zapustila kraj kontrole in se pri tem celo sklicevala na to, da sta na kraj kontrole nato prišla še dva policista, ki sta prav tako zaznala, da se je obdolženec zaklenil v vozilo. Poleg tega sta policista tudi izpovedala, da celo po izrečenih ukazih, da naj izstopi iz vozila, nista takoj zapustila kraja, kjer je potekal policijski postopek zoper obdolženca, temveč sta najprej približno 20 minut izpolnjevala zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, nato pa čakala še dodatnih 20 minut na drugem mestu, da bi videla, če bo obdolženec odpeljal naprej. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da sta policista obdolžencu večkrat ukazala, naj izstopi iz vozila in mu tako omogočila, da bi opravil preizkus z alkotestom. Katere točne besede sta pri tem uporabila, pa za ugotovitev odgovornosti za ta prekršek ni pomembno, saj zadošča ugotovitev, da sta mu ukazala, naj izstopi iz vozila zaradi oprave preizkusa, ki mu je bil odrejen, tega pa obdolženec ni upošteval. 13. Sicer pa samo dejstvo, ali je v obdolženčevem vozilu mogoče zadnje sedeže preklopiti in zložiti iz notranjosti vozila in ali se je posledično obdolženec ob pozivanju policistov naj iz vozila izstopi zaradi oprave preizkusa alkoholiziranosti, nahajal v zadnjem delu vozila ali v prtljažniku vozila ter kako velik je ta prtljažnik, sploh ni ključnega pomena za odločitev v predmetni zadevi. Obdolženec namreč ni zanikal in tako ni nobenega dvoma o tem, da se je nahajal v notranjosti vozila, ki je bilo zaklenjeno, in da na pozive policistov, naj izstopi iz vozila, da bo opravil preizkus alkoholiziranosti, ni odreagiral. S tem je namreč izpolnil tako zakonske znake prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP kot tudi prekrška po osmem odstavku 27. člena ZPrCP. Na pravilnost take ugotovitve pa ne vpliva niti domnevno nepravilna oznaka modela obdolženčevega vozila v izreku izpodbijane sodbe, ki bi ga po mnenju zagovornice morali označiti kot Audi A5 coupe. Čeprav gre res za tovrstno karoserijsko različico vozila, je vendarle komercialna oznaka, kot izhaja iz prometnega dovoljenja, A5 /3.0/ TDI, torej brez dodatka coupe. Oznaka vrste, tipa in modela motornega vozila v izreku izpodbijana sodbe je potrebna zaradi identifikacije konkretnega vozila in opredelitve, v katero kategorijo motornih vozil spada to vozilo, medtem ko sama označba karoserijske oblike za presojo izpolnjevanja zakonskih znakov konkretnega prekrška v obravnavni zadevi ni pomembna.

14. Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno obdolženčevega zagovora in izvedenih dokazov in ji kot pravilni v celoti pritrjuje, pritožbene navedbe, s katerimi zagovornica poskuša omajati to dokazno oceno, pa ocenjuje kot neutemeljene.

15. Ob pravilnih ugotovitvah, da so podani vsi objektivni zakonski znaki obdolžencu očitanih prekrškov, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo, da je oba prekrška storil z direktnim naklepom, saj se je nedvomno zavedal, da s svojim početjem, ko se ni odzval na pozive policistke in policista, da izstopi iz vozila in opravi preizkus z elektronskim alkotestom, dejansko odklanja odrejeni preizkus alkoholiziranosti in je to tudi hotel storiti, prav tako pa se je nedvomno zavedal, da mora ravnati po ukazu policista in izstopiti iz vozila, pa tega ni storil in je to tudi hotel. 16. V okviru uradnega preizkusa obdolžencu določenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija manjša ali večja in globo za prekršek po osmem odstavku 27. člena ZPrCP določilo v predpisani višini 80,00 EUR, globo za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP pa (kljub izkazani predkaznovanosti) na spodnji predpisani meji v višini 1.200,00 EUR, saj tekom postopka niso bile izkazane nobene posebno olajševalne okoliščine, ki bi narekovale določitev in izrek globe pod mejo predpisanega minimuma za posamezni prekršek. Pravilno je tudi določilo stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ki je predpisana za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in ob pravilni uporabi 27. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo – globo v višini 1.280,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Ker pa je obdolženec bil spoznan za odgovornega storitve obeh prekrškov, kot sta se mu očitala v obdolžilnem predlogu, mu je utemeljeno naložilo v plačilo tudi stroške postopka o prekršku.

17. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovorničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

18. Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) obdolžencu v plačilo naložilo tudi stroške postopka – sodno takso v višini 267,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v 15. dneh od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.