Jedro

Tožnik ne more zahtevati od toženke povračila odškodnine za škodo, ki mu je nastala iz obligacijske zaveze, ampak le plačilo z zavarovalno pogodbo dogovorjenega zneska. V primerih, ko se zahteva plačilo odškodnine, ki temelji na zavarovalni pogodbi o prostovoljnem zavarovanju, lahko oškodovanec zahteva od zavarovalnice največ izplačilo zavarovalne vsote in v primeru zamude zavarovalnice tudi obresti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku še razliko do zavarovalnega limita 780.000,00 SIT to je 248.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.12.1997 do plačila in to v zvezi s poškodbo z dne 26.9.1991, v zvezi z nadaljnjo nezgodo 21.11.1993 pa 120.000,00 SIT in tolarsko protivrednost 1.000 DEM, medtem ko je višje zahtevke zavrnilo. Tožniku je dosodilo tudi stroške postopka v znesku 113.155,00 SIT. Tožnik se je pritožil zoper zavrnilni del sodbe le v delu, s katerim je bil zavrnjen višji zahtevek za škodo, ki mu je nastala po nezgodi 26.9.1991, sodišče druge stopnje pa je to pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se v celoti ugodi njegovemu zahtevku. V reviziji navaja, da se je poškodoval 26.9.1991, da je že 20.11.1991 postavil pri zavarovalnici svoj zahtevek in ga povsem določno oblikoval po pooblaščencu 23.6.1993, na podlagi katerega mu je toženka izplačala 16.12.1993 le 531.500,00 SIT in ne tudi preostale razlike do zavarovalne vsote 780.000,00 SIT to je 248.500,00 SIT. Glede na tako stanje meni, da mu gredo poleg glavnice 248.500,00 SIT tudi zamudne obresti od 23.6.1993. Po pribavi zadnjega izvedeniškega mnenja je zahteval ali 1,000.000,00 SIT ali pa 248.400,00 SIT z revalorizacijo na dan 20.11.1991 ali vsaj na dan 23.6.1993 ter od tedaj dalje zamudne obresti.

V skladu z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V postopkih na nižjih stopnjah je bilo ugotovljeno, da je tožnik 26.9.1991 utrpel zaradi udarca lesene grede po levem licu manjšo odrgnino in podplutbo, da se je zdravil 49 dni, da je imela L. K., pri kateri se je poškodoval, zavarovano svojo odškodninsko odgovornost pri toženki in da mu je ta na podlagi njegovega zahtevka dne 16.12.1993 od zavarovalne vsote 780.000,00 SIT plačala 531.500,00 SIT. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da znaša celotna tožnikova škoda v zvezi z nezgodo 26.9.1991 po razmerah na dan sojenja 900.000,00 SIT, sta tožniku prisodili še celotno razliko do zavarovalne vsote 780.000,00 SIT to je 248.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja. Presodili sta, da tožnik neutemeljeno terja revalorizacijo zavarovalne vsote, ker temelji toženkina obveznost na pogodbi o prostovoljnem zavarovanju ter se v takih primerih znesek zavarovalnine ne ravna po nastali škodi ampak po s pogodbo dogovorjeni zavarovalni vsoti, medtem ko mora morebitno večjo škodo delavca plačati njegov delodajalec.

Po presoji revizijskega sodišča je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, da lahko tožnik zahteva od toženke le znesek zavarovalne vsote (to je 248.500,00 SIT kot še znaša neizčrpana razlika do zavarovalne vsote 780.000,00 SIT). Namreč tožnik ne more zahtevati od toženke povračila odškodnine za škodo, ki mu je nastala iz obligacijske zaveze, ampak le plačilo z zavarovalno pogodbo dogovorjenega zneska. V primerih, ko se zahteva plačilo odškodnine, ki temelji na zavarovalni pogodbi o prostovoljnem zavarovanju, lahko oškodovanec zahteva od zavarovalnice največ izplačilo zavarovalne vsote in v primeru zamude zavarovalnice tudi obresti. Sodišči nižjih stopenj sta tožniku prisodili celotno razliko do zavarovalne vsote, zaradi česar je ta izčrpana in višji njegov zahtevek zoper zavarovalnico ne more biti utemeljen. Sodišči nižjih stopenj pa sta tožniku priznali zakonske zamudne obresti v skladu z njegovim zahtevkom in tudi v tej smeri njegova revizija ni utemeljena. Tožnik prezre, da je v zadnji pripravljalni vlogi 11.12.1997 (listovna št. 162) zahteval ob primarnem tožbenem zahtevku zakonske zamudne obresti od sodbe dalje. Sodišči nižjih stopenj sta ugodili tožnikovemu primarnemu zahtevku in v skladu s postavljenim zahtevkom priznali od dosojene glavnice tudi zakonske zamudne obresti od dneva sojenja to je 3.12.1997 dalje. To pomeni, da so bile tožniku prisojene obresti v skladu z zahtevkom ter so drugačna njegova revizijska izvajanja brez podlage (z njimi pa tudi nedopustno spreminja to je zvišujejo obrestni zahtevek). V zvezi z revizijskimi trditvami o okoriščenju toženke na njegov račun, pa je opozoriti, da niso točne. Po presoji sodišč nižjih stopenj je utemeljen tožnikov zahtevek proti toženki po razmerah v času odločanja (december 97) v višini 900.000,00 SIT, kar je tedaj predstavljalo vrednost cca devetih povprečnih plač. Toženka pa je tožniku že decembra 1993 izplačala 531.500,00 SIT, kar je tedaj predstavljalo vrednost cca desetih povprečnih plač, poleg tega pa je bilo s pobijano sodbo priznano tožniku še nadaljnjih 248.500,00 SIT (kar je tedaj predstavljalo cca dve in pol povprečni plači).

Ker glede na spredaj obrazloženo tožnikova revizija ni utemeljena v smeri zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo v celoti neutemeljeno revizijo tožnika zavrniti (393. člen ZPP).