Jedro

Presoja, ali je bil kolesar na cesti za voznika (obsojenca) pričakovana ovira(1. odstavek 27. člena ZVCP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. F.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 19.9.2001 obs. F.R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ ter mu izreklo kazen 5 mesecev zapora in po 1. ter 2. odstavku 39. člena istega zakonika tudi kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 6 mesecev. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka ter odločilo, da mora plačati povprečnino v znesku 40.000 SIT ter nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice, vse v dvanajstih zaporednih mesečnih obrokih z zapadlostjo prvega obroka v plačilo v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 19.11.2003 delno ugodilo pritožbi zagovornice obsojenca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojenca po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je v celoti, v preostalem delu pa tudi pritožbo zagovornice, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik M.M.P. s P., je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov". Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ocenjuje, da bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih uveljavlja zahteva, bodisi niso podane bodisi predstavljajo nedovoljeno utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako ne soglaša s stališčem zahteve, da je bil zmotno uporabljen 27. člen ZVCP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih konkretno ne opredeli. Iz njene obrazložitve, v kateri navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv, oziroma da nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, da obstaja precejšnje nasprotje med razlogi in vsebino zapisnikov in da so razlogi nejasni, sledi, da nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Nerazumljivost izreka je po stališču vložnika zahteve podana, ker odločilno dejstvo, ki zadeva kolesarjev položaj neposredno pred obravnavano prometno nesrečo, v izreku pravnomočne sodbe ni opisano. Navedba v opisu kaznivega dejanja, da je kolesar peljal v smeri obsojenčeve vožnje po desni polovici vozišča, je po oceni zahteve presplošno označena. Položaj kolesarja je potrebno označiti glede na razdaljo od mesta, kjer bi bila njegova vožnja v skladu s predpisi.

Obsojencu je očitano, da je zaradi vožnje, ki ni bila prilagojena dolžini z zasenčenimi lučmi osvetljenega dela ceste, ter zaradi vožnje pod vplivom alkohola prepozno opazil kolesarja I.B., ki se je peljal v smeri njegove vožnje po desni polovici vozišča ter s sprednjim levim delom osebnega vozila trčil v zadnje kolo kolesa, pri čemer je oškodovanca vrglo na pokrov motorja avtomobila, od koder je padel na vozišče in pri tem dobil poškodbe, zaradi katerih je izgubil življenje. Opis kolesarjeve vožnje, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, je povsem razumljiv in tudi dovolj konkretiziran. Prvostopna sodba pa v razlogih navaja, da se je kolesar nahajal izven meterskega pasu ter je bil v fazi vračanja od levega proti desnemu robu vozišča in da je vozil v nasprotju z določbo 1. odstavka 90. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), vendar tega dejstva ne šteje kot odločilnega pri presoji obsojenčeve kazenske odgovornosti, temveč ga upošteva kot kolesarjev soprispevek pri nastanku nesreče. Sodišče prve stopnje je v zvezi z oceno izvida in mnenja izvedenca prometne stroke D.T. navedlo v razlogih, da se je opredelil glede krivde za prometno nesrečo ter ugotovilo, da slednje presega okvir odredbe o postavitvi izvedenca in da vprašanje krivde spada v izključno domeno sodišča. Navedeni izvedenec je, kot je razvidno iz njegovih zaključkov v pisnem mnenju (l. št. 36), med ostalim zapisal tudi ugotovitev, da je razlog za nastanek prometne nesreče nepravilna vožnja kolesarja. Sodišče prve stopnje je takšen njegov zaključek le interpretiralo kot nedovoljeno poseganje na področje ugotavljanja odgovornosti za povzročitev prometne nesreče, ki ga je izrazilo na drugačen način, kakor izvedenec. Zato v tem pogledu v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano nasprotje ni podano.

Po stališču zahteve so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe nejasni glede dejstev, da je bil kolesar, katerega dvokolo je bilo opremljeno z "mačjim očesom", pričakovana ovira in da obsojenec zaradi alkohola kolesarja ni videl, čeprav ga je imel možnost videti. Prav tako so nejasni razlogi glede krivdne oblike nezavestne malomarnosti.

Zahteva, ki polemizira z zaključki napadene sodbe ter z njimi ne soglaša, pri tem pa izhaja iz lastne presoje ugotovljenih dejanskih okoliščin, utemeljuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP opozarja zahteva tudi z navedbo, da sodba nima razlogov o tem, kdaj je oškodovanec umrl. Poudarja, da kolikor ni umrl na kraju nesreče, je bilo potrebno ugotoviti potek zdravljenja. Na ta očitek je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pravilno presodilo, da iz razlogov prvostopne sodbe, ki se opira na izvid in mnenje izvedenca patologa, dovolj jasno izhaja tudi navedena okoliščina. Le-ta v obravnavani zadevi, ko je oškodovanec dobil poškodbe, ki niso združljive z življenjem (mnenje izvedenca patologa dr. S.K., l. št. 12) in umrl med prevozom v bolnico, ni odločilna. Tudi ne z vidika pravočasnosti nudenja zdravniške pomoči, ali uspešnosti zdravljenja.

Glede na obrazloženo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane.

Zahteva tudi neutemeljeno trdi, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 27. člen ZVCP. Po njenem naziranju kolesar v temi na sredini vozišča ni pričakovana ovira.

Določba 1. odstavka 27. člena ZVCP zahteva od voznika, da vozi vozilo s tako hitrostjo, da ga lahko stalno obvladuje in ustavi pred oviro, ki jo lahko pričakuje. Hitrost vožnje mora prilagoditi med drugim tudi vidljivosti in preglednosti ceste, da lahko v vidni razdalji vozilo ustavi. Sodišče je odločilna dejstva, ki zadevajo hitrost obsojenčeve vožnje, neprilagojene okoliščini, da je v kritičnih trenutkih bila preglednost vozišča zmanjšanja zaradi vožnje z zasenčenimi žarometi, da je obsojenec vozil po cesti, ki jo je dobro poznal in da so mu bile znane siceršnje krajevne razmere, pravilno ugotovilo ter na tej dejanski podlagi utemeljeno presodilo, da je kolesar za obsojenca predstavljal pričakovano oviro, pred katero bi ob upoštevanju hitrosti, ki bi bila prilagojena tem razmeram in v stanju, v katerem alkoholiziranost ne bi vplivala na njegovo vožnjo, lahko pravočasno ustavil. Zato je sodišče tudi pravilno zaključilo, da je obsojenec z očitanim mu ravnanjem kršil določbe 1. odstavka 27. člena in 2. odstavka 118. člena ZVCP ter s tem storil dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena ZKP. Zato kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki je nakazana v zahtevi, ni podana. Kolikor zahteva ne soglaša z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami, pa v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Očitka, da pritožbeno sodišče ni vsebinsko obravnavalo pritožbe, zahteva ni obrazložila. Na podlagi takšne navedbe je sicer mogoče sklepati, da meri na kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Po tej določbi v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presodi navedbe pritožbe. Vložnik zahteve sploh ni obrazložil, katerih navedb pritožbe, ki zadevajo odločilna dejstva, ugotovljena in ocenjena po sodišču prve stopnje, sodišče druge stopnje ni presodilo. Zato te kršitve sploh ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče se namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus kršitev zakona, ki jih zahteva uveljavlja (1. odstavek 424. člena ZKP), pri čemer ne zadostuje, da se nanje le sklicuje, temveč jih mora tudi utemeljiti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. F.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP ter je posledica slabih premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa.