Jedro

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo na podlagi zakonskih določb o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila (drugi odstavek 178. člena ZOR), ko sta ugotovili stopnjo krivde obeh voznikov - tožnika in zavarovanca tožene stranke in s tem delež odgovornosti pravdnih strank. Tako je pravilno upoštevalo, da je tožnik s svojo vožnjo s stranskega uvoza zapeljal delno že na glavno cesto izven naselja in s tem ustvaril za zavarovanca tožene stranke vtis, da bo zapeljal naprej, pri čemer je seveda irelevantno, koliko desno je vozil slednji po svojem pasu. Tožnik je bil tako tisti, ki je ustvaril nevarno situacijo, zavarovanec tožene stranke pa ni več mogel reagirati tako, da bi nesrečo preprečil, ker je vozil preblizu avtomobila pred seboj in zlasti prehitro. Tako zaviranje ni pomagalo, da bi se avtomobil pravočasno ustavil, še več, zaneslo ga je v desno, saj so bile ugotovljene poškodbe na levem sprednjem delu njegovega vozila. Vključevanje vozil s stranske ceste na glavno zunaj naselja terja slejkoprej ne le večjo pozornost voznikov, ki se vključujejo, marveč tudi takšno ravnanje, ki ne sme zmesti voznikov vozil, ki se gibljejo po prednostni cesti (šlo je celo za magistralno cesto na eni strani in za uvoz-izvoz z bencinske črpalke na drugi strani), ker utegne priti do nepotrebnih hkrati pa usodnih reakcij. Če se to dogaja v nočnem času, še toliko bolj. Kršitev cestnih predpisov o prednosti vozil ima v takšnih razmerah veliko večjo težo kot kršitev predpisov o hitrosti in razdalji med vozili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi, v kateri uveljavlja tožeča stranka odškodnino od tožene stranke iz zavarovanja zavarovanca pri njej proti odgovornosti, je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ugotovilo, da obstaja ob škodnem dogodku z dne 13.1.1991, v katerem je osebni avtomobil zavarovanca tožene stranke trčil z osebnim avtomobilom tožeče stranke, odgovornost tožene stranke v višini 30 % in tožeče v višini 70 %. Ugotovilo je, da je tožnik povzročil nevarno situacijo, ker se ob izpeljevanju z bencinske črpalke levo na glavno cesto Vojnik - Celje ni ustavil pred rumeno črto, zavarovanec tožene stranke pa je vozil preblizu vozilu pred seboj in prehitro (90 km/h). Če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h, bi lahko pravočasno ustavil. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno. Sprejelo je dejansko stanje, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot pravilno tudi porazdelitev odgovornosti za škodo.

Proti za tožečo stranko neugodno rešenem delu obeh sodb vlaga revizijo tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pretežno ponavlja trditve iz pritožbe in tako poudarja, da je zavarovanec tožene stranke vozil prehitro in preblizu desnega roba, ne pa vsaj en meter proč, kot zahtevajo predpisi, glede na hitrost pa bi moral voziti še bolj proč. Najpomembnejša priča je policist. Opozarja, da tožnik ves čas zatrjuje, da ni prevozil rumene črte. Če bi to storil, bi bil sam izključno kriv. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb zakona o pravdnem postopku in za katero konkretno med njimi naj bi šlo, revizija ne pove. Slednja je izredno pravno sredstvo, v katerega postopku pazi sodišče po uradni dolžnosti le na to, ali ne gre morda za kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (v tem primeru ne gre zanjo), ne pa še na kakšno drugo. Tako si revidenta s splošno trditvijo o procesni kršitvi v revizijskem postopku ne moreta nadejati uspeha, ki bi temeljil na ugotovitvi kakšne takšne kršitve sodišča. Morda bi se sicer dalo ob širokem razumevanju položaja tožeče stranke sklepati, da meri revizija na kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ko govori o tem, da so si razlogi sodbe med seboj v nasprotju, in to po tem, ko navaja, da "ves čas tožnik zatrjuje, da ni prevozil črte, ki omejuje glavno cesto; da so to le navedbe zavarovanca tožene stranke; da če bi to črto prevozil in izsiljeval prednost, bi šlo za njegovo izključno krivdo". Nižji sodišči sta namreč povsem v skladu z zbranim gradivom ugotovili, da je tožnik rumeno črto že prevozil za 0,5 m, saj je tako izjavil policistu, ki je opravil ogled (list 8 spisa sodnika za prekrške 4197/91); nadalje v postopku pred sodnikom za prekrške, ko se je zagovarjal, da se je ustavil kakšne pol metra čez rumeno črto (list 13 omenjenega spisa); v prijavi toženi stranki, ko je zapisal, da je zapeljal 0,5 m čez rumeno črto, tej trditvi tožene stranke pa ni oporekal; med dokazom z zaslišanjem strank, ko je izpovedal, da je z avtom zapeljal 0,5 m čez rumeno črto, v tistem zagledal z desne strani avto z veliko hitrostjo, zavrl in v tistem že začutil udarec v svoj avtomobil. Torej kar štirikrat je izpovedal oziroma zapisal enako, drugače, da rumene črte ni prevozil, kakor prvič trdi v reviziji, pa nikoli. Tako res ni videti, v čem naj bi si nasprotovali razlogi sodbe.

V revizijskem postopku ni dovoljeno uveljavljati (v sicer rednem postopku dovoljenega) izpodbojnega razloga zmotne ali (in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Tako se sodišče ni smelo ukvarjati z revizijsko grajo zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (na primer o tem, katerim pričam verjeti in katerim ne, kje je vozil zavarovanec tožene stranke).

Sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo na podlagi zakonskih določb o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila (drugi odstavek 178. člena ZOR), ko sta ugotovili stopnjo krivde obeh voznikov - tožnika in zavarovanca tožene stranke in s tem delež odgovornosti pravdnih strank. Tako je pravilno upoštevalo, da je tožnik s svojo vožnjo s stranskega uvoza zapeljal delno že na glavno cesto izven naselja in s tem ustvaril za zavarovanca tožene stranke vtis, da bo zapeljal naprej, pri čemer je seveda irelevantno, koliko desno je vozil slednji po svojem pasu. Tožnik je bil tako tisti, ki je ustvaril nevarno situacijo, zavarovanec tožene stranke pa ni več mogel reagirati tako, da bi nesrečo preprečil, ker je vozil preblizu avtomobila pred seboj in zlasti prehitro. Tako zaviranje ni pomagalo, da bi se avtomobil pravočasno ustavil, še več, zaneslo ga je v desno, saj so bile ugotovljene poškodbe na levem sprednjem delu njegovega vozila. Vključevanje vozil s stranske ceste na glavno zunaj naselja terja slejkoprej ne le večjo pozornost voznikov, ki se vključujejo, marveč tudi takšno ravnanje, ki ne sme zmesti voznikov vozil, ki se gibljejo po prednostni cesti (šlo je celo za magistralno cesto na eni strani in za uvoz-izvoz z bencinske črpalke na drugi strani), ker utegne priti do nepotrebnih hkrati pa usodnih reakcij. Če se to dogaja v nočnem času, še toliko bolj. Kršitev cestnih predpisov o prednosti vozil ima v takšnih razmerah veliko večjo težo kot kršitev predpisov o hitrosti in razdalji med vozili.

Po povedanem ni podan noben izmed uveljavljenih in uradno upoštevanih revizijskih razlogov, zaradi česar je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).