Jedro

Tožnik ima na splošno negativno (politično) mnenje o razmerah in o zgodovini odnosa maroških oblasti do Amazighov; niso pa bila nobena dejanja preganjanja usmerjena na tožnika s strani oblasti zaradi njegove narodnosti ali zaradi njegovega negativnega mnenja o stanju v Maroku oziroma zaradi njegovega splošnega prepričanja, da tam ne želi živeti in da ga na Maroko ne veže nič razen da ima potni list in osebno izkaznico iz Maroka. Ker niso izkazana dejanja preganjanja, ki bi bila usmerjena na tožnika zaradi njegove narodnosti ali političnega prepričanja, ni pogojev za podelitev statusa begunca.

Tožnik ni trdil, da je bil tudi sam žrtev preganjanja, ampak ga očitno zaradi njegove iznajdljivosti "ukrepi" oblasti v razmerju do Amazighov niso konkretno prizadeli, s čimer je verjetnost, da bi se mu to zgodilo v potrebni intenzivnosti v primeru vrnitve v izvorno državo nezadostno oziroma zgolj hipotetično izkazana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca, ki trdi, da je A. A., roj. ... 1992 v kraju ..., državljan Kraljevine Maroko, zavrne kot očitno neutemeljena. Z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje osebe iz 1. točke izreka v Republiki Sloveniji nezakonito. Osebi iz 1. točke izreka se določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko. Če oseba iz 1. točke izreka v roku iz 3. točke izreka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, se jo odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko. Osebi iz 1. točke izreka se določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če oseba zapusti ta območja v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka.

2.V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je prosilec dne 17. 6. 2025 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Iz izvorne države je odšel zaradi trpljenja in revščine. Navedel je, da ne govori dobro arabskega jezika, saj živi blizu španske meje, je Amazigh in malo govori tudi špansko in arabsko. Počuti se dobro, čeprav je bil pri zdravniku zaradi težav z očesom. Osebnih dokumentov nima, ker ga že dolgo ni bilo doma. Nahajal se je v Španiji, v Maroku ima še dva brata. Starša sta umrla in na pogreb ni odšel. Zaključil je štiri razrede osnovne šole. V Maroku je živel s starši ter dvema bratoma, ki sta še vedno tam. Leta 2018 je odšel iz Maroka. Odkar sta starša umrla, drugi sorodniki ne sprašujejo po njem, kot tudi on (prosilec) ne po njih. V Nadorju ima strica, En stric živi v Španiji in teta v Franciji. Z brati je občasno v stiku. Starejši brat je imel prometno nesrečo in ima poškodovano glavo. Drugi brat včasih najde priložnostna dela. Brata tam ne živita dobro.

3.V Maroku se je preživljal tako, da je tihotapil živila in tehnične predmete skozi špansko mejo v Melito. Kar je bilo v eni državi poceni, so pretihotapili v drugo državo. Tihotapili so tudi v Alžirijo, od koder so vozili tudi naftne derivate. Leta 2019, v času epidemije, je maroška vlada tihotapske poti zaustavila in zastražila.

4.V Maroku je lahko s tihotapljenjem zaslužil tudi od 1000 do 1500 evrov na dan. Imeli so neregistrirane avtomobile in z njimi so vozili oziroma tihotapili robo v Mavretanijo. Njihovo področje v ... in okolici je znano po tihotapstvu blaga in s tem se ukvarjajo vsi. Njihov praded B. B. je bil vodja Amazighov. Preden so okupirali Maroko, sta k njim prišla C. C. in D. D. Imeli so svojo republiko, svoj denar. To je bilo leta 1912. Oče ni tihotapil robe, bil je gradbinec. Brata sta se občasno ukvarjala s tihotapljenjem, vendar sedaj tega več ne počneta. V družini so služili vsi. Oče je bil delavec, bratje so tihotapili robo. V njihovem plemenu že pri desetih letih začnejo s tihotapljenjem, vendar sedaj teh poti ni več zaradi strogih mejnih kontrol.

5.Leta 2018 je zapustil Maroko in peš odšel v Melito, nato pa z ladjo v Malago. V Španiji je bil približno eno leto, nato je nelegalno odšel v Belgijo, kjer se je nahajal leto in pol. Pot je nadaljeval na Nizozemsko, kjer je ostal od štiri do šest mesecev, nato pa je odšel dalje v Nemčijo, kjer se je zadržal dva meseca in pol. Nato je odšel v Avstrijo, kjer je bil deset dni in dalje preko Madžarske v Srbijo, kjer je bival eno leto. Potem je odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je ostal od šest do devet mesecev in od tam dalje preko Hrvaške do Slovenije. V Španiji je delal v poljedelstvu in v restavracijah. V Belgiji je delal v gradbeništvu, kot slikopleskar delal pa je tudi v kakšni restavraciji. Na Nizozemskem je bil mesar, v Nemčiji pa je delal vulkanizerska dela. Sosedu je pomagal prenašati gume. V Avstriji in na Madžarskem ni delal, v Srbiji pa le redko, ko je kakšen kmet potreboval pomoč. Tam je tudi nakladal in razkladal tovornjake. V Bosni in Hercegovini ni delal, v kampu je dobil brezplačno hrano. Za mednarodno zaščito v navedenih državah ni zaprosil. V Španiji je bil še mladoleten in tam je bival v nekem društvu za mladoletnike. V drugih državah pa je bival na črno, tako da ni imel časa oditi v kakšen kamp.

6.Ko je odšel iz Maroka, si je zadal, da se v to državo ne bo več vrnil. Svet je velik in tako je odšel v nekaj držav. Bil je brez ciljne države. Od kar jim je maroška vlada storilo krivico, je želel oditi. Če zahtevaš kakšno pravico, te lahko zaprejo tudi za 20 let.

7.Uradna oseba je prosilca nadalje seznanila z dejstvom, da je Vlada Republike Slovenije uvrstila Maroko na seznam varnih držav ter ga povprašala po razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Prosilec je navedel, da se v Maroko lahko vrne in da nima nobene prepovedi vrnitve. Ker tam ni več mogel živeti, je odšel, Amazighi so imeli svojo republiko, Maroko pa jih je okupiral. Njihovi pradedi so se borili za svobodo. Še preden je nastal Maroko, so imeli svojo republiko. To je bilo leta 1912. Maroko je nastal leta 1926. Če kdo sliši za Maroko, enostavno sliši za Casablanco, Agadir, Marakeš, kar je vse lepo, saj so lepi turistični kraji, vendar kdor tam živi, se sooča z revščino in krivicami, saj tam ni zdravstva, pravic in dela.

8.Na vprašanje, kaj osebnega se mu je zgodilo, da je odšel iz Maroka, je povedal, da je njegova mama imela težave v predelu trebuha. Imela je zaprtje in več mesecev ni mogla oditi na veliko potrebo. V Maroku ji zdravstvo ni pomagalo in zato so jo peljali v Melito, v Španijo, kjer so ji naredili operacijo, ki je stala 20.000 evrov. Plačali so le dva evra in tam so ji nudili brezplačno pomoč. V Maroku pa je niso sprejeli v bolnico in lahko bi umrla. Španski zdravnik ga je vprašal, zakaj mame niso operirali, in ko mu je razložil, mu je dejal, da so maroški zdravniki kriminalci. Iz Maroka je zato odšel, ker mama ni dobila ustrezne zdravstvene oskrbe.

9.Ko so tihotapili robo, so si lahko privoščili vse. Ko je maroška vlada v času epidemije zaprla meje, je pričela sama tihotapiti. Maroko je mafijska država. Ko so jim leta 2019 ustavili te poti, niso mogli več dostojno živeti. Ljudje v njihovem kraju in okolju so postali ponižani in revni. In vse to je doživel na lastni koži.

10.Ob soočenju, da je pri podaji prošnje navedel, da je zaprosil za mednarodno zaščito zaradi revščine in trpljenja, je pojasnil, da v Maroku ni dela in zato je revščina. V uradih in na policiji ni imel nobenega opravka, zato se s težavami tam ni srečal. Govori na splošno, saj če si reven, ne dosežeš nič. Policijo je omenil tako mimogrede. Če bi bil v bolnici, bi tam bil zadnji na vrsti in vsi bi prišli pred njim. Če bi prišel bogat fant v bolnico, bi odšel mimo vrste.

11.Na vprašanje, če bi lahko dobil delo v kakšnem drugem delu Maroka, je odgovoril, da takrat ni rabil denarja in da so takrat dobro živeli. Zase so imeli dovolj. Če bi takrat ostal v Maroku in gledal to krivico, ki se tam dogaja, bi lahko koga ubil ali pa bi kdo ubil njega. V Maroku kruha ni več. Če bi se sedaj vrnil nazaj, bi odšel v svoj Rif, čeprav je Maroko zanj le potni list in osebna izkaznica.

12.Revščina je nastala, ko so po koroni zaprli tihotapske meje. Nekatere družine so imele ljudi v EU in so jim nakazati denar, zato so lahko dostojno živeli. Sami pa niso imeli denarja, zato si luksuznih stvari in novih oblek niso mogli privoščiti. Maroko revnim ljudem ne pomaga. Za pot ni rabil niti dirhama, saj je desetkrat lahko prečkal maroško-špansko mejo. Nihče ga ni ustavil, saj so sobivali na tem področju. Španci iz Rifa jim pravijo "bilanci" torej da so beli, za Maročane pa jim pravijo "negro", da so črni. V Rifi je nekaj časa delal zakonito. Prodajal je sadje in zelenjavo, delal je tudi kot mesar, vendar je bil zaslužek premajhen. Prebivalci Rifa ne spadajo k Arabcem, saj govorijo drug jezik. Včasih so Arabci pri njih služili kruh. V Rifu ne marajo biti okupirani in sužnji. Ko je v Ljubljani jedel ribo, je čutil, da je nekaj narobe in ta alergija je vplivala na njegovo desno oko. Takrat je bil v bolnici 20 dni in opravili so analizo krvi.

13.Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da je prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje predvsem s slabo ekonomsko situacijo v Maroku, zlasti po letu 2019, ko je maroška vlada zaprla tihotapske poti, kar je prebivalcem regije Rif, vključno z njegovo družino, onemogočilo vir preživetja. Navedel je, da je zaradi pomanjkanja dela nastopila revščina in socialna izključenost. Izpostavil je tudi pomanjkanje dostopa do zdravstvene oskrbe, kar naj bi se pokazalo ob hudi bolezni njegove matere, ki ji v Maroku niso nudili pomoči, medtem ko je bila v Španiji operirana in deležna brezplačne zdravstvene oskrbe. Poleg ekonomskih razlogov je poudaril tudi zgodovinsko-politične okoliščine, saj prebivalci Rifa maroške oblasti ne priznavajo in se počutijo zapostavljene ter diskriminirane. Po njegovih navedbah v Maroku ni enakosti, revni ljudje nimajo dostopa do pravic, zdravstvene pomoči ali pravnega varstva, prav tako pa obstaja tveganje za zlorabe s strani oblasti, če se posameznik pritoži nad krivicami. Osebnega preganjanja ni navedel, temveč je poudaril splošno slabo življenjsko situacijo, pomanjkanje možnosti za dostojno življenje in občutek nemoči.

14.Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Njegovih izjav ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, in tudi ne z elementi resne škode. Prosilec namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito prvenstveno utemeljuje z ekonomskimi težavami (v Maroku po zaprtju mej v času epidemije ni imel dela) ter nezmožnostjo življenja v Alžiriji, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobro plačane zaposlitve. Prosilec je namreč sam navedel, da sta finančna situacija in revščina razlog, da je odšel iz izvorne države. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca je mogoče zaključiti, da so se njegove težave začele, ko je država zaradi epidemije zaprla meje, zaradi česar se ni več mogel ukvarjati s tihotapljenjem. Vendar je prosilec kasneje v svojem kraju Rif našel legalno delo: prodajal je sadje in zelenjavo, bil je tudi mesar, a njegov zaslužek je bil premajhen. Prosilec je torej tudi po prekinitvi tihotapljenja našel delo, tokrat celo zakonito, in je služil denar. Iz opisanega torej ne gre razumeti, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Prosilec nikoli ni zatrjeval in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako pa ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice.

15.Navaja, da so Amazighi v Maroku diskriminirani, zapostavljeni in brez dostopa do enakih pravic kot ostali prebivalci, kar se po njegovih besedah kaže v zanemarjanju regije, pomanjkanju osnovnih storitev, revščini ter izključenosti iz političnega in družbenega življenja. Prosilec je osebno navedel, da kot pripadnik naroda Amazighov v Maroku ni imel enakih možnosti kot ostali prebivalci. Dejal je, da Amazighov v državi ne obravnavajo enakovredno, da nimajo dostopa do zdravstva, dela in pravic ter da so zaradi revščine in zapostavljenosti prisiljeni živeti od tihotapstva. Poudaril je, da prebivalci Rifa ne želijo biti okupirani in da se počutijo kot sužnji v lastni državi. Izpostavil je tudi, da je v državi močan družbeni razkorak, kjer bogati dosegajo vse, revni pa nič, ter da v takšnem okolju ni mogel več živeti.

Pristojni organ poudarja, da navajanje splošnih težav, ki jih imajo Amazighi v Maroku, nima zadostne teže, da bi prosilec z njimi uspel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Prosilec mora namreč svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti individualno, torej s svojimi konkretnimi težavami in ne navajati splošnih težav, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti. Glede na stališče UNHCR diskriminacija oziroma potencialna drugačna obravnava posameznika na podlagi zakonsko določenih predpostavk preganjanja postane preganjanje samo v določenih okoliščinah. To se zgodi v primerih, ko imajo diskriminacijski ukrepi za prizadeto osebo izrazito škodljive posledice, npr. resne omejitve pravice do možnosti, da si sam zasluži za življenje, ali do prakticiranja svoje vere, oziroma do dostopnosti javnim izobraževalnim ustanovam. Slednje pomeni, da mora prosilec izkazati dovolj konkretna dejanja (v konkretnem primeru na podlagi svoje narodnosti), ki bi mu z zadostno intenzivnostjo individualno onemogočila uresničevanje človekovih pravic in tako predstavljala njihovo hudo kršitev v smislu prvega odstavka 26 člena ZMZ-1 da bi zadoščala kriterijem preganjanja. To bi bila dejanja tretjih akterjev, uperjena zoper njega, denimo na področju dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov. Slednjega pa v konkretnem primeru ne moremo zatrjevati. Prosilcu je namreč bilo omogočeno šolanje, na osebnem razgovoru ni omenil, da bi imel kakšne težave na uradih ali na policiji, temveč je to navedel kot primer oziroma na splošno, ravno tako pa je po smislu njegovih navedb mogoče razumeti, da so mu bili izdani tudi osebni dokumenti (potni list, osebna izkaznica). Poleg tega je na tem mestu potrebno izpostaviti še, da iz prosilčevih navedb izhaja tudi, da je živel na območju, kjer je prebivalstvo večinoma berbersko, pri tem pa ni izkazal, da je bil pri tem postavljen v bistveno slabši položaj, kot ostali berberski prebivalci oziroma, da je bilo njemu osebno kaj prepovedano, zaradi česar tudi v tem primeru ni mogoče govoriti o diskriminaciji prosilca. Dodatno pristojni organ izpostavlja, da je prosilčeva družina pred prekinitvijo tihotapskih poti živela zelo dobro, prosilec je služil tudi več kot 1000 dolarjev dnevno, gradili so hišo in mošejo, pomagali so revnim. Vse to izkazuje, da prosilec in njegova družina zaradi svoje narodnosti niso bili kakorkoli depriviligirani, preganjani ali deležni dejanj resne škode. Prosilec ni uspel izkazati dejanskih in konkretnih dejanj, ki bi bila storjena na podlagi njegove narodnosti in bi lahko predstavljala hudo kršitev človekovih pravic. Ob upoštevanju vsega navedenega ter predstavljenih prosilčevih osebnih okoliščin, tudi prosilčeve navedbe glede diskriminacije Arabcev nad Amazighi, v konkretnem primeru ne morejo predstavljati podlage za podelitev mednarodne zaščite.

Prosilčev pooblaščenec je priložil tudi več informacij, ki potrjujejo, da Amazighi v Maroku sistematično trpijo zaradi diskriminacije, marginalizacije in rasistične obravnave. Mednarodni in domači viri kažejo, vključno z izjavami posebne poročevalke OZN, da Amazighi v državi nimajo enakih možnosti glede dostopa do jezika, izobrazbe, zdravstvene oskrbe, zemlje in politične participacije. Opozarja se tudi na odsotnost celovite proti diskriminacijske zakonodaje in na dejstvo, da uradne ustavne zaveze ostajajo neizpolnjene v praksi. Navaja se, da ta skupnost doživlja strukturno izključenost, revščino, izgubo dostopa do naravnih virov in celo represijo, kadar mirno protestira. Na območjih, kjer živijo Amazighi, prihaja do okoljskega uničevanja, izkoriščanja zemljišč in virov, medtem ko je njihova kulturna identiteta pogosto potisnjena v ozadje ali zlorabljena v politične namene. Poudarjeno je, da gre pri tem ne le za socialno ali ekonomsko izključenost, temveč za obliko preganjanja, ki Amazighom onemogoča dostojno življenje in spoštovanje temeljnih človekovih pravic.

Pristojni organ pojasnjuje, da se navedene informacije, čeprav kažejo na splošno težak položaj Arnazighov v Maroku, ne nanašajo neposredno na prosilca in ne dokazujejo, da je bil prav on osebno žrtev preganjanja zaradi svoje etnične pripadnosti. Informacije so splošne narave, temeljijo na sistemski analizi in ne vsebujejo konkretnih podatkov o morebitnih ukrepih, dejanju ali dogodku, ki bi bile usmerjene proti prosilcu osebno. Poleg tega prosilec sam v svoji izpovedi ni navedel, da bi bil osebno tarča diskriminacije, nasilja ali drugih oblik preganjanja s strani oblasti ali drugih akterjev zaradi svoje berberske narodnosti. Njegove navedbe so pretežno vezane na slabo ekonomsko situacijo, pomanjkanje priložnosti in splošne razmere v državi, kar samo po sebi ne zadošča za priznanje mednarodne zaščite. Zato priloženi splošni viri oziroma informacije ne zadostujejo kot dokaz, da je prosilec zaradi svoje etnične pripadnosti v konkretni nevarnosti, če bi se vrnil v izvorno državo. Pristojni organ k temu še dodaja, da so priložene informacije prestare, saj so iz leta 2018, 2019 in 2023 in tako ne morejo zanesljivo odražati trenutnega stanja v Maroku v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. V skladu z ustaljeno upravno in sodno prakso je treba tveganje preganjanja presojati glede na aktualno situacijo v izvorni državi, pri čemer je pomembno, da so informacije sveže, zanesljive in ustrezno konkretizirane. Ker pa prosilec ni podal nobenih trditev o osebno doživetem preganjanju ali diskriminaciji niti ni podal nobenih dokazil, da bi bil prav on kot posameznik zaradi svoje narodnosti izpostavljen konkretni nevarnosti, in ker priložene informacije ne izkazujejo, da bi Amazighi kot skupina bili v takem položaju, ki bi vsem pripadnikom skupine avtomatično zagotavljal status begunca, pristojni organ ugotavlja, da pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Pristojni organ nadalje ugotavlja, da prosilec prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije dne 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I. RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. V prosilčevih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko, ob upoštevanju vseh prosilčevih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. Glede na naravo prosilčevih navedb, ko v postopku navaja zgolj slabo življenje in nezadovoljstvo nad življenjem v Maroku (navedel je, da jim je maroška vlada leta 1912 naredila krivico ter da se tam ljudje soočajo z revščino in krivicami) ter ekonomsko stisko, pri čemer prosilec tudi ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi se mu zgodil ter povzročil njegov odhod iz države, je nemogoče skleniti, da bi prosilec bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali, da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Prosilec je sicer navedel, da je Maroko na splošno slaba država za tiste, ki nimajo denarja oziroma niso bogati, vendar slednjega ne gre povezati s preganjanjem, saj je splošna situacija države posledica celotne skupnosti in ne zgolj njega.

Pristojni organ pri tem še dodaja, da institut mednarodne zaščite vsekakor ni namenjen reševanju ekonomskih težav posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi določenimi v Ženevski konvenciji in ne izkazujejo dejanj resne škode. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Pri tem pristojni organ še dodaja, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki imajo ekonomske težave.

Upoštevaje navedeno, prosilec po mnenju pristojnega organa ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1, da bi bilo mogoče govoriti o dejanskem zakonsko določenem obstoju preganjanja. Težav, ki jih prosilec uveljavlja dejansko nikakor ne gre povezati z zgoraj omenjenimi elementi preganjanja, ravno tako pa tudi institut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju. Zaradi tega pristojni organ prosilčeve navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Glede na navedeno pristojni organ zaključuje, da je potrebno prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

Po preučitvi prosilčevih izjav je utemeljeno zaključiti, da razlogov za občutek ogroženosti prosilec v izvorni državi nima. Po mnenju pristojnega organa v konkretnem primeru torej ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko, za prosilca, v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti

V tožbi tožnik pravi, da se nikakor ne more strinjati z obrazložitvijo izpodbijane odločbe in sicer se ne strinja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca ter da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Tožnik je izpovedal, da je Maroko zapustil predvsem zaradi slabe ekonomske situacije, zlasti po letu 2019, ko je vlada zaprla tihotapske poti, kar je prebivalcem regije Rif, vključno s tožnikovo družino, onemogočilo vir preživetja. Tožnik je navedel, da je zaradi pomanjkanja dela nastopila revščina in socialna izključenost. Tožnik je izpostavil pomanjkanje dostopa do zdravstvene oskrbe, kar se je izkazalo tudi ob hudi bolezni njegove matere. Tožnik je poleg ekonomskih poudaril tudi zgodovinsko - politične okoliščine, saj prebivalce Rifa maroške oblasti ne priznavajo in se zato počutijo zapostavljene in diskriminirane. Po prepričanju tožnika v Maroku ni enakosti, revni ljudje nimajo dostopa do pravic, zdravstvene pomoči ali pravnega varstva, prav tako pa obstaja tveganje za zlorabe s strani oblasti, če se posameznik pritoži nad krivicami. Tožnik sicer ni navedel osebnega preganjanja, poudaril pa je splošno slabo življenjsko situacijo, pomanjkanje možnosti za dostojno življenje in občutek nemoči.

Res je, da si je tožnik po tem, ko je država zaprla vse meje in s tem onemogočila, da še naprej pridobiva sredstva za življenje s tihotapljenjem, pridobil legalno delo, vendar, kot je sam navedel, mu ta zaslužek ni omogočal več dostojnega življenja in dostopa do osnovnih življenjskih potreb. Ne drži navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da tožnik ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ko pa je natančno opisal težave pri dostopu do zdravstvenih storitev, ki jih je imela njegova mama, in ki je zaradi odklonitve nudenja pomoči slednje poiskala v Španiji. Navedeno jasno kaže na to, da zdravstveni sistem ne deluje in da posamezniku ni zagotovljena osnovna zdravstvena oskrba. Zaradi slednjega je bil tožnik prisiljen oditi iz Maroka in si poiskati delo, ki bi mu zagotavljajo dostojnejše življenje.

Tožnik je v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil Maroko, navedel tudi, da je pripadnik naroda Amazigh. Poudaril je, da se prebivalcev regije Rif, kjer živijo Amazighi, ne priznavajo kot del maroške države, saj naj bi šlo za zgodovinsko okupirano ozemlje. Amazighi so v Maroku diskriminirani, zapostavljeni in brez dostopa do enakih pravic, kot ostali prebivalci, kar se kaže v zanemarjanju regije, pomanjkanju osnovnih storitev, revščini ter izključenosti iz političnega in družbenega življenja. Tožnik tako kot pripadnik naroda Amazigh v Maroku ni imel enakih možnosti kot ostali prebivalci. Kot Amazigh ni bil obravnavan enakovredno, ni imel dostopa do zdravstva, dela in pravic ter da je zaradi revščine bil prisiljen živeti od tihotapstva. Poudaril je, da se je tako počutil kot suženj v lastni državi, v državi, kjer je občutiti močan družbeni razkorak, kjer bogati dosegajo vse, revni pa nič in v takšnem okolju tožnik ni mogel več živeti. Kljub navedenim razlogom, ki so bili razlog za odhod tožnika iz Maroka, slednji po mnenju tožene stranke niso utemeljili upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožena stranka je štela, da tožnik svoje prošnje ni utemeljil individualno, s svojimi konkretnimi težavami, pač pa naj bi navajal splošne težave, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti. Tožnik se s slednjim nikakor ne more strinjati. Tako kot ostali pripravniki naroda Amazighi, je težave, ki jih je opisal tožnik, doživljal tudi on sam in ni zgolj pripovedoval o splošnih težavah njegovega naroda. Z navedenimi težavami je bil tožnik tisti, ki mu je bilo onemogočeno pridobivanje lastnega zaslužka, s čimer so mu bile v nadaljevanju kršene ostale pravice, na primer do zdravstva, ter povzročena izključenost iz političnega in družbenega življenja. Povsem neupravičeno se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na prihodke, ki jih je tožnik in njegova družina prejemala v preteklosti, torej pred letom 2019, ko se je situacija za tožnika povsem spremenila. Tožnik je v zvezi s tem predložil več informacij, ki potrjujejo, da Amazighi v Maroku sistematično trpijo zaradi diskriminacije, marginalizacije in rasistične obravnave. Kljub temu in po mnenju tožene stranke pomanjkanju trditev o osebnem doživetem preganjanju ali diskriminaciji tožnika, je tožena stranka štela, da pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni. Posplošena sklicevanja na družbene ali politične okoliščine v izvorni državi in brez konkretnih okoliščin, ki bi neposredno ogrožale prosilca, naj ne bi zadoščale za priznanje do mednarodne zaščite. Po prepričanju tožeče stranke je slednji v svojih trditvah bil dovolj konkreten in natančen, da bi tožena stranka lahko zaznala njegovo ogroženost v njegovi izvorni državi.

Tožeča stranka se tako ne more strinjati z obrazložitvijo izpodbijane odločbe, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Po mnenju tožnika izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, saj je izkazal splošno verodostojnost in obstajajo utemeljeni razlogi, na podlagi katerih bo tožnik v izvorni državi podvržen oziroma bo v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen preganjanju na podlagi pogojev iz Ženevske konvencije in ZMZ-1.

Tožnik bo ob upoštevanju zgoraj navedenega, ob vrnitvi v izvorno državo tudi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, zaradi česar neutemeljeno ni upravičen do podelitve subsidiarne zaščite.

Kot tretji glavni tožbeni ugovor pa tožnik uveljavlja, da bi tožena stranka lahko tožniku določila 30-dnevni rok in ne 10-dnevnega, česar pa tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ustrezno opredelila, torej zakaj ni zaznala utemeljenih razlogov za določitev daljšega roka za tožnikov prostovoljni odhod, s čimer se tožnik ne more strinjati, kot tudi ne s tem, da če tožeča stranka ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. Junija 1985, se ga s teh območij odstrani. Tožnik se nadalje ne strinja tudi z odločitvijo tožene stranke, da se mu določi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije.

Kot četrti glavni tožbeni ugovor tožeča stranka pravi, da bi tožena stranka morala upoštevati tudi načelo nevračanja, katero izrecno prepoveduje vrnitev migranta v državo, kjer bi lahko bila žrtev kršitve temeljnih človekovih pravic. Maroko zagotovo ni država, ki bi za tožnika pomenila varno državo, saj mu ne zagotavlja varovanja človekovih pravic v smislu 3. člena EKČP. Predlaga zaslišanje tožeče stranke in da sodišče tožbi tožeče stranke ugodi, odločbo odpravi in da se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da pooblaščenka tožeče stranke v tožbi v večji meri samo prepisuje navedbe oziroma obrazložitev iz izpodbijane odločbe, vendar pri tem ničesar ne obrazloži, zakaj se z navedbami tožene stranke ne strinja. Splošne družbeno-ekonomske razmere v izvorni državi same po sebi ne predstavljajo preganjanja oziroma resne škode po ZMZ-1.

Tožena stranka nadalje poudarja, da je bil osebni razgovor voden na način, da bi se razjasnile vse relevantne okoliščine. Tožena stranka je namreč tožeči stranki postavila ogromno vprašanj v zvezi z razlogi, zaradi katerih je odšla iz izvorne države, vendar je tožeča stranka podajala splošne odgovore glede svojih individualnih okoliščin, čeprav je bila izrecno opozorjena, da naj odgovarja čim bolj natančno in podrobno. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožeča stranka na osebnem razgovoru sama navedla, da bolnišnice v državi delujejo, vendar da imajo premožnejši prednost pri obravnavi pred revnejšimi. Takšne okoliščine sicer kažejo na določene pomanjkljivosti zdravstvenega sistema in socialno-ekonomske neenakosti, vendar ne pomenijo, da bi bilo tožeči stranki onemogočeno dostopati do zdravstvene oskrbe v celoti niti ne predstavljajo sistematičnega preganjanja ali resne škode v smislu določb ZMZ-1.

Tožena stranka v zvezi s tem meni, da tožeča stranka ni uveljavljala razlogov zaradi berberske narodnosti. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala, da bi bila v Maroku preganjana zaradi svoje narodnostne pripadnosti, temveč je v zvezi s tem razlogom navajala zgolj posplošene trditve. Glede uveljavljanja preganjanja zaradi berberske narodnosti tožena stranka poudarja, da ne zadostuje zgolj to, da je nekdo pripadnik berberske skupnosti, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Tožeča stranka pa je sama navedla, da se ji zaradi berberske narodnosti do danes ni zgodilo popolnoma nič niti ni bila osebno preganjana. Iz navedenega razloga je potrebno utemeljen strah pred preganjanjem individualno izkazati s konkretnimi navedbami glede relevantnih individualnih okoliščin oziroma dogodkov, česar tožeča stranka v obravnavanem primeru ni storila. Nobena dejanja tretjih akterjev niso bila uperjena neposredno zoper njega, na primer omejevanje dostopa do trga dela, nastanitve, šolanja ali drugih javnih dobrin, kot so nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč ali pridobivanje osebnih dokumentov. Tožeči stranki je bilo omogočeno šolanje, na osebnem razgovoru ni navedla, da bi imela težave na uradih ali pri policiji, temveč je težave opisovala zgolj na splošno. Poleg tega je razvidno, da so ji bili izdani osebni dokumenti (potni list, osebna izkaznica). Ob upoštevanju vsega navedenega ter osebnih okoliščin tožeče stranke, tožena stranka zaključuje, da njene navedbe o diskriminaciji Arabcev nad Amazighi v konkretnem primeru ne predstavljajo podlage za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka pojasnjuje, da mora pristojni organ po 10. odstavku 49. člena ZMZ-1 določiti 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti odločbe. To pomeni, da ta rok ni odvisen od statusa, v katerem je oseba prišla v državo, temveč od pravnih postopkov, ki tečejo v okviru postopka za mednarodno zaščito. Določba, ki predpisuje rok za prostovoljni odhod, je 11. odstavkom 49. člena ZMZ-1, ki določa, da začne rok za prostovoljni odhod teči z dnem, ko je odločba izvršljiva. Tožeča stranka tudi ni podala nobenih utemeljenih razlogov, da bi ji lahko tožena stranka določila 30 dnevni rok, zato je potrebno te navedbe zavreči, saj so popolnoma neutemeljene. Tožba ni utemeljena.

Sodišče lahko potrdi pretežni in bistveni del utemeljitve izpodbijanega akta tako glede odločitve o status begunca kot o odločitvi glede subsidiarne zaščite. Vendar pa mora v nadaljevanju glede teh dveh oblik oziroma institutov mednarodne zaščite narediti določene poudarke materialno-pravne narave in določeno dopolnitev obrazložitve odločbe tožene stranke v delu, ki se nanaša na subsidiarno zaščito v navezavi na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) na podlagi 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), in tudi v delu, ki se nanaša na načelo nevračanja.

V izhodišču sodišče najprej ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi dovolj točno povzela ključne razloge za odhod tožnika iz izvorne države, ki jih je tožnik podal v upravnem postopku, to je v (drugi) prošnji za mednarodno zaščito dne 17. 6. 2025 in tekom osebnega razgovora, ki je bil opravljen dne 11. 7. 2025.

Tožena stranka v izpodbijanem aktu najprej utemeljuje, da tožnik ni navedel nobenega razloga za preganjanje iz drugega odstavka 20. člena oziroma iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zaradi tega je po mnenju tožene stranke očitno, da ne izpolnjuje pogojev za status begunca. To drži, kajti iz njegovih odgovorov povsem očitno izhaja, da ima tožnik na splošno negativno (politično) mnenje o razmerah in o zgodovini odnosa maroških oblasti do Amazighov; niso pa bila nobena dejanja preganjanja usmerjena na tožnika s strani oblasti zaradi njegove narodnosti ali zaradi njegovega negativnega mnenja o stanju v Maroku oziroma zaradi njegovega splošnega prepričanja, da tam ne želi živeti in da ga na Maroko ne veže nič razen da ima potni list in osebno izkaznico iz Maroka. Ker niso izkazana dejanja preganjanja, ki bi bila usmerjena na tožnika zaradi njegove narodnosti ali političnega prepričanja, ni pogojev za podelitev statusa begunca. Zato tudi zahtevnejše ugotavljanje dejstev in utemeljevanje, ali gre v prosilčevem primeru za zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki bi bili dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoči, da bi lahko predstavljali hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1), morda v povezavi z pravnimi, upravnimi, policijskimi ali sodnimi ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način (druga alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1), v konkretnem primeru ni bilo potrebno.

Sodišče popravlja utemeljitev tožene stranke glede ugotovitve, da diskriminacija tožnika ni izkazana v tem smislu, da ne drži, da prosilec ne bi smel navajati splošnih težav, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti. S splošnimi informacijami o stanju v izvorni državi se namreč preverja verjetnost obstoja okoliščin, da je bil tudi on žrtev preganjanja zaradi diskriminacije s konkretnimi diskriminatornimi ukrepi, vendar slednjega tožnik v postopku ni zatrjeval. Informacije o splošnem stanju, na primer o diskriminaciji pripadnikov določene narodnosti, se skoraj nikoli ne nanašajo "neposredno na prosilca", kar je zmotno pričakovala tožena stranka oziroma je tako navedla v obrazložitvi akta. V zvezi z uporabi informacij o stanju v Maroku tožena stranka tudi ni imela podlage za oceno, da informacije, ki jih je predložil tožnik, niso relevantne, ker so premalo aktualne, saj segajo v leta 2018, 2019 in 2023. Tožena stranka se je namreč sklicevala na odločitev Vlade RS o tem, da je Maroko varna država, ki datira v mesec marec 2022. To pomeni, da tudi informacije tožene stranke o stanju v Maroku, če jih je Vlada RS upoštevala, niso mogle biti bolj aktualne od tistih, na katere se je skliceval tožnik. Kljub tem napakam v argumentaciji tožene stranke, pa je bistveno, in v tem delu je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, da tožnik ni trdil, da je bil tudi sam žrtev preganjanja, ampak ga očitno zaradi njegove iznajdljivosti "ukrepi" oblasti v razmerju do Amazighov niso konkretno prizadeli, s čimer je verjetnost, da bi se mu to zgodilo v potrebni intenzivnosti v primeru vrnitve v izvorno državo nezadostno oziroma zgolj hipotetično izkazana.

Poleg tega sodišče popravlja utemeljitev tožene stranke glede statusa begunca v tem smislu, da če ni dejanj preganjanja niti enega od petih možnih razlogov za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, potem upravnemu organu ni treba utemeljevati še, da ni vzročne zveze med dejanji preganjanja in razlogom za preganjanje (v smislu osmega odstavka 27. člena ZMZ-1).

Tudi, kar zadeva zavrnitev subsidiarne zaščite, sodišče lahko potrdi zakonitost obrazložitve tožene stranke, da je eden od pogojev za subsidiarno zaščito iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 ta, da resna škoda, ki jo ta člen opredeljuje, ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerno povzročene odtegnitve določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev prosilcu za mednarodno zaščito.¹ Sodišče EU v zadevi M'Bodj pravi, da mora biti škoda za podelitev subsidiarne zaščite<em> "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države."</em>²<em> </em>Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo.³ V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavanega pogoja za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, zato tudi intenzivnosti morebitnih dejanj, ki naj bi povzročale resno škodo na temeljne človekove pravice tožnika v primeru vrnitve, (sploh) ni bilo potrebno ugotavljati.

Zaslišanje tožnika dne 11. 7. 2025 je trajalo od 9.00 ure do 11.50, poleg tega pa je branje zapisnika trajalo 30 minut. V poteku osebnega razgovora sodišče ne najde nič, kar bi kazalo na to, da tožnik ni dobil vseh potrebnih možnosti, da se brani in izreče o svojem strahu pred vrnitvijo že v upravnem postopku v skladu s določbami iz ZMZ-1 in Procesne direktive 2013/32 ter standardi iz sodbe Sodišča EU v zadevi

Boudjlida,

kjer je šlo za postopek vračanja državljana tretje

države, ki je nezakonito bival na ozemlju države članice EU in je Sodišče EU podalo razlago pravice do izjave oziroma obrambe kot splošnega pravnega načela primarnega prava EU.

Na osebnem razgovoru je imel tožnik tudi pooblaščenca iz PIC, ki je aktivno sodeloval in je prosilcu postavil 8 vprašanj, na katera je tožnik tudi odgovarjal.

Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora. Tožnik tudi ni predlagal izvedbe nobenega posebnega dokaza za presojo kakšnih novih dejstev v upravnem sporu, a tudi ni navedel ničesar v upravnem postopku, kar bi bilo mogoče povezati s pogoji za subsidiarno zaščito. V upravnem sporu je edino pavšalno predlagal svoje zaslišanje. Tekom zaslišanja oziroma osebnega razgovora je tožena stranka postavljala vprašanja tožniku na način, da je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost iz 4. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tožena stranka je v konkretnem primeru navedeni standard upoštevala, zato je pravilno odločila v mejah tega, kar je izpovedal tožnik.

Tudi v tožbi tožnik ne navaja nobene podlage za preganjanje in nobene okoliščine, ki bi kazala na možnost subsidiarne zaščite. Tožnik ne samo, da že v upravnem postopku ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje,⁵ oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju,⁶ ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen,⁷ kar isto velja tudi v upravnem sporu.

Izpodbijani akt je torej zakonit v delu, ki se nanaša na status begunca in subsidiarne zaščite.

Kar pa zadeva zgolj prepoved vračanja (

non-refoulement

), torej presojo zakonitosti izpodbijanega akta z vidika 4. člena (ali drugega odstavka 19. člena) Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) oziroma iz 3. člena EKČP, kar tožeča stranka omenja v zadnjem delu tožbe, sodišče obrazložitev izpodbijanega akta dopolnjuje⁸ z naslednjim:

Tožeča stranka sicer v zvezi z načelom nevračanja v tožbi ni navedla nič dejstev, vendar je mogoče iz tožbe izpeljati, da se ta tožbeni ugovor nanaša na pomanjkanje sredstev za preživljanje tožnika in za njegovo dostojno življenje v Maroku. Sestavni del izreka v izpodbijanem aktu je odločitev o prostovoljnem odhodu oziroma o odstranitvi tožnika, ki pa jo je treba šteti kot "odločbo o vrnitvi" po Direktivi o vračanju 2008/115. Odločbe o odstranitvi namreč ni mogoče, razen v določenih izjemah,⁹ izdati pred izdajo odločbe o vrnitvi z odobritvijo prostovoljnega odhoda,¹⁰ odločba o vrnitvi pa mora vsebovati navedbo konkretne države, kamor se mora tožnik vrniti¹¹ in izpodbijana odločba to ima. V primeru, da tožnik ne bi v roku 10 dni od izvršljivosti odločbe zapustil Slovenije, območje držav članic EU in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, potem bo s teh območij odstranjen skupaj s prepovedjo vstopa na to območje za obdobje enega leta. To pa pomeni, da mora tožena stranka v takem primeru presojati tudi tveganje z vidika načela nevračanja oziroma prepovedi nečloveškega ravnanja iz člena 19(2) Listine.¹²

Sodišče v tej zvezi ugotavlja, da je tožena stranka dejansko oceno tveganja z vidika varstva pravice iz člena 19(2) Listine zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru tožnikove vrnitve v Maroko opravila, četudi tega ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito nekoliko drugačni od varstva načela nevračanja iz člena 19(2) oziroma 4. člena Listine. Glede same vrnitve je tožena stranka navedla, da ni mogoče zaključiti, da bo tožnik "v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo, ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo"¹³ in da ob upoštevanju prosilčevih posebnih okoliščin Maroko zanj ne bi bila varna država.¹⁴

Kot že rečeno, je z vidika subsidiarne zaščite pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela

non-refoulement

pa ta pogoj ni relevanten, pri čemer Sodišče EU v že dalj časa ustaljeni sodni praksi pravi, da pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP.¹⁵ Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

V okviru načela nevračanja namreč lahko pridejo v poštev tudi humanitarni pomisleki, kajti iz sodne prakse ESČP izhaja, da bi določba 3. člena EKČP (oziroma člena 19(2) Listine), lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano nečloveško ali ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v izvorno državo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in je odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Omenjena sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna z ustreznimi prilagoditvami, če na primer izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.

Upoštevajoč navedeno Upravno sodišče zaključuje, da glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko v primeru vrnitve v izvorno državo, upoštevajoč elemente, ki jih je sodišče izpostavilo že v zvezi z presojo zakonitosti zavrnitve prošnje za status begunca in subsidiarne zaščite, tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč mutatis mutandis standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia, Larioshina v. Russia in M.S. S. v Belgium and Greece. Ob sprejemu druge prošnje za mednarodno zaščito dne 17. 6. 2025 je tožnik navedel, da je iz izvorne države odšel zaradi "problemov revščine in trpljenja" na osebnem razgovoru dne 11. 7. 2025 pa je tožnik med drugim na posebno vprašanje, zaradi česa se ne more vrniti v izvorno državo, odgovoril tudi: "Ni da se ne morem vrniti. Lahko se vrnem jutri. Nimam prepovedi vrnitve. Jaz nisem mogel več živeti v Maroku, zato sem odšel." Iz njegovih izjav izhaja, da ima v Maroku družinske člane in sicer strica in dva brata. Ob vseh poudarkih, ki jih je na podlagi njegovih izjav naredila že tožena stranka, sodišče ugotavlja, da že v upravnem postopku ni uspel izkazati, da ima zahtevek, ki ni očitno neutemeljen ("arguable claim") glede pravice iz 3. člena EKČP oziroma 4. člena ali člena 19(2) Listine, in enako velja tudi za upravni spor, saj je v tožbi glede morebitne kršitve načela nevračanja ni navedel nič. Tudi z vidika načela nevračanja tako izpodbijani akt nima nezakonitosti. Posebni standardi sicer veljalo za primere ranljivosti tožnikov v postopku vračanja v zvezi z posebej slabim zdravstvenim stanjem oseb v postopku vračanja, vendar to v konkretnem primeru ni relevantno, zato teh standardov sodišče ne navaja v tem primeru. V okviru ugovora o vračanju se tožnik pritožuje tudi zaradi roka, v katerem lahko prostovoljno zapusti Slovenijo, vendar tudi v zvezi s tem v tožbi ni navedel ničesar, kar bi kazalo na to, da tožena stranka v upravnem postopku glede tega vidika spora ni upoštevala kakšnih pomembnih dejstev.

Sodišče je lahko o vseh obravnavanih pravnih vprašanjih odločilo brez zaslišanja tožnika. Pri tej odločitvi je sodišče izhajalo iz neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v povezavi z 47. členom Listine in na podlagi interpretacije Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno ustno zaslišanje prosilca za mednarodno zaščito. Ko je namreč Sodišče EU izpeljalo interpretacijo neposrednega učinka določbe 47. člena Listine v zvezi z azilnim postopkom, je med drugim izpostavilo naslednje specifičnosti, in sicer:

-Sodišče EU v interpretaciji ne uporablja pojma glavna (ustna) obravnava ali pravice do javnega ustnega zaslišanja tožnika, ampak to obravnava preko pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva;

-omenjeni dve pravici je treba presojati glede na posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet, in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje;

-obveznost, da pristojno sodišče opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, je treba razlagati v okviru celotnega postopka obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito, pri čemer se upošteva tesna povezava med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, ki se opravi predhodno, med katerim mora biti prosilcu dana možnost osebnega razgovora o njegovi prošnji za mednarodno zaščito;

-kljub temu, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, Sodišče EU izpelje, da zaslišanje tožnika ni potrebno, če sodišče oceni, da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, ker se v takih okoliščinah upošteva interes držav članic in prosilcev, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave;

-v naslednjem koraku interpretacije Sodišče EU to stališče utemeljuje tudi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice;

-iz zaključka interpretacije pa izhaja, da Sodišče EU obravnava predmetno pravno situacijo, ko sodišče tožbo zavrne.

V konkretni zadevi je bil tožnik ustrezno zaslišan v upravnem postopku, tako da se je lahko učinkovito branil pred izdajo izpodbijanega akta. Zgolj, če bi imele države članice EU pri vprašanju ustnega zaslišanja tožnika na javni obravnavi v postopku pred sodiščem procesno avtonomijo in polje proste presoje glede procesnega varstva v zvezi z zaslišanjem tožnika v sodnem postopku, torej če Sodišče EU ne bi razvilo natančne in določne interpretacije neposrednega učinka določbe člena 47. člena Listine v azilnih zadevah, ali pa če sploh ne bi šlo za spor, kjer gre za izvajanje prava EU, bi Upravno sodišče bilo prosto, da uveljavi kakršnekoli interpretacije glede ustne javne obravnave, ko gre za varstvo "civilne pravice" posameznika, ki zgolj ne bi smele iti pod minimalno raven, ki jo zagotavlja praksa ESČP.

Zaradi navedenega Upravno sodišče ni moglo slediti razlagi prava EU s strani Vrhovnega sodišča, po kateri "takoj, ko je nacionalno pravno pravilo ugodnejše od pravnega pravila prava EU, je sklicevanje sodišča prve stopnje na Listino in na sodno prakso Sodišča EU zgrešeno" oziroma da "tudi neposredni učinek določb /.../ ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu". S tako razlago bi namreč bilo ogroženo načelo primarnosti prava Unije, ker bi država članica lahko preprečila uporabo aktov prava Unije, ki bi bili povsem skladni z Listino, zato ker v njih ne bi bile spoštovane temeljne pravice, ki so zagotovljene z ustavo te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča EU namreč na podlagi načela primarnosti prava Unije, ki je bistvena lastnost pravnega reda Unije, to, da se država članica sklicuje na določbe nacionalnega prava, čeprav so ustavnopravne, ne sme posegati v učinkovitost prava Unije na ozemlju te države. V skladu z ustaljeno sodno prakso so učinki načela primarnosti prava EU zavezujoči za vse organe države članice, ne da bi med drugim nacionalne določbe, vključno z ustavnim redom, to lahko ovirale. Ker ima Sodišče EU tako izključno pristojnost, da poda dokončno razlago prava EU, mora pri izvajanju te pristojnosti pojasniti obseg načela primarnosti prava EU glede na ustrezne določbe tega prava, tako da ta obseg ne more biti odvisen od razlage določb nacionalnega prava niti od razlage določb prava EU, ki jo je podalo nacionalno sodišče in ki ne ustreza razlagi Sodišča EU. Načelo primarnosti nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava EU, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve "ali prakse", tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava EU, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku. Ko Sodišče EU omenja nacionalno ureditev in prakso, to vključuje določbe nacionalnega pravnega reda ali vsako zakonodajno, upravno ali sodo prakso, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava EU.

Z zgornjimi poudarki iz interpretacije neposrednega učinka 47. člena Listine v sodbi (mutatis mutandis) v zadevi Moussa Sacko se ujema tudi določilo 59. člena ZUS-1 v delu, kjer to določilo ZUS-1 dovoljuje sojenje brez glavne obravnave med drugim tudi, če dejstva niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ali če stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Poleg vsega navedenega po razlagi Sodišča EU 47. člen Listine ustreza 6. členu EKČP in ustno zaslišanje v konkretnem primeru po standardih iz sodne prakse ESČP ni bilo potrebno.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Moussa Sacko, C-348/16, 26. 7. 2017, odst. 44-45. Nekako v tej smeri gredo interpretacije Vrhovnega sodišča v nekaterih zadevah, kjer Vrhovno sodišče najprej z različnimi stopnjami kritičnosti ugotovi, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, in nato doda, da stranka ne navaja nobene pravno pomembne dejanske okoliščine, ki bi bila zmotno ali nepopolno ugotovljena, in zato je načeloma v takem primeru možna tudi odločitev brez glavne obravnave (glej na primer: sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 107/2023, 24. 5. 2023, odst. 11; I Up 158/2023, 14. 6. 2023, odst. 13; I Up 38/2024, 20. 2. 2024, odst. 11-12, 14; I Up 117/2024, 3. 6. 2024, odst. 16-19). V praksi pa se pojavljajo tudi drugačne interpretacije, po kateri, če se sodišče v sodbi ukvarja z vsebino pritožbenih navedb v zvezi z dejstvi zadeve in se je sklicevalo na vsebino upravnega spisa oziroma na zapis pritožnikovega osebnega razgovora, je izvajalo dokaze in je svojo odločitev oprlo na njihovo vsebino, zato je glavna obravnava v taki situaciji potrebna (glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 301/2023, 17. 1. 2024, odst. 14).