Jedro

Prekršek po 20. členu v povezavi s 7. členom ZJRM-1 določa, da stori nekdo, ki se vede na nedostojen način opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine (z namenom diskriminacije, širjenja sovraštva in vzbujanja nestrpnosti), ne pa samo, če se posameznik ne strinja s političnim prepričanjem drugih, ki imajo drugačna politična prepričanja in ki jih lahko svobodno izražajo, četudi se z njihovo vsebino ne strinja.

Izrek

Pritožba prekrškovnega organa PU M, PP M II, se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo z dne 20. 10. 2020 postopek o prekršku zoper obdolžena S.R. in G.L. v zvezi s sumom storitve prekrška po 20. členu v povezavi s 7. členom Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1) ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker ni dokazano, da sta obdolžena storila očitani jima prekršek (točka I izreka izpodbijane sodbe), prav tako pa tudi razsodilo, da stroški postopka na prvi stopnji bremenijo proračun (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil prekrškovni organ PU M, PP M II (v nadaljevanju prekrškovni organ), ki je v svoji pritožbi med drugim navedel, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je postopek zoper oba obdolženca na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo, ne strinja. Oba obdolženca sta namreč v razgovoru potrdila, da sta 31. 5. 2020 okoli 16.00 ure na betonski steber enega izmed objektov MC P., O. Ž. 16 v M., v lastni režiji pritrdila „spominsko tablo“, na kateri je J.J. z dvignjeno desnico, ki ponazarja nacistični pozdrav nemške vojske med drugo svetovno vojno ter z napisi: „Na tej fasadi je „demokracija“ prebarvala svobodo izražanja“ ter „Smrt narodu svoboda fašizmu“ in „On this facade “democracy“ FUCKED UP freedom of expression“, kar pa so elementi, ki vzbujajo politično nestrpnost in neko vrsto diskriminacije, o čemer govori med drugim 20. člen ZJRM-1 v povezavi s prvim odstavkom 7. člena ZJRM-1, ta „spominska tabla“ pa je povzročila močen občutek vznemirjenosti V.L., ki si jo je med drugim razlagal kot pozivanje k genocidu, ustvarjanje levice nad desnico - mišljeno politično in kot poziv k zamenjavi določene skupine politikov vlade J.J. 3. Obdolžena na pritožbo prekrškovnega organa, na katero sta bila pravilno pozvana, nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanskega stanja, ki ga napada pritožba prekrškovnega organa, prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno, kakor to uveljavlja pritožba. Razjasnilo je namreč vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor G.L. ter izjavo zaslišane priče V.L. pravilno ocenilo, na tej osnovi pa tudi zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga s takšnimi dokazi, na osnovi katerih bi lahko zaključilo, da je moč z gotovostjo (onkraj razumnega dvoma) zaključiti, da sta obdolžena storila obravnavani prekršek po 20. členu v povezavi z 7. členom ZJRM-1, zato je proti njima prvostopno sodišče tudi povsem pravilno in utemeljeno ustavilo postopek o prekršku.

6. Sodišče prve stopnje se je pri tej oceni utemeljeno oprlo na izpovedbo zaslišane priče, prijavitelja V.L., kateremu naj bi po navedbah predlagatelja vsebina „spominske table“ povzročila občutek vznemirjenosti in razburjenosti, ko je le ta v svojem pričanju dne 24. 9. 2020 pred pristojnim sodiščem izrecno navajal, da ga je razburilo dejstvo, da nekdo poziva k genocidu, kakor je sam razumel „spominsko tablo“ in da se mu ne zdi prav, da nekdo ustvarja dominanco nad drugo skupino, kot je npr. levica nad desnico, kar misli nasploh ne zgolj politično, kot tudi, da je temu botrovalo prejšnje dogajanje, ko se mu je zdelo, da določena skupina politikov želi nezakonito zamenjati J. vlado na podlagi neresnične propagande, česar ne odobrava, vznemirjajo pa ga tudi protesti zoper vlado, ki jih tudi ne odobrava. Takšna izpoved prijavitelja, s katero je utemeljeval svoje vznemirjanje in razburjanje, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni, da je mogoče z gotovostjo zaključiti, da sta obdolžena s postavitvijo „spominske table“ s sporno vsebino povzročila takšen občutek vznemirjenosti in razburjenosti pri prijavitelju, da je ta presegal svobodo izražanja in kritiko vladanja, kot se je očitalo obdolženima, saj 20. člen ZJRM-1 v povezavi s 7. členom določa, da prekršek po tem členu stori nekdo, ki se vede na nedostojen način opisan v 5. točki 2. člena ZJRM-1, s katerim povzroči vznemirjenje ali razburjenje ali ogrožanje posameznika ali skupine (z namenom diskriminacije, širjenja sovraštva in vzbujanja nestrpnosti), ne pa samo, če se posameznik ne strinja s političnim prepričanjem drugih, ki imajo drugačna politična prepričanja in ki jih lahko svobodno izražajo, četudi se z njihovo vsebino ne strinja.

7. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice namreč izhaja, da mora biti v okviru pravice do svobode izražanja dovoljeno tudi izražanje ostrih, provokativnih in celo žaljivih mnenj o katerem koli družbenem pojavu, ob pogoju, da ljudje prispevajo k razpravi o temah, ki so v interesu določene skupine ljudi in če ostajajo v dopustnih okvirjih svobode izražanja, pa čeprav se kritično izražajo o določenih skupinah ljudi, v obravnavanem primeru politika, ki tudi mora zaradi narave svojega dela imeti višji tolerančni prag. Protest, ki sta ga izrazila obdolžena potem, ko so prebarvali „svobodo izražanja“ oziroma cenzurirali prejšnji grafit, ki je bil tam v pomanjšanem merilu že od leta 2012 in ni nikogar motil, in ki je izražal nestrinjanje z načinom vladanja predsednika vlade J.J, vselej dopušča odprto večpomensko razumevanje, zaradi česar takšnega protesta, četudi je bil provokativen, ni mogoče šteti kot takšnega, da bi bil lahko prijavitelj tako vznemirjen in razburjen, da bi to presegalo dopustne okvire svobode izražanja obdolženih. Navedeno pomeni, da očitek obdolženima iz obdolžilnega predloga prekrškovnega organa, četudi gre za provokativno vedenje, nima take teže in obsega intenzitete, da bi bilo mogoče nedvomno zaključiti, da je povzročen občutek vznemirjenja in razburjanja V.L. (čemur sodišče druge stopnje sicer verjame) presegal dopustne okvire kritičnega izražanja določene skupine ljudi.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo prekrškovnega organa zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.