Jedro

Tožnica tudi v primeru zatrjevanega nezakonitega ravnanja Vlade, ker da ji zakon ne daje pooblastila za predčasno razrešitev člana NS, ne more zahtevati sodnega nadzora nad zakonitostjo sporne odločitve. S to odločitvijo namreč ni bilo odločeno o tožničini materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi, tako da ne gre za upravni akt, s katerim bi bilo poseženo v njen pravni položaj v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnico predčasno razrešila dolžnosti v nadzornem svetu Javnega zavoda ... (v nadaljevanju NS). V uvodu je kot pravno podlago za izdajo odločbe navedla 21. člen Zakona o vladi Republike Slovenije (ZVRS) in 26. člen Zakona o Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1). Iz obrazložitve izhaja, da se je vlada za razrešitev članice, ki jo je sama imenovala, odločila na podlagi poročila odbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino k poročilu o delovanju NS v letu 2011 z namenom, da zagotovi večjo učinkovitost pri nadzoru nad izvajanjem javne službe na področju radijske in televizijske dejavnosti.

Tožnica zoper navedeno odločbo vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da ji ta odločba jemlje članstvo v NS, s čimer neposredno posega v njen pravni položaj. Izpodbijana odločba je zato upravni akt, medtem ko je toženka ravnala kot bi bila razrešitev stvar politične diskrecije in tožnice v nasprotju z zakonom ni opozorila na pravico do pravnega varstva. Ker vladi noben zakon ne podeljuje pooblastila za predčasno razrešitev članov NS, ima tožnica pravico zahtevati, da se vlada vzdrži takega ravnanja in da tožnica obdrži funkcijo. Zato uveljavlja sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora. Poleg tega predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadržijo pravni učinki in izvršitev izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na tožničino predčasno razrešitev.

Toženka v odgovoru predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Meni, da v obravnavani zadevi ne gre za upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), temveč za akt politične diskrecije.

Tožba ni dovoljena.

Ustava RS v prvem odstavku 157. člena določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, če je bilo z njimi odločeno o pravicah ali o obveznosti in pravnih koristih posameznika ali organizacije. Na tej podlagi prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena se kot upravni akt po tem zakonu šteje upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.

Sodišče torej lahko v upravnem sporu odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Ker ne ZRTVS-1 ne drug zakon ne določa sodnega varstva v upravnem sporu v primeru akta o imenovanju ali razrešitvi člana NS, je sodišče v obravnavani zadevi moralo najprej presoditi, ali je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v tožničino – torej njej lastno, ker ji jo podeljujejo predpisi –, pravico in pravno korist. Povedano drugače: sodišče je ugotavljalo, ali je tožničino članstvo v NS njena osebna, na predpisih utemeljena pravica, zaradi česar pomeni predčasna razrešitev poseg vanjo.

Po prvem odstavku 26. člena ZRTVS-1 ima NS 11 članov. Državni zbor imenuje pet članov, pri čemer mora upoštevati zastopanost političnih strank v državnem zboru, štiri člane imenuje Vlada, zaposleni v Javnem zavodu RTV Slovenija pa na neposrednih volitvah izmed sebe izvolijo dva člana. V drugem odstavku istega člena je določeno, kdo ne more biti imenovan za člana NS, pri čemer se ta določba sklicuje na tretji odstavek 17. člena istega zakona, v tretjem odstavku pa, da mora imeti član NS najmanj visokošolsko izobrazbo in vsaj 5 let delovnih izkušenj. Mandat članov NS glede na peti odstavek tega člena traja 4 leta. V sedmem odstavku je določeno, da se za nadomestitev člana NS, ki mu je zaradi neizpolnjevanja pogojev za imenovanje predčasno prenehal mandat ali če je odstopil sam, smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadomestitvi članov programskega sveta. V skladu s prvim odstavkom 27. člena NS: - sprejme statut na osnovi predhodnega soglasja programskega sveta; - sprejema finančni načrt in letno poročilo javnega zavoda ter odloča o uporabi morebitnega presežka prihodkov nad odhodki; - določa ceno storitev, ki niso del javne službe; - določi način prijavljanja in začasnega ali trajnega odjavljanja sprejemnikov; - podrobneje določi način plačevanja prispevkov za sprejemnike ter kriterije za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačilo skladno s tem zakonom; - odloča o tarifah in drugih pogojih za oddajanje programov drugih izdajateljev; - nadzira poslovanje RTV Slovenija; - nadzoruje vodenje poslovnih knjig in zakonitost poslovanja ter pregleduje periodične obračune; - ima pravico do vpogleda v vso dokumentacijo javnega zavoda, vključno z dokumentacijo, ki se nanaša na obratovanje oddajnikov in zvez; - sprejema svoj poslovnik ter organizira svoje delo in imenuje svoje odbore v skladu s tem poslovnikom; - odloča o drugih vprašanjih, določenih z zakonom ali statutom.

Po presoji sodišča iz nobene od navedenih določb ne izhaja, da bi bilo imenovanje v NS s strani vlade posameznikova (in s tem tudi tožničina) pravica, članstvo v NS pa izvrševanje te pravice. Zato tudi predčasno prenehanje članstva ne pomeni posega v posameznikovo pravico ali pravno korist (glede stališča, da članstvo v organu javne institucije ni materialnopravno določena pravica posameznika prim. tudi odločbi Ustavnega sodišča Up 1850/08 točka 6 in U-I-174/99 točka 8 ter sklepa Upravnega sodišča IV U 167/2011 z dne 10. 8. 2011 in I U 627/2011 z dne 14. 4. 2011).

To pomeni, da tožnica tudi v primeru zatrjevanega nezakonitega ravnanja Vlade, ker da ji zakon ne daje pooblastila za predčasno razrešitev člana NS, ne more zahtevati sodnega nadzora nad zakonitostjo sporne odločitve. S to odločitvijo namreč ni bilo odločeno o tožničini materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi, tako da ne gre za upravni akt, s katerim bi bilo poseženo v njen pravni položaj v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Glede na navedeno izpodbijana odločba ni upravni akt, ki bi ga tožnica lahko izpodbijala s tožbo v upravnem sporu, niti ne gre za akt, za katerega bi zakon izrecno določal, da je zoper njega dopustno uveljavljati sodno varstvo v upravnem sporu. Sodišče je zato tožbo kot nedovoljeno zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (odložitvena začasna odredba).

Procesna predpostavka za odločanje o predlagani začasni odredbi v konkretnem upravnem sporu je torej obstoj dopustne tožbe. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da tožba ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).