Jedro

Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Maribor, št. 362-05-872/1993/85 (7003) z dne 27. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 1.453,43 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila odpravljena odločba Upravne enote Maribor, št. 362-05-872/93-22 (7306) z dne 12. 2. 2008 (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bila zavrnjena zahteva A.A. za vračilo nepremičnin podržavljenih pokojnima razlaščencema B.B. in C.C., to so: stanovanjska hiša v Mariboru, parc. št. 335.S-hiša v izmeri 104 m2, pripisana pri vl. št. ..., parc. št. 290/19-vrt, v izmeri 775 m2, pripisana pri vl. št. ... ter parc. št. 290/18-vrt, v izmeri 740 m2, pripisana pri vl. št. ..., vse k.o. ... Odločeno je še bilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. točka izreka). Tožeča stranka se je zoper takšno odločbo pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo.

2. Iz obrazložitve zgoraj navedenih odločb izhaja, da je bilo v zadevi že pravnomočno odločeno z odločbo, št. 362-05-872/93-22 z dne 12. 2. 2008, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena. Na predlog tožnice je bil s sklepom z dne 19. 1. 2010 postopek obnovljen v delu, ki se nanaša tožnico kot nadomestno upravičenko po pokojnih razlaščencih, ker je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 114/2009 z dne 16. 7. 2009 ugotovljeno, da je tožnica po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, štela za jugoslovansko in slovensko državljanko.

3. Upravni organ je v postopku po uradni dolžnosti ugotavljal ali gre v obravnavani zadevi za primer iz drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), po katerem niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ugotovljeno je bilo, da se C.C. in B.B. od 28. 8. 1945 do svoje smrti nista štela za jugoslovanska državljana in državljana Ljudske republike Slovenije, tožnica pa se je po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28. 8. 1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, štela za jugoslovansko in slovensko državljanko, kar dokazuje sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 114/2009 z dne 16. 7. 2009. V postopku je bilo izkazano tudi, da ne C.C. ne B.B., ki sta avstrijsko državljanstvo pridobila dne 13. 1. 1950, v času razlastitve premoženja nista bila avstrijska državljana, zato nista imela pravice dobiti odškodnine za razlaščeno premoženje od tuje države Republike Avstrije na podlagi Državne pogodbe o vzpostavitvi neodvisne in demokratske Avstrije z dne 15. 5. 1955, h kateri je Jugoslavija pristopila 28. 11. 1955. Vendar pa ta ugotovitev še ne izključuje možnosti pridobitve odškodnine na kakšni drugi pravni podlagi ali kakšnem drugem aktu, kar je dodatno ugotavljal upravni organ prve stopnje in se pri tem skliceval na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005. Dne 27. 11. 1961 je bila sklenjena Finančna in izravnalna pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (v nadaljevanju FIP), organ pa je v postopku ugotavljal ali sta bila bivša lastnika podržavljenega premoženja upravičena do odškodnine po določbah te pogodbe ter predpisov, sprejetih za njeno izvedbo, torej Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVSG), Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG) in Zakona o prijavi škod. FIP z dne 27. 11. 1961 širi krog upravičencev, ki so dobili ali imeli pravico dobiti odškodnino za podržavljeno premoženje od tuje države, in so tako imele pravico do odškodnine tudi nekatere osebe, ki po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe te pravice niso imele. Po Prilogi 1 k FIP so do pravic določenih v 2. členu pogodbe upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno prebivališče v Republiki Avstriji. Za izvedbo pogodbe je bil sprejet tudi UVEG, ki je začel veljati skupaj s pogodbo, in se je nanašal na povračilo škode, ki je v zvezi z dogodki druge svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem iz območij izven ozemlja Republike Avstrije.

4. Upravna organa sta ugotovila, da sta C.C. in B.B. na dan 1. 1. 1960 imela stalno prebivališče v Avstriji, na dan podpisa FIP z dne 27. 11. 1961 pa sta bila avstrijska državljana in osebi, ki sta izgubili prebivališče v SFRJ v povezavi z dogodki 2. svetovne vojne in njenih posledic. Zato sta imela pravico do izplačila odškodnine, ki jo je FIP med drugim predvidevala za pregnance z avstrijskim in nemškim državljanstvom ali pregnance nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja tedanje FLRJ. Navedeno dejstvo pa glede na določbo drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenja po ZDen.

5. V zvezi s potrdilom Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije, iz katerega izhaja, da B.B. in C.C. za odvzeto premoženje nista prejela odškodnine, pa upravna organa ugotavljata, da je to potrdilo o tujem pravu, v obravnavanem primeru pa je bila odločitev sprejeta na podlagi drugih dejstev, ki so bila pomembna za ugotovitev, da je šlo v obravnavanem primeru za podržavljenje premoženja, za katerega je bilo mogoče odškodovanje na podlagi FIP, ter na podlagi določb ZDen, ki tožnico izključujejo kot upravičenko po ZDen.

6. Tožeča stranka z vloženo tožbo izpodbija predmetno odločitev. Po mnenju tožeče stranke bi bilo treba odločitev sprejeti na podlagi potrdila Zveznega ministrstva Republike Avstrije, upoštevajoč pri tem tudi predpise o medsebojnem priznanju potrdil med Republiko Slovenijo kot pravno naslednico Jugoslavije in Republiko Avstrijo. S tem namreč niso kršene samo pravice tožeče stranke, ampak sega tudi na področje meddržavnih odnosov. Po mnenju tožeče stranke bi v tem primeru morala ukrepati tudi Republika Avstrija in sprožiti ustrezni spor pri organih EU, v nasprotnem primeru bo tožeča stranka od nje zahtevala odškodnino. Stališče, da Slovenija ni dolžna upoštevati potrdila pristojnih organov Republike Slovenije, je po mnenju tožeče stranke nevzdržno tudi glede na našo zakonodajo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se tožnici vrnejo predmetne nepremičnine oziroma podredno, da zadevo vrne v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

8. Slovenska odškodninska družba d.o.o. kot prizadeta stranka v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Relevantno vprašanje za odločitev v obravnavani zadevi je, ali je na podlagi določb FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov podana podlaga za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen. Ta določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov (drugi odstavek 10. člena ZDen).

11. Drugi odstavek 10. člena ZDen torej vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume, v obravnavani zadevi pa je treba odgovoriti na vprašanje ali so to tudi FIP in na njeni podlagi sprejeti predpisi.

12. O tem je sprejelo stališče Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up-282/15-30 z dne 5. 10. 2017, v kateri pravi, da je presoja ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mednarodni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali k njim pristopila nekdanja Jugoslavija, tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov ali tujih pravnih oseb zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije.

13. Drugače je v primerih, kot je obravnavani, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V teh primerih mora pristojni organ pri presoji ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP) in upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato mora v teh primerih organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti tudi odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje.

14. Zakonodajalec je z ureditvijo prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavni, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.

15. V denacionalizacijskem postopku morajo zato organi odločanja na podlagi razlage posamezne mednarodne pogodbe ter predpisov, s katerimi je tuja država uredila njeno izvrševanje (tj. z razlago tujega prava), in ob upoštevanju okoliščin vsakega konkretnega primera ugotoviti, ali bi oseba, ki je po mednarodni pogodbi in predpisih tuje države spadala v krog upravičencev do uveljavljanja odškodnine za odvzeto premoženje, za njeno pridobitev izpolnjevala tudi vse pogoje, določene s temi pravnimi akti, tako da bi se ji v tuji državi taka odškodnina lahko tudi dejansko priznala. Pri tem pa morajo dati stranki tudi možnost, da v zvezi s tem dokazuje vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilni za presojo.

16. Glede na navedeno bi bilo v obravnavnem primeru mogoče presojo o tem, ali sta imela tožničina pravna prednika na podlagi predpisov, ki jih je za izvršitev FIP sprejela Republika Avstrija, pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje, utemeljiti le na ugotovitvi, da bi tako odškodnino od Republike Avstrije tudi dobila, če bi jo uveljavljala. Zlasti še, ker je bila odškodnina na podlagi UVEG lahko priznana le tistim osebam (preseljencem in pregnancem), ki so izpolnjevale vse pogoje, ki jih je za prijavo škode določal Zakon o prijavi škode, in tudi vse pogoje, ki jih je za priznanje odškodnine določal UVEG.

17. Svoje stališče je v obravnavani sorodni zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (sodba št. X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017). Navaja, da ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča v odločbi Up-282/15 pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, tudi če bi jo uveljavljala. Zato je treba ugotoviti ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisih prejšnji lastnik sploh mogel uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je mogoče denacionalizacijo odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Iz tega razloga je glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov pomembno, za katere vrste premoženja, se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino. FIP in na njeni podlagi izdani KVSG, UVEG in Zakon o prijavi škode se nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ (prvi odstavek točke C 6. Priloge 1 k FIP). Glede opredelitve obsega oziroma predmeta odškodovanja se FIP v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG, vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode na avstrijskem ozemlju. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in preseljencem z območij izven Republike Avstrije. Namen UVEG (paragraf 1) je v zagotavljanju dejanske škode v smislu paragrafa 2 Zakona o prijavi škode kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica, in kot pravica do izravnave krivic, to je dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski.

18. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus), mogoče šteti, da je oseba imela pravico do odškodnine za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Po obrazloženem pa ni mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

19. Do odškodnine po FIP oziroma UVEG so bile torej upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, ne pa tudi osebe, ki take škode niso utrpele in jim je bilo npr. podržavljeno drugo premoženje (nepremičnine...). Glede na to pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bili prejšnji lastniki teh nepremičnin upravičeni do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete za opravljanje poklica.

20. Po obrazloženem je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo zaradi česar upravni organ, ki je sledil takratni sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo relevantnih dejstev. Zato je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba dopolniti ugotovitveni postopek in ponovno odločiti o zadevi.

21. Tožeča stranka je v skladu s tretjim odstavkom 25. člen ZUS-1 upravičena do povrnitve stroškov v zvezi s postopkom pred sodiščem prve stopnje. Te ji je sodišče odmerilo po v času izdaje sodbe št. II U 487/2013-12, to je dne 13. 1. 2015, in tudi sedaj veljavnem Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) v višini 285,00 EUR, k čemur prištelo še 62,70 EUR za 22 % DDV. Razen tega je sodišče tožeči stranki odmerilo tudi stroške za revizijo, katero je glede na odločitev Ustavnega sodišča št. Up-476/15-16 z dne 12. 12. 2017 utemeljeno vložila, na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. V predmetni zadevi je po drugem odstavku 20. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) treba uporabiti Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), sodišče pa je tožeči stranki za revizijo odmerilo stroške v priglašeni višini 895,05 EUR. K temu je sodišče prištelo še 196,91 EUR za 22 % DDV in 13,77 EUR za materialne stroške.

22. Po obrazloženem je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške v višini 1.453,43 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.