Jedro

Z odločanjem o denacionalizaciji na podlagi nepravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju (državljanstvu osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno), bi tej osebi lahko nastala nepopravljiva škoda, ki jo tožnica v tožbi izkazuje, in sicer nemožnost vrnitve premoženja v naravi, kar je njen interes, izražen v zahtevi o denacionalizaciji. Zato je treba postopek denacionalizacije prekiniti do pravnomočnosti odločbe o državljanstvu tožnice, ki je vložila zahtevek po 12. členu ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 22. 11. 2000, se odpravi in zadeva vrne v ponoven postopek Ministrstvu za gospodarstvo.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 13. 3. 2000, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega podjetja AAA, vlagatelja AA, zahtevo BB in zahtevo CC (1. točka) ter zavrnil predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka). V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zaradi neizkazanega državljanstva upravičenca, po uradni dolžnosti, na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizacije (v nadaljevanju: ZDen) zahteval izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu za AA. Odločbo o državljanstvu zanj je pravnomočna na podlagi sodbe, št. U 458/95 z dne 19. 3. 1998. Na podlagi 12. člena ZDen, če fizična oseba iz 2. odstavka 9. člena ZDen ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič prvega dednega reda, če mu je bilo državljanstvo priznano s predpisom iz 1. odstavka 9. člena ZDen. V smislu tega člena sta zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja vložili še njegova žena CC in hčerka BB. Upravni organ je tudi v tem primeru postopal pravilno in na podlagi 3. odstavka 63. člena ZDen zahteval izdajo ugotovitvenih odločb o njunem državljanstvu ob podržavljenju v zvezi z določbo 12. člena ZDen. Organ prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprl na odločbe o državljanstvu, iz katerih izhaja, da se BB in CC nista šteli za jugoslovanski državljanki od 28. 8. 1945. Obe odločbi sta postali dokončni. Prvostopni organ je glede na dejstvo, da zanju ni izpolnjen pogoj državljanstva, njuno zahtevo in zahtevo za izdajo začasne odredbe kot pravilno zavrnil. Kajti nepravnomočna negativna ugotovitvena odločba o državljanstvu zadostuje kot dokaz verjetnosti o neobstoju jugoslovanskega državljanstva upravičencev. Morebitna drugačna odločitev vrhovnega sodišča glede državljanstva vlagateljev denacionalizacijske zahteve bi lahko pomenila utemeljen razlog za obnovo postopka denacionalizacije.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je pritožbeni organ nepravilno postavil na stališče, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal negativno odločbo že po dokončni odločbi o predhodnem vprašanju - obstoju oziroma neobstoju jugoslovanskega državljanstva tožeče stranke v času nacionalizacije. Tožeča stranka meni, da je takšno stališče nepravilno in zanjo skrajno škodljivo. Tožeča stranka razume preobremenjenost upravnih in sodnih organov in željo, da bi bili postopki končani, vendar to ne sme iti v škodo denacionalizacijskih upravičencev. Tožeča stranka je že leta 1995 vložila tožbo zaradi ugotavljanja državljanstva in ne bi bilo prav, če bi bila prav ona kaznovana, ker sodišče zaradi preobremenjenosti še ni moglo razsoditi o utemeljenosti njene tožbe. Ne gre prezreti, da lahko nastane tožeči stranki nepopravljiva škoda (v primeru, da se dokaže njeno jugoslovansko in slovensko državljanstvo). Tožeča stranka bi tako utegnila ostati brez tistih nepremičnin, ki jih želi dobiti vrnjene v naravi. Če bi obveljalo stališče tožene stranke, bi lahko prišlo do nepopravljivih posledic, ki jih tudi obnova denacionalizacijskega postopka ne bi mogla povsem odpraviti, saj bi ostala tožeči stranki le možnost dobiti odškodnino. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi citirane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku BBB d.d., A v odgovoru na tožbo navaja, da ni pogojev za odpravo izpodbijane odločbe, saj tožeča stranka nima izkazanega jugoslovanskega in slovenskega državljanstva. V primeru odprave izpodbijanih odločb bi stranka z interesom utrpela neposredno škodo, saj bi na nezakonit način izgubila del premoženja, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, razen tega pa ne more zaključiti postopka lastninskega preoblikovanja.

Stranka z interesom v tem postopku CCC d.d. pa odgovarja, da tožeča stranka v tožbi ne navaja razloga, zaradi katerega je moč izpodbijati upravni akt po 25. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). Za tožečo stranko je bilo z dokončno odločbo ugotovljeno, da se ni štela za jugoslovansko državljanko. Takšna odločba je izvršljiva in jo je upravni organ v denacionalizacijskem postopku tudi dolžan upoštevati.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravilno odločanje o zahtevi za denacionalizacijo na podlagi dokončne, a ne pravnomočne odločbe, iz katere izhaja, da vlagateljica zahtevka za denacionalizacijo po 12. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US RS, 13/93-odl. US RS, 31/93, 24/93, 24/95-odl. US RS, 20/97-odl. US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98 in 76/98-odl. US RS, 66/00, 66/01-obv. razl., 11/01-odl. US RS in 54/02 US RS) ni bila jugoslovanska državljanka in torej ne more biti upravičenka do denacionalizacije.

Sodišče meni, da je pravilno stališče tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru preuranjena izdaja izpodbijane odločbe, glede na to da o državljanstvu osebe, ki je vložila zahtevo za denacionalizacijo po 12. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl. US RS, 13/93-odl. US RS, 31/93, 24/95-odl. US RS 20/97-odl. US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98 in 76/98-odl US RS, 66/00, 66/01-obv. razl., 11/01-odl. US RS in 54/02-odl US RS) ob odločanju organa prve stopnje o denacionalizaciji še ni bilo pravnomočno odločeno. Upravičenec naj bi bil praviloma oseba, ki ji je bilo premoženje odvzeto, na podlagi določbe 12. člena ZDen pa je upravičenec do denacionalizacije oseba, ki ob podržavljenju ni bila lastnik premoženja, ampak njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Organ prve stopnje je pravilno glede na določbo 12. člena ZDen zahteval za tožnico ugotovitev državljanstva v času podržavljenja premoženja, saj je tožnica kot hčerka bivšega lastnika (danes Avstrijka) lahko upravičenka le, če ji je bilo državljanstvo takrat (ob podržavljenju) priznano po predpisih iz 1. odstavka 9. člena ZDen. Za ugotavljanje državljanstva osebe kot o predhodnem vprašanju za denacionalizacijo je po 3. odstavku 63. člena ZDen izrecno pristojen upravni organ za notranje zadeve. To seveda pomeni, da mora organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, v skladu s 1. odstavkom 145. člena ZUP/86 prekiniti ta postopek, vendar pa nastane vprašanje, do kdaj. ZDen namreč nima posebne določbe o tem, kdaj se lahko zaradi odločanja o predhodnem vprašanju državljanstva prekinjeni denacionalizacijski postopek nadaljuje, zato bi glede na 2. odstavek 6. člena ZDen (po katerem se v denacionalizacijskih postopkih uporablja ZUP, kolikor ni z ZDen določeno drugače) prišla v vpoštev uporaba določbe 148. člena ZUP/86, ki določa, da se prekinjeni postopek nadaljuje, ko je odločba o predhodnem vprašanju dokončna. Vendar pa po presoji sodišča, v takih primerih, v denacionalizacijskih zadevah, te določbe ZUP ni mogoče uporabiti, saj bi z odločanjem o denacionalizaciji na podlagi nepravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju (državljanstvu osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno) tej osebi lahko nastala nepopravljiva škoda, ki jo tožnica v tožbi izkazuje, in sicer nemožnost vrnitve premoženja v naravi, kar je njen interes, izražen v zahtevi o denacionalizaciji. Zato sodišče meni, da bi bilo treba, v obravnavanem primeru, postopek denacionalizacije prekiniti do pravnomočnosti odločbe o državljanstvu tožnice, ki je vložila zahtevek po 12. členu ZDen. Tega pa tožena stranka v obravnavanem primeru ni storila, saj je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopni organ odločil o zahtevku tožnice na podlagi odločbe, ki ni bila pravnomočna, saj je tožnica zoper njo že v letu 1995 vložila tožbo, ki se vodi pod opr. št. U 1576/95, o kateri je sicer že odločalo upravno sodišče s sodbo z dne 31. 1. 2001, na njo se je tožnica pritožila, o njej pa vrhovno sodišče do odločitve v obravnavani zadevi še ni odločalo.

Ker je torej tožena stranka nadaljevala denacionalizacijski postopek pred pravnomočnostjo odločbe o državljanstvu potencialne upravičenke, je po presoji sodišča kršila pravila postopka, kar je vplivalo na odločitev, zato je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo odpravilo.