Jedro

Svoje obveznosti, ki jih ji zaradi izplačevanja zakonito znižanih osnovnih osebnih dohodkov nalaga KPČBML, je tožena stranka v celoti izpolnila. Tožniku je izdala ustrezno listino in mu omogočila sodelovanje v lastninskem preoblikovanju podjetja. Listina iz petega odstavka 62. člena KPČBML ni bila potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajalo podlago za denarni zahtevek delavca iz naslova premalo izplačane oziroma neizplačane plače. Listina delavcu ni dajala pravice zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju. Uporabi se jo lahko le za enega od s kolektivno pogodbo dogovorjenih namenov. Ker ni bilo denarne obveznosti, tožena stranka tudi ni mogla priti v zamudo, zato ni podlage za uveljavljanje zamudnih obresti po 227. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz tožbe, vložene dne 14.11.1997 za plačilo zneska 1,538.050,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do dneva plačila in stroškov postopka. Vtoževani znesek predstavlja kapitalizirane zamudne obresti od razlike neizplačanega dela osnovnih plač, znižanih do ravni, ki jo je v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 1/90, 11/93 - SKPG) določal 62. člen Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91 - KPČBML) za čas od dneva zapadlosti decembrske plače v letu 1992 to je 18.1.1991 do vložitve tožbe. Ugotovilo je, da je tožnik, iz naslova znižanja osnovnega osebnega dohodka prejel listino, s katero je sodeloval v postopku lastninjenja podjetja, kot je določal 5. odstavek 62. člena KPČBML. Ker glavnica v denarni obliki ni izterljiva niti iztožljiva, tožena stranka ni mogla biti v zamudi v smislu 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89 - ZOR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja vse revizijske razloge. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP), ker sodbi obeh nižjih sodišč nimata razlogov o tožbenih navedbah. Postopek znižanja plač pri toženi stranki je po navedbah revizije, potekal nezakonito, zato nasprotna ugotovitev sodišča ni v skladu z vsebino listin v spisu. Sodbi tudi nimata razlogov o tožbenih navedbah, da tožniku ni bila izdana individualna odločba o znižanju plače, o retroaktivni uporabi predpisov o lastninjenju in o načinu poravnave uveljavljene terjatve. V posledici navedenih postopkovnih kršitev je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Izdaja individualne odločbe o znižanju osebnih dohodkov je pogoj za zakonitost izvedenega postopka, kar izhaja tudi iz odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 469/99 in sodbe Delovnega sodišča v Mariboru Pd 606/01. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje oziroma, sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Po 1. odstavku 339. člena ZPP se torej lahko uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka samo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne pa tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot predlaga revizija. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Med sodbo in kršitvijo procesnih določb mora torej obstajati vzročna zveza, ki pa je revident ne zatrjuje niti ne pojasnjuje. Gola revizijska trditev o relativni bistveni kršitvi postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja.

Kot izhaja iz revizije ima tožeča stranka očitno v mislih tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko zatrjuje, da obe sodbi nižjih sodišč nimata razlogov o tožbenih navedbah. Predvsem je opozoriti, da se kršitve pravil postopka, ki so navedene v tej točki, nanašajo na sestavo sodbe (324. člen). Zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti le v primeru, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Opustitev razlogov o tožbenih navedbah zakon ne navaja kot absolutno bistveno kršitev postopka. To je tudi razumljivo, saj je tožba le tožnikova zahteva za pravno varstvo določene vsebine. S tožbo se začne pravdni postopek (179. člen ZPP). Na podlagi 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se tiče glavnih stvari in stranskih terjatev (1. odstavek 310. člena). Sodišče pa ne odloči na podlagi tožbenih navedb, temveč po izvedenem dokaznem postopku, v katerem po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji ni navedla, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, niti s katerimi listinami naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v nasprotju. Iz revizijskih navedb izhaja samo, da ne sprejema dokazne ocene, ki jo je za svojo odločitev uporabilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Toda dokler ostaja ocena dokazov v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, ocene izvedenih dokazov z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odstavek 370. člena ZPP). Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomankljiva. Iz navedenih razlogov zatrjevane bistvene kršitve določb ZPP niso podane.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Bistvena dejanska ugotovitev sodišča je, da je tožena stranka zakonito, po postopku in v okvirih, kot jih je določal 33. člen SKPG oziroma 62. člen KPČBML, začasno znižala osnovne osebne dohodke delavcem. Delavci so za manj prejete osebne dohodke dobili listine, s katerimi so lahko sodelovali v procesu lastninjenja podjetja (tožene stranke).

Z zakonom je bila zagotovljena delavcem le pravica do zajamčenega osebnega dohodka, sicer pa so osebne dohodke urejali, v skladu s kolektivnimi pogodbami, splošni akti delodajalcev (49. in 51. člen Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). SKPG in KPČBML sta določali izhodiščne osebne dohodke kot minimum, ki ga tudi s pogodbo o zaposlitvi ni bilo mogoče znižati - razen v primerih, ki so bili posebej določeni s kolektivno pogodbo (drugi odstavek 1. točke 30. člena v zvezi s 33. členom SKPG) oziroma v primerih iz 62. člena KPČBML (drugi odstavek 58. člena KPČBML).

SKPG je v prvem odstavku 33. člena pooblaščala kolektivne pogodbe dejavnosti za ureditev znižanja osnovnih osebnih dohodkov pod izhodiščne osebne dohodke po kolektivni pogodbi, do takrat pa je v določenih primerih (če bi izplačilo osebnih dohodkov določenih v skladu s kolektivno pogodbo ogrozilo obstoj organizacije oziroma delodajalca) dopuščala določitev nižjih osebnih dohodkov od izhodiščinih po SKPG za največ 20% (brez posebej predpisane časovne omejitve). SKPG ne določa nobenega nadomestila oziroma ne zagotavlja nobenih drugih pravic "v zameno" za znižane osebne dohodke. To pomeni, da so bili osnovni osebni dohodki delavcev v takih primerih lahko zakonito za 20% nižji od izhodiščnih po SKPG in iz tega naslova delavci niso imeli do delodajlca nobenih terjatev.

KPČBML je podrobneje določila primere, v katerih je bilo mogoče znižati osnovne osebne dohodke in predpisala postopek sprejemanja odločitve o znižanju oziroma o podaljšanju izplačevanja znižanih osebnih dohodkov. Poleg tega pa je v petem odstavku 62. člena predpisala še obveznost, da morajo delavci za manj prejete osebne dohodke dobiti listine ter namen uporabe teh listin: za sodelovanje v procesu lastninjenja podjetja ali zaradi prijave v stečajno maso (v obeh primerih, še posebej pa v primeru stečaja seveda ne z listino kot tako, temveč z vrednostjo osebnih dohodkov v višini, ki jo listina izkazuje). Ker so v skladu s kolektivno pogodbo znižani osebni dohodki zakoniti osebni dohodki, listine po petem odstavku 62. člena KPČBML za druge namene ni mogoče uporabiti. Zlasti je ni mogoče razumeti kot listino o pripoznavi denarne obveznosti, ker take obveznosti sploh ni: obveznost delodajalca je bila v takih primerih izplačevanje osnovnih osebnih dohodkov v višini najmanj 80% izhodiščne plače po kolektivni pogodbi in ne v višini 100% izhodiščne plače. Ker ni bilo denarne obveznosti, tožena stranka tudi ni mogla priti v zamudo, zato ni podlage za uveljavljanje zamudnih obresti po 277. ZOR.

Svoje obveznosti, ki jih ji zaradi izplačevanja zakonito znižanih osnovnih osebnih dohodkov nalaga KPČBML, je tožena stranka v celoti izpolnila. Tožniku je izdala ustrezno listino in mu omogočila sodelovanje v lastninskem preoblikovanju podjetja. Listina iz petega odstavka 62. člena KPČBML ni bila potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajalo podlago za denarni zahtevek delavca iz naslova premelo izplačane oziroma neizplačane plače. Listina delavcu ni dajala pravice zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju. Uporabi se jo lahko le za enega od s kolektivno pogodbo dogovorjenih namenov.

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. - ZLPP) je v osnovnem besedilu predpisoval le možnost sodelovanja zaposlenih v interni razdelitvi delnic in notranjem odkupu delnic z državljanskimi certifikati (23. in 25. člen v zvezi z 31. členom ZLPP). S spremembami in dopolnitvami 23. člena ZLPP (Uradni list RS, št. 31/93) je bila taka možnost dana tudi bivšim zaposlenim in upokojenim delavcem in razširjena na možnost sodelovanja pri interni razdelitvi in notranjem odkupu delnic tudi s potrdili za neizplačane plače, ki jih je določil 25.a člen ZLPP. Po drugem odstavku 25.a člena ZLPP so se listine, že izdane za znižane plače po 33. členu SKPG oziroma po določbah kolektivnih pogodb dejavnosti, zamenjale za potrdila iz prvega odstavka 25.a člena ZLPP.

Po podatkih v sodnem registru, se je s sklepom z dne 17.11.1992 nekdanje družbeno podjetje T., p.o., preoblikovalo v družbo z omejeno odgovornostjo v družbeni lastnini in s pogodbo preneslo družbeni kapital na Sklad Republike Slovenije za razvoj. Sklad je bil edini ustanovitelj in lastnik družbe T., d.o.o., ki se je nato privatizirala po Zakonu o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada RS za razvoj in obveznostih Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo (Uradni list RS, št. 71/94 in nasl. - ZPPOLS). Med načini privatizacije po ZPPOLS sta bila predvidena tudi interna razdelitev in notranji odkup in v teh primerih tudi uporaba potrdil za manj izplačane plače po 25. a členu ZLPP (15. in 19. člen ZPPOLS). Pri izračunavanju in izdaji potrdil so se tudi v postopkih privatizacije po ZPPOSL smiselno uporabljale določbe Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uradni list RS, št. 59/93).

Zakonodaja je tako omogočala, da so delavci lahko uporabili listine za manj prejete plače po 62. členu KPČBML za enega od namenov, za katerega so bile izdane: sodelovanje v lastninskem problikovanju in privatizaciji podjetja v višini vrednosti sredstev, ki izhaja iz listine oziroma potrdila, v katerega je bila zamenjana. Delavec lahko izbira le, ali bo to pravico izkoristil. Če jo ne izkoristi, ne more zahtevati izplačila v denarju in ker sploh ne gre za denarno obveznost tudi ne more zahtevati plačila zamudnih obresti za čas trajanja postopka privatizacije.

Sklicevanje na drugačno sodno prakso, ki naj bi izhajala iz sodbe Delovnega sodišča v Mariboru ter Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je neutemeljeno. Za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče (109. člen Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZS), ki je v podobnih zadevah odločalo enako. Če bi šlo res za dejansko in pravno enake zadeve, bi revizijske navedbe lahko kazale le, da so v nasprotju s sicer enotno sodno prakso odločitve, na katere se sklicuje tožnik, ne pa izpodbijana sodba.

V zvezi z revizijskimi navedbami o kršitvi ustavnih pravic, pa revizijsko sodišče - ob tem, da plača sicer ni pravica, ki bi jo kot tako zagotavljala Ustava - opozarja na odločbe Ustavnega sodišča o presoji ustavnosti zakonov, ki so urejali podobne "posege" v plače. Tako zlasti opozarja na Odločbo št. U-I-98/98 z dne 2.12.1999 (Uradni list RS, št. 101/99), poleg tega pa tudi na Odločbo št. U-I-178/93 z dne 19.5.1994 (Uradni list RS, št. 40/94) in Odločbo št. U-I-200/99 z dne 17.2.2000 (Uradni list RS, št. 22/2000).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, krije svoje stroške revizijskega postopka tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).