Jedro

Tudi po presoji sodišča obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik je v svoji izjavi na glavni obravnavi dne 7. 11. 2016 povedal, da ne namerava počakati na zaključek postopka za mednarodno zaščito v Sloveniji. Dodatno k temu sodišče ugotavlja, da so njegove izjave neverodostojne in da je pred policijskimi organi, pa tudi v prošnji za mednarodno zaščito navajal drugačna dejstva glede svoje poti po Evropi, zanikal je tudi, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, kar je sicer izkazano z izpiskom iz EURODAC baze.

Tožena stranka ima za izrekanje ukrepov omejitve gibanja na podlagi zakonitih razlogov izrecno določenih v 28. členu Uredbe Dublin III in v ZMZ-1 ter ob spoštovanju vseh procesnih dejstev iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave RS podlago, da tak ukrep izreče posameznemu prosilcu za mednarodno zaščito, kolikor so za to izpolnjeni pogoji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III). Prosilec za mednarodno zaščito se pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 24. 10. 2016 od 12.45 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je prosilec, ki trdi, da je R. B. dne 24. 10. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji za mednarodno zaščito je bilo prosilcu ustno na zapisnik izrečeno pridržanje v prostore Centra za tujce zaradi namena predaje odgovorni državi po Uredbi Dublin III. Iz policijske depeše z dne 22. 10. 2016 izhaja, da je tožnik prišel v Avstrijo v mesecu januarju organizirano skupaj s skupino pribežnikov. Na Dunaju je zaprosil za mednarodno zaščito in je tam bival do začetka meseca oktobra, ko je odpotoval v Italijo, saj v Avstriji ni našel ustrezne službe. Zadrževal se je v Benetkah in je bil tam večkrat kontroliran. Italijanski varnostni organi so izvedli postopek ter mu izdali odločbo, da zapusti območje Italije. Dne 21. 10. 2016 je v dopoldanskem času odpotoval z vlakom iz Trsta v Ljubljano čez bivši železniški prehod Sežana. Vozno karto (Trst-Ljubljana) naj bi odvrgel na železniški postaji Ljubljana, kjer je kupil vozno karto Ljubljana-Beljak, ker se je hotel vrniti v Avstrijo. V večernem času je odpotoval z mednarodnim vlakom iz Ljubljane v Beljak, vendar so ga na železniški postaji na Jesenicah kontrolirali avstrijski varnostni organi. Tožnika so odstranili z vlaka oziroma mu niso dovolili vstopa v Avstrijo. Peš se je iz železniške postaje odpravil proti bivšemu mejnemu prehodu Karavanke in naprej v predor Karavanke, kjer je bil s strani nadzornikov opažen na kamerah v predoru, o čemer je bila obveščena Policijska postaja Jesenice. PPIU Kranj je prosilca prevzela v postopek. Preko CPS Megvarje je bila opravljena preverka pri italijanskih varnostnih organih, ki so posredovali informacijo, da naj bi bil tožnik izgnan iz Italije in da nima nobenega statusa v Italiji.

3. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bila tožniku predočena policijska depeša ter ugotovitve policije. Na vprašanje uradne osebe ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je izjavil, da ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito. Povedal je, da je zdrav in da nima posebnih potreb oziroma problemov. Pojasnil je, da je iz Libije odšel z letalom do Istanbula s svojim potnim listom in vizumom za Turčijo. V Atenah je kupil letalsko karto za Italijo, ampak mu niso dovolili se vkrcati, ker je bil brez potnega lista. Potni list je vrgel v morje na poti v Grčijo. Ker z letalom ni mogel nadaljevati poti, je odšel s trajektom v Italijo ilegalno. Ko je zapustil Libijo ni imel ciljne države, hotel je le priti v varno državo. Pri odhodu iz matične države je nekemu uslužbencu plačal 100 EUR in je tako državo Libijo zapustil brez problemov. Na vprašanje uradne osebe zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v Italiji glede na to, da je tam bival nekaj mesecev, je izjavil, da so v Italiji razmere zelo slabe in da ne more zaprositi za mednarodno zaščito. Tam je spal na ulici in ni bil deležen zdravniške oskrbe.

4. V nadaljevanju postopka je bil tožnik seznanjen, da je bilo na podlagi dokazov in izjave tožnika ugotovljeno, da je pred tem zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Avstriji in da bo zaradi tega pridržan na prostore Centra za tujce zaradi predaje pristojni članici EU. Na podlagi prstnih odtisov v bazi EURODAC je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji dne 26. 2. 2016. Poleg tega je za tožnika razpisan ukrep "Zavrnitev vstopa na Schengensko območje" po 24. členu Uredbe ES 1987/2006, z dne 21. 10. 2016 za dobo petih let. 5. Toženka je na podlagi prvega odstavka 3. člena Uredba Dublin III pristojnemu organu Republike Avstrije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III je toženka zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka.

6. Upoštevajoč drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, iz katerega med drugim izhaja, da pristojni organ v tovrstnih primerih odloča po prostem preudarku ter ob upoštevanju načela sorazmernosti toženka ugotavlja, da okoliščine v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in odšel ponovno ilegalno v Italijo oziroma v Avstrijo, kar je bil njegov prvotni namen. Toženka je tako utemeljeno prepričana, da je prosilec izrazito begosumen, kar je razvidno iz preteklih dejanj. Prosilec je že v policijskem postopku spreminjal svoje osebne podatke in podatke o državljanstvu, na podlagi prošnje za mednarodno zaščito pa prekril zelo pomemben podatek, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, v Italiji pa ima prepoved vstopa v Schengensko območje oziroma SIS zadetek. Tudi ta podatek je prikril v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito. Očitno je, da je tožnik neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda Slovenije. Ker obstaja velika verjetnost, da bi prosilec samovoljno zapustil Azilni dom v Sloveniji, je bilo treba tožniku omejiti gibanje. Toženka tako ugotavlja, da bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

7. Toženka je tudi preverjala ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma primeren. V obrazložitvi pojasnjuje, da v Azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanja prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Receptor je ves čas prisoten samo v recepciji Azilnega doma, varnostnika pa opravljata naloge po Zakonu o zasebnem varovanju na celotnem območju Azilnega doma, ki je velik 5.472 m2, na njem pa so upravna stavba, kuhinja in štirje namestitveni objekti. Območje je obdano tudi z varovalno ograjo v višini okoli 2 m. V nadaljevanju toženka povzema 45. in 51. člen Zakona o zasebnem varovanju, ki določata pooblastila oziroma ukrepe varnostnika. Toženka po tem zaključi, da varnostnika na območju Azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju Azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policija. Jasno je, da prosilec lahko zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči. Varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območju Azilnega doma, le tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje Azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le ta bil na drugem koncu območja Azilnega doma, ali pa so Azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 25. 10. 2016 je namreč Azilni dom samovoljno zapustilo 64,18 % vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito.

8. Toženka se je pri svoji odločitvi, da uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprla tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014 z dne 16. 10. 2014, opr. št. I U 1623/2014 z dne 16. 10. 2014). Toženka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa kot je npr. pridržanje na območju Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, ob upoštevanju, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito že v Republiki Avstriji in samovoljno zapustil državo, nato pa na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo in potoval do Karavank, kjer ga je ujela policija in potem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec ponovno pobegnil, s tem pa bi bila onemogočena izvedba postopka v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. S tem, ko je kupil vozovnico do Beljaka na železniški postaji Ljubljana in odpotoval z vlakom do Karavank, je očitno, da je nameraval iti proti Avstriji in da Republika Slovenija ni bila njegova ciljna država, v kateri bi želel zaprositi za mednarodno zaščito. Tudi s tem, ko je spreminjal svoje osebne podatke in zatajil dejstvo, da je že v Avstriji zaprosil za mednarodno zaščito ter da je za njim razpisan Schengenski ukrep, je očitno, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda države.

9. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Po mnenju tožbe so zaključki tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napačni. Toženka nepravilno uporabi drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi z drugim odstavkom 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj iz dejanskega stanja ne izhaja, da bi obstajala znatna nevarnost, da bi tožeča stranka želela pobegniti pred izvedbo postopka morebitne predaje v skladu z omenjeno uredbo. Ukrep pridržanja tožnika ni sorazmeren z uporabo drugih prisilnih ukrepov, saj tožnik ni begosumen in bi lahko na nadaljnje odločitve počakal v Azilnem domu. Hkrati pa se z izpodbijanim sklepom neupravičeno posega v pravico do osebne svobode tožeče stranke. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

10. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZS-1) predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja za tožnika v Centru za tujce. Tožnik je v tožbi izkazal zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševaje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode, pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da "vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (tretji odstavek)". Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, prvim in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Po mnenju tožnika, brez izdaje začasne odredbe nima možnosti učinkovitega sodnega varstva, zato sodišču predlaga, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče je na glavni obravnavi dne 7. 11. 2016 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila toženka in je v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Libijo zapustil v novembru 2015 in z avionom prispel v Turčijo v Istanbul. Od tam se je odpravil v Izmir, od koder je v čolnu prispel na grški otok Samos. Iz Samosa je prispel v Atene ter kasneje do pristanišča Patros, od koder je s čolnom odšel do Italije. V Italijo je vstopil v Palermu, iz Palerma je šel v Taranto, bil pa je tudi v Bariju, Rimu, Milanu, zadrževal se je v okolici Benetk, kjer so mu odvzeli prstne odtise in izročili dokument, da mora v sedmih dneh zapustiti Italijo. To naj bi se zgodilo pred več kot devetimi meseci. V Slovenijo je prispel 20. 10. 2016, in sicer je z avtobusom pripotoval v Ljubljano iz Trsta. V Ljubljani se je s pomočjo dveh Arabcev napotil v Azilni dom, vendar je bil ta zaprt, zato je odšel nazaj na avtobusno postajo, kjer je kupil karto za vlak do Beljaka. V Beljaku ga je avstrijska policija aretirala, vendar so ga kasneje izpustili. Odpravil se je peš v predor, kjer ga je prijela slovenska policija. Tožnik je izjavil, da za mednarodno zaščito ni zaprosil ne v Italiji, ne v Avstriji, v Italiji zato ne, ker je slišal, da ne dajejo azilov, v Avstriji pa zato ne, ker ga je policija aretirala in je bil tri dni v zaprtem prostoru. Na vprašanje, zakaj je v postopku pred slovenskimi policijskimi organi navajal, da je državljan Libije oziroma državljan Alžirije, je pojasnil, da je njegova mama iz Libije, oče pa je Alžirec, sam pa je živel v Libiji. Iz Libije je odpotoval, ker je v prometni nesreči povozil človeka in se boji za življenje zaradi maščevanja družine umrlega. Na posebno vprašanje, ali ima namen počakati na odločitev pristojnih slovenskih organov je tožnik odgovoril, da ne. Glede počutja v Centru za tujce je pojasnil, da je glede ravnanja policistov zadovoljen, so zelo prijazni in niso rasisti, je pa psihično utrujen, ker je v zaprtem prostoru.

14. Toženka se je pri svoji odločitvi oprla na določbo drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v zvezi s četrtim odstavkom istega člena ZMZ-1. 15. Po določbi 5. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III. Drugi odstavek tega člena določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Tretji odstavek tega člena pa določa, da pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje v skladu s to uredbo (prvi pododstavek tretjega odstavka). V četrtem odstavku pa je določeno, da kar zadeva pogoje za pridržanje in zaščitne ukrepe, ki veljajo za pridržane osebe, se zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo členi 9, 10 in 11 Direktive o sprejemu.

16. V obravnavanem primeru je bil izdan izpodbijani ukrep omejitve gibanja do predaje odgovorni državi članici tožniku zaradi vprašanja njegove istovetnosti, zlasti pa zaradi utemeljenega suma, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel ponovno ilegalno v Italijo oziroma v Avstrijo. Po podatkih EURODAC baze je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito dne 26. 2. 2016 v Avstriji. Na podlagi tega je tožena stranka poslala zahtevo za ponovni sprejem pristojnim avstrijskim organom. Na glavni obravnavi je pooblaščenka toženke sodišču predložila obvestilo avstrijskih pristojnih organov, iz katerega je razvidno, da je odgovorna država članica za obravnavo prosilčeve prošnje za mednarodno zaščito Hrvaška na podlagi sedmega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III. Prosilec je bil namreč uspešno predan Hrvaški v skladu z Uredbe Dublin III dne 9. 9. 2016, zato se Republika Avstrija ne šteje (ne čuti) odgovorno za prevzem prosilca.

17. Tudi po presoji sodišča obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Tožnik je v svoji izjavi na glavni obravnavi dne 7. 11. 2016 povedal, da ne namerava počakati na zaključek postopka za mednarodno zaščito v Sloveniji. Dodatno k temu sodišče ugotavlja, da so njegove izjave neverodostojne in da je pred policijskimi organi, pa tudi v prošnji za mednarodno zaščito navajal drugačna dejstva glede svoje poti po Evropi, zanikal je tudi, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Avstriji, kar je sicer izkazano z izpiskom iz EURODAC baze. Tožnik je bil v svojih izjavah glede časa, ki ga je preživel v Italiji in Avstriji nedosleden. Navajal je, da je bival devet mesecev v Italiji, saj naj bi mu bil pred devetimi meseci v Italiji izrečen izgon iz države, po podatkih v upravnih spisih (dopis Policije z dne 24. 10. 2016), pa mu je bil izgon iz Italije izrečen 24. 10. 2016. Nadalje je izjavil, da je v Avstriji bival približno osem mesecev, pri čemer je iz baze EURODAC razvidno, da ge je bil dne 26. 2. 2016 v Avstriji registriran kot prosilec za azil. V nasprotju s podatki upravnih spisov je tudi, da je iz Trsta prispel v Ljubljano z avtobusom, saj je policijskim organom zatrjeval, da je prispel z vlakom preko Sežane. Ni verodostojna njegova izjava, da je v Ljubljani odšel v Azilni dom, v katerega pa ni mogel, ker je bil zaprt. Na neverodostojnost te izjave je opozorila tudi toženka, saj je splošno znano, da je Azilni dan odprt 24 ur na dan, vse dni v letu. Dodatno k neverodostojnosti tožnika in k temu, da je podana znatna nevarnost, da bo pobegnil, pa kaže tudi dopis avstrijskih organov (ki ga je toženka predložila na glavni obravnavi), da je bil tožnik dne 9. 9. 2016 že vrnjen Hrvaški kot odgovorni državi članici. Sodišče tako kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da pri tožniku ni podan razlog begosumnosti, saj je nenazadnje sam priznal, da ne misli počakati do zaključka postopka. Izvedba postopkov po Uredbi Dublin III ob prisotnosti prosilca je temeljno postopkovno načelo. Kolikor obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, pa lahko države članice prosilca pridržijo po 28. členu Uredbe Dublin III.

18. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede neupravičenega posega v pravico do osebne svobode tožeče stranke. Ustava Republike Slovenije v drugem odstavku 19. člena določa, da se posamezniku lahko odvzame prostost v primeru in po postopku, ki ga določa zakon. Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011, na katero se sklicuje tudi tožnik v tožbi, izhaja, da se v pravico do osebne svobode lahko poseže v upoštevanju določb tretjega odstavka 15. člena in 2. člena Ustave RS. Ustava RS loči med odvzemom osebne svobode (19. člen Ustave RS) in omejitvijo gibanja (32. člen Ustave RS). Tožena stranka ima za izrekanje ukrepov omejitve gibanja na podlagi zakonitih razlogov izrecno določenih v 28. členu Uredbe Dublin III in v ZMZ-1 ter ob spoštovanju vseh procesnih dejanstev iz drugega in tretjega odstavka 19. člena ter 22., 23. in 25. člena Ustave RS podlago, da tak ukrep izreče posameznemu prosilcu za mednarodno zaščito, kolikor so za to izpolnjeni pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredbe Dublin III v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „Kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov“. Pojem „nevarnosti pobega“ pa opredeljuje točka (n) člena 2, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“.

19. Po presoji sodišča je bil tudi pravilno izrečen ukrep pridržanja v Centru za tujce kot strožji od možnih ukrepov. Toženka je v izpodbijanem sklepu podrobno pojasnila zakaj ukrep pridržanja na območju Azilnega doma ni učinkovit, s tem ko je navedla, da varnostnik na območju azilnega doma ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območju azilnega doma. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi sam povedal, da ne namerava ostati v Sloveniji do zaključka postopka o priznanju mednarodne zaščite. Navedeno (kot izhaja že iz 17. točke te obrazložitve) potrjuje znatno nevarnost, da bi tožnik lahko pobegnil pred zaključkom postopka za predajo odgovorni državi članici. Zato je po mnenju sodišča omejitev gibanja na Center za tujce primerna, ustrezna in sorazmerna in se ne more nadomestiti z milejšim ukrepom – omejitvijo gibanja na Azilni dom.

20. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

21. Predlog za izdajo začasne odredbe je bilo treba zavreči. 22. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje mogoče izdati le do izdaje pravnomočne odločbe kot to določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper katero ni pritožbe po prvem odstavku 73. člena ZUS-1, je bilo v obravnavanem primeru s sodbo pravnomočno odločeno. S tem pa je tudi prenehala potreba za izdajo začasne odredbe, katere namen je zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje. Zato je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da tako tožnik za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa, tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ta namreč določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakonu oprto osebno korist.