Jedro

Če je zahteva za obnovo postopka vložena na podlagi 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, sodišče ni dolžno raziskati vseh dejstev in preskrbeti vseh dokazov, na katere se sklicuje zahteva, ampak samo tiste, ki ustrezajo merilom po navedeni določbi. Zato je samo s tega vidika v tej fazi postopka, torej preden sodišče na podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo ali pa zahtevo zavrne, mogoče govoriti o kršitvi ustavnega jamstva iz 3. alineje 29. člena URS.

Zahteve za obnovo postopka ni mogoče vložiti iz razloga, ker je sodišče zmotno ocenilo dokaze oziroma zaradi ponovne presoje tistih dejstev, ki jih je v rednem postopku že ocenilo sodišče prve stopnje oziroma v primeru pritožbe tudi drugostopenjsko sodišče.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 24.04.1998 na podlagi 1. odstavka 414. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo zagovornice obsojenega M.P. za obnovo kazenskega postopka, pravnomočno končanega s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, z dne 26.03.1991, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 27.11.1991. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo zagovornice obsojenega M.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornica obsojenega M.P. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, torej tudi iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 17. členom ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter pravnomočno sodbo na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP spremeni v korist obsojenca, tako da dovoli obnovo postopka, ali podredno oba sklepa razveljavi ter zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva s trditvijo, da sodišče ni izvajalo dovolj dokazov glede preverjanja obsojenčevega alibija, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ne more biti stvar presoje v tem postopku. Meni, da je zahteva obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčevi zagovornici ni mogoče pritrditi, da je sodišče z izpodbijano odločbo kršilo določilo (3. alinee) 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) in 17. člen ZKP.

Navedena ustavna določba med pravnimi jamstvi v kazenskem postopku, vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja tudi pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Po 1. odstavku 17. člena ZKP mora sodišče v kazenskem postopku po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe.

Po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnovi v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

Če je zahteva za obnovo postopka vložena na tej podlagi, sodišče presoja, ali so dejstva in dokazi taki, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova. Pri tem sodišče ni dolžno raziskati vseh dejstev in preskrbeti vseh dokazov, na katere se sklicuje zahteva, marveč samo tiste, ki ustrezajo merilom, predpisanim v 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP. Samo s tega vidika je v tej fazi postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, torej preden sodišče na podlagi uspeha poizvedb ugodi zahtevi in dovoli obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrne, mogoče govoriti o kršitvi navedenega ustavnega jamstva. Prav tako sodišče opravi preizkus samo v okviru dejstev in dokazov, navedenih v zahtevi za obnovo in ga ne veže instrukcijska maksima. Sodišče je ravnalo popolnoma v skladu s temi procesnimi pravili. Samo če sodišče dovoli obnovo kazenskega postopka, veljajo po 1. odstavku 415. člena ZKP za novi postopek iste določbe kakor za prvi postopek. Šele v tej fazi lahko pride do kršitve pravic obrambe iz 29. člena Ustave, v obsegu kot ga zatrjuje zahteva. Odločbo, sprejeto v postopku obnove, je mogoče izpodbijati tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je vsebinska posledica kršitve 1. odstavka 17. člena ZKP. V konkretnem primeru pa je bila zahteva obsojenčeve zagovornice za obnovo postopka po 1. odstavku 414. člena ZKP zavrnjena kot neutemeljena, zato glede na podano razlago sodišče ni zagrešilo v zahtevi zatrjevane kršitve Ustave in Zakona o kazenskem postopku.

Sodišče je v zahtevi za obnovo postopka zatrjevani obsojenčev alibi preizkusilo z zaslišanjem prič I.O., M.K., F.P., M.P. ter J.J., vpogledalo pa je tudi v predložene račune o nakupih gradbenega materiala in nato ugotovilo, da ti dokazi ne vzbujajo dvoma v pravilnost dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi. V pravnomočni odločbi je tudi obrazložilo, zakaj ocenjuje, da ni nobene potrebe po zaslišanju delavcev, ki so na dan, ko je obsojenec storil kaznivo dejanje, temu pomagali pri gradnji hiše. Vložnica v zahtevi za obnovo navaja, da bi ti priči lahko vedeli povedati o tem, ali sta se in kako dolgo tega dne, ko ju je obsojenec odpeljal domov, nahajali v bifeju V. Obsojenčeva zagovornica je v zahtevi za obnovo postopka predlagala zaslišanje teh prič, ne da bi obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče je v pravnomočni sodni odločbi pravilno ugotovilo, da poizvedbe z zaslišanjem navedenih prič niso potrebne. Tudi v primeru, če bi šlo za redni in ne za postopek o izrednem pravnem sredstvu, bi bilo zaradi jasnosti zadeve izvedba teh dokazov odveč. V zahtevi za obnovo postopka vložnica sploh ni povedala, za kateri priči od štirih sploh gre (M.M., M.B., M.G. in A.M.), pri čemer so razen prvega, ki živi v tujini, ostale nedosegljive, saj se ne ve niti, kje prebivajo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna niti v tistem delu, ko obsojenčeva zagovornica podaja lastno presojo izpovedb oškodovanke L.M. in njenega sina B., torej dokazov in dejstev, ki so bili že ocenjeni v pravnomočno končanem kazenskem postopku. Na tej podlagi ni mogoče vložiti zahteve za obnovo kazenskega postopka, pač pa samo na takih dokazih ali dejstvih, ki jih sodišče v rednem postopku ni presojalo in ki bi, sami po sebi ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročili oprostitev obsojenca (tudi izrek zavrnilne sodbe), ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Zahteve za obnovo postopka namreč ni mogoče vložiti zaradi tega, ker je sodišče zmotno ocenilo dokaze oziroma zaradi ponovne presoje tistih dejstev, ki jih je v rednem postopku že ocenilo sodišče prve stopnje oziroma v primeru pritožbe tudi drugostopenjsko sodišče. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo razloge o tem, zakaj je ocenilo, da nova dejstva in novi dokazi niso taki, da bi vzbudili kakršenkoli dvom v pravilnost odločilnih dejstev, na katerih temelji pravnomočna sodba. Kolikor vložnica meni, da predloženi dokazi kažejo, da obsojenec v času storitve kaznivega dejanja ni bil na kraju, in da je bil potek dogajanja takšen, kot ga je opisoval obsojenec, podaja zgolj drugačno oceno dejanskega stanja, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Zagovornica v zahtevi navaja tudi, da bi sodišče moralo opraviti rekonstrukcijo dogodka na kraju samem, česar da ni storilo, kljub temu da se je oškodovankina izpovedba, na katero je oprlo svojo odločitev, izkazala kot neresnična, neverodostojna in celo objektivno nemogoča ter da ni ugotavljalo časa, ki bi ga obsojenec potreboval za vožnjo do samskega doma in nazaj ter nato še do oškodovanke. Teh dokazov v zahtevi za obnovo postopka sploh ni navajala in že samo iz tega razloga s takimi trditvami ne more izpodbiti zakonitost napadene pravnomočne odločbe.

Zatrjevane kršitve kazenskega zakona vložnica sploh ni obrazložila.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega M.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Vložnica z zahtevo ni uspela, zato je obsojeni M.P. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.