Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno čakati, da odločitev v kazenskem postopku postane pravnomočna, ampak je bilo dolžno ugotoviti, ali ima tožniku očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja znake kaznivega dejanja ter ali je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, temelječa na tej kršitvi, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in odloči, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo (I./1. točka). V nadaljevanju je sodišče zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku – namesto reintegracije, ugotoviti trajanje delovnega razmerja ter izplačati odškodnino v višini 20.243,88 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2010 dalje in pravično odpravnino po kolektivni pogodbi v višini 3.373,98 EUR skupaj z obrestmi od 2. 4. 2010 dalje (I./2. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga laično pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker so bila določena dejstva napačno ugotovljena oziroma vseh dejstev sodišče ni ugotovilo in pritožbenemu sodišču predlaga, da se v nadaljnjem postopku izvedejo še naslednji dokazi in sicer zaslišanje priče B.P., podjetnika A.P., J.K. ter vpogled v izpis elektronskega tahografa, ki je priložen v spisu. Navaja, da v celoti vztraja v zagovoru podanem na prvostopnem sodišču, saj očitanih dejanj ni storil in je sporno listino prvič videl v sodnem spisu. Vztrajanje bančne uslužbenke Sonje Pogorelec je povsem razumljivo in običajno, gledano s psihološkega vidika in naučenosti zgodbe, da se je kritičnega dne zglasil na banki in izročil sporno listino. Sodišče prve stopnje je svojo pozornost namenilo ugotavljanju verodostojnosti sporne listine, kar je v danem primeru brezpredmetno, saj ni bilo dvoma, da listina ni bila prava, povsem pa je zanemarilo trditve, dane v izjavi tožnika, da listine ni izdelal, je nikoli ni videl in tudi ne uporabil. Sodišče bi moralo ugotavljati dejansko stanje z zaslišanjem ostalih predlaganih prič. Ugotovilo bi, da je bila s strani delodajalca neupravičeno izdana odpoved pogodbe o delovnem razmerju, saj so navedbe v njej pavšalne in temeljijo na predvidevanjih. Samo zaradi uporabe ustavne pravice, da se ni izpovedal zoper svojega bližnjega, pa ne more biti spoznan za krivega kateregakoli kaznivega dejanja, ravno tako pa mu zaradi tega nihče ne more očitati naklepne hujše kršitve delovne discipline. S kraja dogodka dejanja dne 5. 1. 2010 je bil odsoten že pred pričetkom obratovalnega časa ... banke v R., pri čemer je priča S.P. zatrdila, da je bil dne 1. 4. 2010 pri banki podpisan prazen list papirja namenjen za izpolnitev dvignjene vsote denarja in sicer iz razlogov, ki so bili navedeni že na sodišču prve stopnje. Kritičnega dne je bil resnično odsoten s kraja stalnega bivališča že od jutranjih ur in kritičnega dne je dvig denarja na banki v R. opravila njegova žena J.K.. Dejstvo je, da se je že naslednji dan po prekinitvi delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil v podjetju M., to pa ne more biti oteževalne okoliščina, kot skuša to prikazati tožena stranka. Sedaj kljub izobrazbi in bogatim delovnim izkušnjam s področja krvnih in seksualnih deliktov opravlja službo voznika tovornega avtomobila v mednarodnem prometu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično in posledično reparacije in odškodnine in odpravnine po kolektivni pogodbi. Tako ni mogoče slediti pritožbenim ugotovitvam, da naj sodišče zasliši še B.P., A.P., J.K. in vpogleda v tahograf, pri čemer tožnik niti ne konkretizira, kaj bi navedene priče lahko izpovedale o kršitvah pogodbenih obveznosti iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

ZDR v 110. členu določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po 2. odstavku 110. člena ZDR pa je določeno, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca pa so določeni v 111. členu ZDR in sicer lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja ter po 2. alinei 2. odstavka 111. člena ZDR, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V 2. odstavku 83. člena ZDR pa je določeno, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poizkusnega dela, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V 3. odstavku 83. člena ZDR je določeno, da v pisnem vabilu na zagovor mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, uro in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom ZDR, torej pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka, ter po zaslišanju tožnika in prič F.K., D.T., N.P. in S.P., ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in izplačila odškodnine v višini 20.243,88 EUR in odpravnine po kolektivni pogodbi v višini 3.373,98 EUR zavrnilo. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu policist. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predlog pa je podal tožnikov nadrejeni F.K.. Tožniku je bilo dne 20. 1. 2010 vročeno obvestilo in vabilo na zagovor z dne 20. 1. 2010 tako, da je bil tožnik seznanjen, kaj mu tožena stranka očita. Tožnik je podal pisni zagovor dne 17. 1. 2010, na kar mu je tožena stranka po generalnem direktorju Policije izdala sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 1. 2. 2010, s katerim je tožniku podala izredno odpoved na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami – ZDR), ker je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je dne 5. 1. 2010 z izročitvijo ponarejenega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v K. bančno uslužbenko Nove Ljubljanske banke v R. spravil v zmoto, da mu je z njegovega blokiranega osebnega računa neupravičeno izplačala znesek v višini 340,00 EUR ter tako storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanje listin po 1. odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji - KZ-1) in kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, ker je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je od meseca julija 2009 naprej zavajal bančne uslužbenke ... banke v R., da so mu ti v nasprotju s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v K. iz blokiranega osebnega računa izplačevali povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter povračila stroškov prehrane na delovnem mestu, ki mu jih je izplačeval delodajalec ter je tako storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja goljufije 211. člena KZ-1, tožnik pa je tudi naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi navedenega je tožena stranka ugotovila, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ter ga tudi poučila, da ima glede uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, pravico, da se v roku 30-ih dni od končnosti sklepa javi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Po vloženi tožnikovi pritožbi je komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije dne 10. 3. 2010 izdala sklep št. ..., s katerim je pritožbo tožnika zoper sklep Policije z dne 1. 2. 2010 kot neutemeljen zavrnila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile glede očitanih kršitev dne 8. 1. 2010 opravljene poizvedbe policistov pri sodnici Okrajnega sodišča v K. N.P. in pri odgovornih v ... banki, kar so potrdile v izpovedbah priče. Ugotoviti je, da je bil tožnik v kazenski zadeve pod opr. št. ... z dne 18. 4. 2011 spoznan za krivega ponarejanje listin po 1. odstavku 251. člena KZ-1 ter goljufije po 6. odstavku 211. člena KZ-1, pri čemer mu je bila izrečena pogojna enotna kazen sedmih mesecev zapora. Tožnik se je zoper navedeno odločitev pritožil in sodba, kot ugotavlja sodišče prve stopnje še ni pravnomočna. Pritožbeno sodišče se strinja, da navedeno niti ni pomembno, saj delovno sodišče ni dolžno čakati na pravnomočnost odločitve glede kaznivega dejanja, pač pa mora sodišče ugotoviti, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja. Delovno sodišče je na podlagi 13. člena ZPP (ki ureja ugotavljanje predhodnega vprašanja) pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoji za ugotovitev, da je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče je pri tem vezano zgolj na pravnomočnosti (obsodilno oziroma oprostilno) sodbo kazenskega sodišča (če ta obstaja). Procesna jamstva, ki zagotavlja Zakon o kazenskem postopku, veljajo v kazenskem postopku, kjer se ugotavlja, ali je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje in ali je podana njena kazenska odgovornost. V postopku pred delovnimi sodišči pa se uporabljajo postopkovna pravila iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1), subsidiarno pa pravila ZPP. Tako se v tem postopku tožnik ne more sklicevati na procesna jamstva iz ZKP, niti navajati, da je se sklicuje na domnevo nedolžnosti niti na to, da ni bil dolžan izpovedati zoper bližnjega. Delovno sodišče pri presoji zakonitosti podane pogodbe o zaposlitvi tudi ne odloča o kazenski odgovornosti delavca.

Sodnica Okrajnega sodišča v K. N.P. je izpovedala, da ni izdala sklepa pod prilogo B... in da je bila prvič z njim seznanjena ustno, ko je dobila klic iz ... banke dne 5. 1. 2010 in je dobila tudi sklep po faksu. Tako je ugotovilo, da je bilo s sklepom nekaj narobe, ker je mrgolelo od napak, padlo pa ji je tudi v oko, da so na istem sklepu napisane kar tri opr. št. izvršilnih zadev, uvod sklepa je bil tako čuden, pisava in oblika od tiste, ki jo sama uporablja in ni imel pravnega pouka. Po telefonskem razgovoru z O. je tudi izvedela, da je dolžnik fotokopijo tega sklepa izročil uslužbenki poslovalnice ... banke v R., ker takšnega sklepa ni izdala, je uslužbence v ... banki poučila, da je potrebno prijaviti zadevo na Policijo, ker je očitno za ponaredek. Tako priča D.T. kot S.P. sta izpovedali, da je tožnik prinesel sklep z datumom 11. 5. 2009 v banko. Zaslišani priči sta bili ogorčeni, saj je tožnik navajal, da je velika verjetnost, da je sklep izdelal nekdo na banki, oziroma kar referentka S.P..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da bi prišlo sodišče do drugačnega zaključka, če bi zaslišalo še B.P., A.P. in J.K., saj kot že navedeno, je tudi pritožbeno sodišče prepričano, da priče ne bi mogle povedati nič relevantnega, kar bi lahko pripeljalo do drugačnega zaključka, kot to navaja tožnik v pritožbi. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje izvedlo natančen in obširen dokazni postopek in izvedlo relevantne priče, pri tem pa tudi navedlo, da je ostale predlagane in neizvedene dokaze sodišče zavrnilo kot nepotrebne, saj je ocenilo, da izvedeni dokazi zadoščajo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter posledično odločitev. Z navedenim se strinja tudi pritožbeno sodišče. Sodišče je tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka upravičeno izgubila zaupanje v nadaljnje delo tožnika, saj je le-ta grobo kršil vrednote in vrline, ki kažejo na poslanstvo policije.

Iz predloženega spisa tudi izhaja, da je tožena stranka tožniku podala tudi sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ..., s katerim je odločila, da se tožniku z dnem vročitve sklepa prepove opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi, ter da ima tožnik v času prepovedi opravljanja dela pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka izredne odpovedi ter da se mu za čas prepovedi opravljanja dela odvzame službena pištola in službena izkaznica ter prekličejo vsa gesla za dostop do bas podatkov, ki jih uporablja Policija. Tožnik je podal zoper navedeni sklep pritožbo, ki jo je komisija za pritožbe pri Vladi Republike Slovenije s sklepom št. ... z dne 10. 3. 2005 zavrnila, pri čemer tožnik zoper navedeno odločitev ni zahteval sodnega varstva.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da se v spisu pod list. št. 82 nahaja tudi pritožba na sklep, sprejet na glavni obravnavi dne 9. 9. 2011 z dne 16. 9. 2011, v katerem tožnik laično ugovarja zoper prisojene stroške priče S.P.. Iz spisa tudi izhaja, da je sodišče sprejelo dne 9. 9. 2011 sklep, s katerim je odločilo, da se odpravi sklep opr. št. I Pd 667/2010, sprejet na naroku glavne obravnave dne 9 9. 2011 – o priznanju stroškov priči S.P. in nadomesti s predmetnim sklepom tako, da se priznajo stroški v višini 11,20 EUR. Iz spisa tudi izhaja, da je predsednica senata tožnika obvestila in navedla, da je sodišče po posvetovanju opravilo poizvedbe pri Avtobusni postaji Ljubljana in v posledici navedenega svoj sklep o priznanju stroškov v višini 50,15 EUR nadomestilo z novim sklepom in ga priznalo priči v višini 11,20 EUR, pri čemer je prišlo pri pošiljanju do tega, da so se pošiljke med seboj „križale“. Tako pritožbeno sodišče navaja, da je tožnikova pritožba zoper navedeni sklep brezpredmetna, saj je sodišče priznalo priči le stroške kot jih je navajal sam tožnik in o tem tožnika v dopisu tudi samo obvestilo.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.