Jedro

Z navedbami, da obtoženec ni več v tolikšni meri odvisen od mamil, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja, zagovornica izpodbija dejanske ugotovitve v pravnomočnem sklepu, kar ne more biti predmet vloženega izrednega pravnega sredstva (2.odst. 420.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega G.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper obt. G.H. (in tri soobtožence) je bila dne 19.3.1999 vložena obtožnica zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ. Obtoženec se od 21.10.1998 nahaja v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). S pravnomočnim sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, je bil po vloženi obtoženici iz istega pripornega razloga pripor zoper obtoženca podaljšan.

Zoper ta pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je dne 14.5.1999 zagovornica obt. G.H. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi. V zahtevi ne pove, katere razloge iz 1. odstavka 420. člena ZKP uveljavlja. V obrazložitvi pa navaja, da mora po Ustavi in ZKP sodišče postopati v pripornih zadevah posebno hitro in da "prav nič od teh zahtev pozitivnega prava ni mogoče zaslediti v ravnanju sodišča od vložitve obtožbe dalje". Obtoženec se nahaja v priporu nesorazmerno dolgo; obtožnica je bila vložena 19.3.1999, sklep o delni ustavitvi preiskave pa mu je bil vročen šele 13.5.1999. Obtožencu se očitata kaznivo dejanje tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in kaznivo dejanje uporabe ponarejenih vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ. Pri slednjem kaznivem dejanju gre "za nezakonito označbo kaznivega dejanja", saj za čeke, ki so predmet obtožbe, ne veljajo formalnosti po Zakonu o čekih in zato niso predmet kazenskopravnega varstva po 250. členu KZ, temveč gre le za kaznivo dejanje majhne goljufije. Obtoženec je v priporu na metadonski "dieti", kar pomeni, da bo tudi na prostosti pod kontrolo zdravnika, zato da se bo odvrnil od uporabe mamil, ki ga je zapeljala k izvrševanju kaznivih dejanj.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker se v njej uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča zagovornica obt. G.H. v zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko uveljavlja kršitev določbe 2. odstavka 200. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ter pravilnost dejanskih ugotovitev v zvezi z obstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Res je, da je dolžnost vseh organov v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (2. odstavek 200. člena ZKP) in da v obravnavani priporni zadevi še ni bila razpisana glavna obravnava. Toda razlog zato ni zgolj v (ne)ravnanju sodišča. Iz spisa je razvidno, da je obtožnica, ki je bila vložena 19.3.1999, postala pravnomočna dne 29.4.1999, ko so bili zavrnjeni ugovori zagovornikov soobtoženih T.E. in R.T. Sklep o delni ustavitvi preiskave pa je bil lahko vročen strankam šele potem, ko so bili številni oškodovanci predhodno poučeni o pravici, da sami nadaljujejo kazenski pregon, pa tega v zakonskem roku niso storili (2. odstavek 180. člena ZKP). Tudi po pravnomočnosti obtožnice sta morala v tej zadevi večkrat odločati zunajobravnavni senat prvostopnega sodišča o raznih vlogah in predlogih ter nato še Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče. K dolgotrajnosti postopka in s tem posledično pripora sta po oceni Vrhovnega sodišča "prispevala" tudi obt. G.H. in njegova zagovornica z neutemeljenimi vlogami, ponavljajočimi se predlogi za odpravo pripora ter koriščenjem rednih in izrednih pravnih sredstev, ki mejijo že na zlorabo procesnih pravic. Taka ocena temelji na dejstvu, da je zagovornica v tej zadevi vložila že tri zahteve za varstvo zakonitosti in da je že v zahtevi, ki jo je vložila zoper sklep o odreditvi pripora zoper obt. G.H., trdila, "da čeki, ki so predmet kazenskega postopka zoper obdolženca, niso vrednostni papirji, o katerih govori 250. člen KZ, saj niso izdani v skladu z Zakonom o čeku". To zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče s sodbo z dne 17.12.1998 zavrnilo kot neutemeljeno in za svoje pravno stališče navedlo obširne razloge. Kljub temu pa zagovornica v sedaj vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ponovno uveljavlja isto kršitev kazenskega zakona. Zato se glede te uveljavljene kršitve kazenskega zakona Vrhovno sodišče sklicuje na razloge svoje prejšnje odločbe.

Zaključek sodišča o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti temelji med drugim tudi na okoliščini, da naj bi obt. G.H. očitana kazniva dejanja storil, da je tako prišel do denarnih sredstev, ki je potreboval za zadovoljevanje svojih potreb po mamilih in da še vedno ni ozdravljen odvisnosti od mamil. S svojimi navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obtoženec ni več v tolikšni meri odvisen od mamil, da bi na prostosti ponavljal kazniva dejanja, torej zagovornica izpodbija dejanske ugotovitve v pravnomočnem sklepu, kar ne more biti predmet vloženega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po povedanem kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornica obt. G.H., niso podane, oziroma niso zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).