Jedro

Ker je sodna poravnava med strankama sporna, bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov. Sodišče je ugotavljalo le namen enega od pogodbenikov, pri čemer le-tega ni zaslišalo. Opustitev zaslišanja pogodbenikov predstavlja uveljavljeno bistveno kršitev določb postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da sta ji toženca dolžna plačati glavnico v višini 49.343,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje razvidno iz 1. točke izreka sodbe. Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna tožencema nerazdelno plačati pravdne stroške v višini 2.399,58 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da jo pritožbeno sodišče razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da je sodni poravnavi z dne 31.3.2006 pripisalo vsebino, ki iz nje ne izhaja: domnevno to, da se je U. odpovedal svoji terjatvi iz naslova uporabnine za obdobje od leta 1998 do 31.3.2006. V besedilu sporne poravnave ni izjave U. ali sporazuma strank v smislu odpustitve tega dolga oziroma odpovedi tej terjatvi. Besedilo sporne poravnave ne vsebuje določila o splošnemu odpustu dolga, pri čemer pa terjatev uporabnine tudi ni bila predmet pravdne zadeve P 618/2003, v kateri je bila poravnava sklenjena. Domnevno U. priznanje lastninske pravice za nazaj in domnevno odpoved terjatvi iz naslova uporabnine je sodišče prve stopnje iskalo z močno razširjajočim tolmačenjem poravnave. Opore za to v besedilu poravnave ni, ugotovitve pa je oprlo na lastne predstave o tem, kaj naj bi si U. predstavljal od sklenitve poravnave. Ob tem ni ne U. ne tožencev, o tem, kaj so si predstavljali ob sklepanju sporne poravnave zaslišalo. Ta dokazni predlog je zavrnilo kot nepotreben. S tem je kršilo njeno pravico do izjave in načelo kontradiktornosti. Če je že iskalo U. voljo izven besedila same poravnave, je primeren dokaz za ugotovitev tega dejstva, vsaj U. zaslišanje, ki ga je izrecno in večkrat predlagala. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da bi, če bi obstajala volja, da se odpusti dolg iz naslova uporabnine, morala sporna sodna poravnava vsebovati tudi pravni posel (sporazum) strank o tej posledici. Sporna ugotovitev, da naj bi U. imel voljo, da tožencema odpusti terjatev iz naslova uporabnine, pa je tudi napačna, saj dokazne podlage za tako ugotovitev ni. Poudarja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala in dokazovala, da je do 31.3.2006 pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornem stanovanju imel le A. U. in ne toženca. Slednji je razpolagal z neprekinjeno verigo notarsko overjenih izvirnih pravnih poslov in je zato tudi učinkovito zastavil sporno stanovanje upniku K., ki sta ga toženca poplačala, kot sta se to zavezala ob sklenitvi sodne poravnave z dne 31.3.2006. Toženca svoj pravni naslov do pridobitve lastninske pravice izvajata kot U. singularna pravna naslednika, saj sta zemljiškoknjižni predlog vložila na podlagi sodne poravnave z dne 31.3.2006 in U. verige pravnih poslov, ne pa na podlagi verige pogodb, na podlagi katere sta pred sklenitvijo sodne poravnave zatrjevala svoje upravičenje do pridobitve lastninske pravice na spornem stanovanju. Njuna veriga je bila namreč nepopolna in pretrgana, brez ustreznih izvirnikov in notarsko overjenih poslov. Sodišče prve stopnje se do teh zatrjevanj ni opredelilo in jih ni preizkušalo, temveč jih je označilo za brezpredmetno. Poudarja, da je vprašanje, kdo je razpolagal z ustrezno verigo kupoprodajnih pogodb, odločilnega pomena za to, ali sta toženca nezakonito zasedala stanovanje, ki je pripadalo U.. Pri tem ni odločilno, ali je bil pravni posel tožencev (menjalna in darilna pogodba) sam po sebi veljaven ali ne, kot meni sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je zato tudi v tem delu kršilo načelo kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, nepopolno pa je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica terjatev iz naslova uporabnine, ki jo uveljavlja v tem postopku (toženci naj bi sporno stanovanje last A. U. od julija 1998 do 31.3.2006, ko je bila sklenjena v postopku pred Okrožnim sodiščem v K. P 618/2003 sodna poravnava, uporabljali nezakonito), pridobila od A. U. na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah o prenosu terjatve In 07/00014 z dne 18.12.2008. Tožničin zahtevek je zavrnilo z utemeljitvijo, da toženca nista uporabljala stanovanja v lasti A. U. in zato le temu ni nastala nobena terjatev iz naslova uporabe stanovanja do tožencev. Ugotovitev, da toženca stanovanja nista zasedala nezakonito, je sodišče prve stopnje oprlo na sodno poravnavo z dne 31.3.2006, ki je bila sklenjena v postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, s katero jima je toženec priznal lastninsko pravico. Štelo je, da je A. U. s sodno poravnavo tožencema priznal lastninsko pravico tudi za nazaj in da se je s sklenitvijo sodne poravnave odrekel tudi vsem morebitnim pravicam, tudi uporabnini. Zapis sodne poravnave je razlagalo tako, kot sta jo razumela toženca.

6. Toženca sta trdila, da so bila vsa odprta pravna razmerja z A. U. rešena s sklenitvijo sodne poravnave. Z zapisom v 3. točki omenjene sodne poravnave jima je A. U. izrecno priznal lastninsko pravico na spornem stanovanju in s tem tudi, da sta od leta 1998 do 31.3.2006 uporabljala svoje stanovanje in ne stanovanje A. U., spričo česar terjatev A. U. iz naslova uporabnine ne obstaja. Po stališču tožnice pa je bilo z sklenjeno sodno poravnavo nesporno ugotovljeno, da lastništvo na stanovanju izkazuje A. U. (1. točka sodne poravnave), ki pa je sporno stanovanje prepustil v last tožencem (3. točka sodne poravnave).

7. Zapis sodne poravnave je med strankama sporen, saj mu pripisujeta različen pomen (primerjaj Franc Testen, Razlaga pogodbe – uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja, Pravosodni Bilten 3/2003, stran 24-27). Bistveni del spora se torej nanaša na razlago poravnave, pri čemer je treba upoštevati materialnopravne določbe Obligacijskega zakona (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, OZ), ki je veljal ob sklenitvi sodne poravnave. Določila pogodbe se uporabljajo tako kot se glasijo (1. odstavek 82. člen OZ). Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (2. odstavek 82. člen OZ).

8. Sodišče prve stopnje, ki je sicer pravilno ocenilo, da je sodna poravnava med strankama sporna, jo je razlagalo tako, da je A. U. z njo priznal lastninsko pravico tožencema za nazaj in da se je s tem odpovedal tudi morebitni terjatvi iz naslova uporabnine. Pritrditi je pritožniku, da v besedni (jezikovni) razlagi sporne sodne poravnave, za tako stališče ni podlage. Sodišče prve stopnje se je očitno oprlo le na lastne predstave o tem, kaj naj bi si A. U. predstavljal ob njeni sklenitvi, pri čemer pa ni zaslišalo niti A. U. niti tožencev. Zavrnitev njihovega zaslišanja je utemeljilo z obrazložitvijo (8. stran obrazložitve sodbe), da se je o vseh relevantnih dejstvih lahko prepričalo že na podlagi ostalih dokazov.

9. Sodišče prve stopnje ocenjuje (10., 11. stran obrazložitve sodbe), da A. U. ni imel namena, da učinkuje priznanje lastninske pravice šele od sklenitve sodne poravnave dalje, ker iz sodne poravnave ne izhaja, da bi bilo priznanje lastninske pravice omejeno z učinkom le v naprej in bi v primeru, če bi to želel, zagotovo s poravnavo hotel urediti tudi razmerja za nazaj. Ni verjetno, da bi se s sklenitvijo sodne poravnave odrekel lastništvu nad stanovanjem, pri tem pa se ne bi odrekel tudi morebitnim izvedenim pravicam v zvezi z lastništvom stanovanja, kot jo predstavlja tudi terjatev iz naslova uporabnine.

10. Ker je sodna poravnava med strankama sporna, bi pravilna uporaba materialnega prava narekovala ugotavljanje skupnega namena pogodbenikov, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Ugotavljalo je le namen enega od pogodbenikov, to je A. U. in še to, ne da bi ga zaslišalo. Opustitev izvedbe dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva (tolmačenje sodne poravnave) predstavlja uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), kar na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP terja razveljavitev odločitve. Gre za tako kršitev postopka, ki je, glede na njeno naravo, ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo, saj terja obsežno dopolnitev dokaznega postopka. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno štelo le sklenjeno sodno poravnavo, se do drugih trditev strank tudi ni opredelilo.

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti predlagane dokaze in po dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti, v kakšnih okoliščinah je bila sodna poravnava sklenjena, kaj sta stranki z njo zasledovali in kakšen je bil skupen namen pogodbenih strank.

12. V primeru, da se bo ob dopolnjenem dokaznem postopku izkazalo, da poravnave ni mogoče tolmačiti tako, kot je v sedanjem postopku to storilo sodišče prve stopnje, pa se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do drugih trditev pravdnih strank (vprašanje, kdo je razpolagal z ustrezno verigo kupoprodajnih pogodb, vprašanje dobrovernosti tožencev; ugovor zastaranja...).

13. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in bo o pritožbenih stroških ter stroških pred sodiščem prve stopnje, odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).