Jedro

Tožena stranka je ugotovila dvoje: da glede na nizko kakovost tal na delu zemljišča, na katerem stoji kontejner, ne gre za degradacijo kmetijskega zemljišča, ter da je glede na to, da se kontejner uporablja le za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku, njegov namen neločljivo povezan z vzgojo in oskrbo oljk. Po presoji sodišča je imela tožena stranka v navedenih ugotovitvah podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa odstranitve kontejnerja zaradi nenamenske in negospodarne rabe kmetijskega zemljišča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Izpostava Grosuplje (prvostopni organ) odločil, da se odločba Inšpektorata RS za kmetijstvo in okolje, Enota Ljubljana, Izpostava Grosuplje, št. 0611-2933/2011-14 z dne 26. 10. 2012 v zvezi z odstranitvijo kovinskega kontejnerja dimenzij 2,5 x 2,5 metrov, lesenega nadstreška dimenzij 5 x 5 metrov in tlakovane ploščadi 8 x 10 metrov z dela parcele št. 1882/5, k.o. ..., odpravi.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopni organ navaja, da je v ponovljenem postopku tožeči stranki vročil sklep o obnovi postopka 0611-2933/2011-21 z dne 5. 8. 2014 ter pridobil njeno izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Dne 23. 4. 2015 je bil opravljen skupni ogled zemljišča parc. št. 1882/5, k.o. ..., na katerem je postavljen zabojnik z nadstreškom, ki je predmet inšpekcijskega postopka. Pri ogledu so poleg kmetijske inšpektorice sodelovali zakupnik A.A. in predstavnik območne izpostave Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju SKZG) iz Kopra, B.B. Na podlagi izpovedb zakupnika, je tožeča stranka poslala izjavo v zvezi z objekti na območju C., k.o. ..., v kateri je pojasnila stališča glede objektov, in sicer je navedla določbe 4. in 5. točke 19. člena Pravilnika o zakupu kmetij in kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju Pravilnik), ki ga je sprejel Svet SKZG. V ponovljenem postopku je organ prve stopnje ugotovil, da zakupnik v okviru svojega kmetijskega gospodarstva nima drugih primernih lastnih zemljišč. Pri ogledu kmetijskega gospodarstva je bilo ugotovljeno, da na naslovu D., stoji samo stanovanjska hiša, zakupnik pa je izjavil, da drugih lastnih zemljišč nima, kar je razvidno tudi iz izpisa zemljišč v uporabi tega kmetijskega gospodarstva. Določba četrtega odstavka 19. člena Pravilnika je podprta z izjavami prič in bivšega direktorja E., ki so izjavili, da so v oljčnike na C. postavili zabojnike v času snovanja oljčnikov v letih 1988 do spomladi 1993, to je še pred ustanovitvijo SKZG, ki je bil ustanovljen na podlagi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Glede na navedeno je organ prve stopnje odpravil odločbo 0611-2933/2011-14 z dne 26. 10. 2012, saj so bila pridobljena nova dejstva, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da zabojnik ne predstavlja degradacije kmetijskega zemljišča, prav tako je zabojnik na zemljišče postavljen v soglasju z zakupodajalcem in predstavlja pomožni kmetijski objekt, ki služi primarni kmetijski rabi.

3. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke z odločbo št. 0611-3248/2015/5 z dne 29. 6. 2016 zavrnila. Pri inšpekcijskem zavezancu je bil dne 9. 5. 2016 opravljen inšpekcijski pregled, pri katerem je bilo ugotovljeno, da je na delu zemljišča s parc. št. 1882/5, k.o. ..., v uporabi zakupnika A.A., urejen oljčnik v izmeri 0,94 ha. Na skrajnem vzhodnem delu tega oljčnika je v strmo pobočje narejen suhozid kot meja med oljčnikom in ostalim zemljiščem. Po dejanski rabi je ostali del zemljišča opredeljen kot površina, porasla z drevesi in grmičevjem. Ob robu strme brežine je vkopan zabojnik, ki se uporablja kot kmetijski pomožni objekt za spravilo strojev in orodja, ki so potrebni za delo v oljčniku. Zaboj je pokrit z leseno konstrukcijo, s streho za zbiranje deževnice, okrog zabojnika je površina izravnana z naravnim kamnom. V času pregleda je bil izkopan talni profil ob zabojniku, iz katerega je razvidno, da so tla zelo plitva. Travna ruša je debela 1 cm, pod njo je zemljina pomešana z matično kamnino (lapor), v globini 10 cm se že nahaja lapor, tla so zbita, kamnita in neprimerna za obdelavo. Zabojnik je postavljen na točkovne temelje, dvignjen od tal približno 10 do 15 cm, površina tal pod zabojnikom je gola, pokrita z suhim listjem. Tudi iz tega dela je razvidno, da so tla slabo rodovitna in ne vsebujejo zadostne količine humusa. Površina ob zabojniku predstavlja manipulativni prostor za delo v oljčniku in dostop do oljčnika. Tožena stranka je tako zaključila, da je bila površina za postavitev zabojnika v času izdelave oljčnika izbrana premišljeno, in sicer je bil zabojnik postavljen ob rob brežine, kjer je rodovitnost tal naravno zmanjšana zaradi pomanjkanja humusa, zasenčenosti terena, skalovitosti in zastajanja površinske vode. Glede na navedeno je prvostopni organ pravilno ugotovil, da ni mogoče govoriti o degradaciji zemljišča, saj je to, zaradi nizke kakovosti tal, na delu kjer stoji zabojnik, že samo po sebi neprimerno za obdelavo in zabojnik dejansko ne more poslabšati kakovosti zemljišča oziroma povzročiti njegove degradacije. Glede obstoja zavezančeve pravice iz petega odstavka 19. člena Pravilnika ter s tem povezanim soglasjem zakupodajalca, pa tožena stranka dodaja, da gre za civilnopravna razmerja med tožnikom in zakupnikom zemljišča, ki ne more biti predmet inšpekcijskega nadzora.

4. Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na katero veljavno zakonsko določilo, ki bi izrecno dovoljevalo postavitev kontejnerja ter pripadajoče infrastrukture na kmetijsko zemljišče, sta se organa oprla. Pomembno in relevantno je zgolj, ali je na kmetijskem zemljišču lahko postavljen kakršenkoli objekt in ostala infrastruktura, pa tudi če gre samo za kontejner, ali pa je to prepovedano. Prvostopni organ bi zato moral odločati o tem, ali je v naravi ugotovljeno dejansko stanje v skladu z veljavnimi predpisi ter prostorskimi akti občine. Za kmetijska zemljišča velja posebna, lex specialis zakonodaja in predpisi, ki bi jo morali spoštovati tudi državni organi. V konkretnem primeru tega prvostopni organ ni spoštoval in zakupniku z izpodbijano odločbo še naprej dovoljuje, da ima na kmetijskem zemljišču postavljen kontejner in ostalo infrastrukturo, kljub temu, da veljavni občinski predpisi to prepovedujejo. Prvostopni organ bi se moral ukvarjati z vprašanjem, ali je kontejner in ostala infrastruktura, ki jo je postavil zakupnik na kmetijskem zemljišču, postavljena legalno in ali lahko tam ostane ali jo mora odstraniti. Ali je zemljišče pod kontejnerjem rodovitno ali ne ter ali je kontejner postavljen na pravilnem mestu pa je vprašanje, o katerem lahko odločajo le za to usposobljeni strokovnjaki, ki imajo znanje iz tega področja. V nadaljevanju tožeča stranka obširno ugovarja obnovi postopka, ter dodaja, da E. ni imela izključne pristojnosti za podajo dovoljenja za graditev objektov na kmetijskem zemljišču, zato ga prvostopni organ ne bi smel upoštevati. Prvostopnemu organu očita, da je spregledal peto točko (pravilno: peti odstavek) 19. člena Pravilnika. Soglasje za postavitev kontejnerja lahko poda samo tožeča stranka, ne pa prvostopni organ, zato meni, da je le-ta odločal preko svojih pristojnosti. Zgolj ugotovitev, da so kontejnerji postavljeni še pred ustanovitvijo tožeče stranke (SKZG), pa po mnenju tožeče stranke ne zadošča. Odločitev prvostopnega organa je sprejeta tudi v nasprotju s 40. členom Odloka o spremembah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih v Mestni občini Koper z dne 1. 7. 2016 (v nadaljevanju Odlok). Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka oziroma podredno, da samo odloči o zadevi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Dodaja še, da je naloga kmetijske inšpekcije, da presodi, ali je postavljeni objekt potreben ali škodljiv za kmetijsko proizvodnjo, za doseganje ciljev kmetijske politike ter ciljev, ki jih zasleduje predvsem Zakon o kmetijskih zemljiščih, in ne presoja skladnosti postavitve objekta s prostorskimi plani občine.

6. Stranka z interesom, A.A., na tožbo ni podala odgovora.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopni in drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato se sodišče, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nanje v celoti sklicuje.

9. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe je 4. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Na podlagi prvega odstavka 4. člena ZKZ je treba kmetijska zemljišča uporabljati v skladu z njihovim namenom ter preprečevati njihovo onesnaževanje ali drugačno degradiranje in onesnaževanje ali drugačno zaviranje rasti rastlin. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč kot za človeka nujno potrebne in omejene dobrine, je namreč že v Ustavi Republike Slovenije in na njeni podlagi sprejetih zakonih urejeno njihovo posebno varstvo, predvsem varstvo najboljših kmetijskih zemljišč.

10. Prav zaradi varstva namenske rabe kmetijskih zemljišč in preprečevanja njihove degradacije ima kmetijski inšpektor med drugim tudi nalogo, da nadzira, ali lastnik, zakupnik ali drug uporabnik kmetijskega zemljišča obdeluje kmetijsko zemljišče kot dober gospodar (druga alineja točke A 107. člena ZKZ), nadzira pa tudi ravnanje z rodovitno zemljo (dvanajsta alineja točke A 107. člena ZKZ). V zvezi s tem je pristojen izreči ustrezne ukrepe iz točke B 107. člena ZKZ. Ukrepanje v primeru negospodarnega ravnanja s kmetijskim zemljiščem inšpektorju nalaga tudi tretji odstavek 7. člena ZKZ.

11. Glede na navedeno vsebino pooblastil in pristojnosti kmetijske inšpekcije se je tožena stranka pri presoji, ali so podani pogoji za odreditev ustreznih ukrepov zaradi nenamenske rabe kmetijskega zemljišča, lahko ukvarjala z vprašanjem, ali sporni kontejner pomeni negospodarno ravnanje s kmetijskim zemljiščem oziroma ali degradira oziroma drugače negativno posega v rodovitno zemljo.

12. Na podlagi dopolnitve postopka v obliki ogleda, je tožena stranka ugotovila dvoje: da glede na nizko kakovost tal na delu zemljišča, na katerem stoji kontejner, ne gre za degradacijo kmetijskega zemljišča, ter da je glede na to, da se kontejner uporablja le za spravilo strojev in orodja oziroma pripomočkov za delo v oljčniku, njegov namen neločljivo povezan z vzgojo in oskrbo oljk. Po presoji sodišča je imela tožena stranka v navedenih ugotovitvah podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za odreditev ukrepa odstranitve kontejnerja zaradi nenamenske in negospodarne rabe kmetijskega zemljišča. 13. Tožbeni očitek, da prvostopni organ in tožena stranka za navedeno presojo nimata ustreznega strokovnega znanja, ni utemeljen. Nadzor nad gospodarnim ravnanjem s kmetijskim zemljiščem in ravnanjem z rodovitno zemljo je namreč, kot že rečeno, izrecna pristojnost kmetijske inšpekcije (107. člen ZKZ), inšpektor pa mora biti za tak nadzor zato ustrezno strokovno usposobljen. Ugotovitvam inšpektorice v tem primeru pa tožeča stranka vsebinsko sploh ne ugovarja.

14. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na uporabo Pravilnika in na s tem povezano zatrjevanje potrebnosti soglasja tožeče stranke zakupniku za postavitev objektov in naprav (peti odstavek 19. člena Pravilnik), sodišče pojasnjuje, da je tožnikovo soglasje zakupodajalcu ter s tem povezana uporaba Pravilnika stvar njunega civilnopravnega razmerja in kot taka ni predmet nadzora kmetijske inšpekcije in s tem upravnega postopka.

15. V zvezi z ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na uvedbo obnove postopka, sodišče pojasnjuje, da ti ugovori na odločitev ne morejo vplivati. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožeča stranka zoper sklep o obnovi postopka z dne 5. 8. 2014, ki ji je bil vročen 13. 8. 2015, vložila pritožbo, zato je ta sklep postal pravnomočen. Ugovorov, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v samostojni pritožbi zoper sklep, namreč ni mogoče uspešno uveljavljati v postopku presoje zakonitosti odločbe, izdane v obnovljenem postopku. Gre namreč za dva samostojna upravna postopka. Glede na navedeno so pravno neupoštevni vsi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zakonitost sklepa o dovolitvi obnove.

16. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče je odločalo na seji senata na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 18. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).