Jedro

Za krivdno odškodninsko odgovornost poslovodje v smislu 263. člena ZGD-1 morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, kršitev nalog vodenja in nadzora v organu (protipravno ravnanje), obstoj vzročne zveze med njima ter krivda, ki se v tem primeru domneva.

Sodišče mora s svojimi vprašanji nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali, vendar pa materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe plačati toženi stranki 839,97 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžan tožeči stranki v petnajstih dneh od pravnomočnosti sodbe plačati 50.691,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2020 do plačila (točka I izreka izpodbijane sodbe), nadalje pa, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v celoti stroške postopka (točka II izreka izpodbijane sodbe).

2.Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno na njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje, oboje s povrnitvijo pravdnih stroškov.

3.Najprej graja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, najprej zato, ker ni uporabilo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), nadalje, ker je zmotno razlagalo pojem škode in pravila o obrnjenem dokaznem bremenu in posledično zmotno presodilo odškodninsko odgovornost toženca ter zaradi napačnega materialno pravnega pristopa o pomenu uveljavljanja garancijskih in jamčevalnih zahtevkov. Odločilen pomen pri presoji odškodninske odgovornosti toženca je pripisalo dejstvu, da tožnik v zvezi z delovanjem naprav ni uveljavljal garancijskih in jamčevalnih zahtevkov in temu, da naprav ni poskušal prodati, s čimer naj bi prispeval k nastanku škode, kar pa je z vidika presoje odškodninske odgovornosti poslovodstva irelevantno (saj do nakupa naprav ob dolžni skrbnosti, ki se od toženca pri vodenju poslov zahteva in pričakuje, sploh ne bi smelo priti). Sodišče je tudi napačno razlagalo statutarne omejitve v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, da iz sklepa nadzornega sveta tožnika št. 7 z dne 19. 12. 2019 ne izhaja, da je v primeru nabave nad 5.o00,00 EUR dolžan obvestiti nadzorni svet na naslednji seji, saj ta sklep ne določa, kako je direktor dolžan postopati v primeru nabave osnovnih sredstev nad omenjeno vrednostjo (kar pa je napačna razlaga, saj je nasprotno mogoče zaključiti, da je ob zapisu, da je za sklepanje poslov o nabavi osnovnih sredstev iz nerazporejene amortizacije nad zneskom 5.000,00 EUR potrebno soglasje nadzornega sveta). V točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje navedlo, da pri sprejemu poslovne odločitve o nakupu naprav ni mogoče upoštevati le ekonomskega vidika, ker je tožnik javno podjetje, ki deluje v javnem interesu, pri čemer tožeča stranka ne razume, na podlagi katere materialno pravne določbe je sodišče prve stopnje razumelo oziroma razlagalo, da je treba pri presoji odškodninske odgovornosti poslovodstva pri javnih podjetjih upoštevati drugačne kriterije ali vidike, kot pri drugih gospodarskih družbah, saj osnove za tako stališče v veljavnih materialno pravnih predpisih ni mogoče najti.

4.Sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravilno in popolno dejanskega stanja, saj je izvedene dokaze presojalo nerazumno enostransko v korist toženca in povsem ignoriralo nasprotne dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka in kateri vodijo v povsem drugačne dejanske zaključke. Tako je kot odločilne dokaze, ki naj bi potrjevali, da je šlo pri odločitvi pri nakupu naprav za ustrezno pretehtano poslovno odločitev toženca, štelo izpovedi prič A. A. in B. B. ter listine, ki jih je v zvezi z delovanjem nabavljenih naprav predlagal toženec in naj bi dokazovale, da gre za patentirano tehnologijo. Po drugi strani pa je povsem ignoriralo in dokazno diskvalificiralo izpovedi prič, ki jih je predlagala tožeča stranka (C. C., Č. Č., D. D. in E. E.) oziroma jih je povzelo le v fragmentih, ki so ustrezali obrazložitvi sodišča in večinoma povsem izvzeto iz njihovega siceršnjega konteksta. Podobno je sodišče ravnalo tudi s presojo listinskih dokazov ter nerazumno veliko težo pripisalo dokazom, ki potrjujejo, da naj bi šlo pri kupljenih napravah za patentirano inovativno tehnologijo, ignoriralo pa dokaze tožeče stranke, ki potrjujejo nasprotno.

5.Nenazadnje je izpodbijana sodba v več pogledih obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Najprej zato, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih o tem, na podlagi katerih dejstev je sodišče štelo, da je toženec resnično pridobil vse potrebne informacije za nakup (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba nima razlogov glede toženčevih prizadevanj za informiran sprejem odločitve. Sodišče se niti z besedo ni opredelilo do jasnih in nedvoumnih listinskih dokazov o tem, kako si razlaga toženčevo zavajanje nadzornega sveta ter kako šteje dejstva, da je sklenil dve istovrstni pogodbi za isti predmet, da ni pridobil nobenih informacij za nakup naprav, da je ignoriral stališča zaposlenih in nato od zaposlenih zahteval spreminjanje stališč, s čimer je storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe pa so tudi v nasprotju z vsebino listin v spisu. Zapis v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe, da naj bi D. D. potrdil, da se mu je zdel nakup spornih naprav smotrn, je v nasprotju z zvočnim prepisom zaslišanja te priče z dne 21. 11. 2024, saj priča ni izpovedala, da se ji je zdel nakup naprav smotrn, prav nasprotno, izpovedala je, da je po pogovoru z drugimi strokovnimi službami tožencu poslala sporočilo, v katerem je odsvetovala nakup naprav (zvočni prepis zaslišanja D. D. z dne 21. 11. 2024, str. 52), svoje stališče pa je spremenila, ker je tako od nje zahteval toženec. Opisano nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, na katerih sodba temelji pomeni kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje so razlogi sodbe v nasprotju s samimi s seboj, ko je sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve zapisalo, da samo nima strokovnega znanja za ocenitev nakupa naprav kot slabe poslovne odločitve, kljub temu pa je v nadaljevanju zaključilo, da naprava določeno vrednost vseeno ima, kar je samo s seboj v nasprotju in sodbe v tem delu ni moč preizkusiti, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenazadnje sodišče prve stopnje ni opravilo materialnega procesnega vodstva, temveč je v točki 14 zaključilo, da tožeča stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja in višine škode, na kar pa bi bilo dolžno sodišče prve stopnje tožečo stranko opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP in mu ponuditi možnost odprave domnevnih pomanjkljivosti. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo 285. člen ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je odločilno vplivala na ves nadaljnji postopek in posledično tudi na odločitev. Priglaša stroške.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje vsaki posamični pritožbeni graji kot neutemeljeni ter predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo odškodnine temelji na ugotovitvi, da odškodninska odgovornost toženca kot bivšega direktorja tožeče stranke ne obstaja, ker tožeča stranka ni dokazala, da ji je zaradi ravnanja toženca (z nakupom kinetične tehnologije na vodovodnem sistemu F. za PP H. in VH H. - 2 napravi), ko ta za nakup naprav ni pridobil soglasja nadzornega sveta, nastala škoda. Ker je nastanek škode temeljni element, ki mora biti kumulativno podan poleg nedopustnega oziroma protipravnega ravnanja in vzročne zveze med njima ter krivde, ki se ob izpolnjenih navedenih predpostavkah domneva, krivdna odškodninska odgovornost na podlagi 263. člena ZGD-1 v zvezi s 131. členom OZ, ni podana. Ob pomanjkanju ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (manjka obstoj in višina nastale škode), ki morajo biti podani kumulativno, odškodninska odgovornost toženca ni podana.

6.Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP) in tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka (kar bo predmet nadaljnje obrazložitve). Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, posledično je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava sprejelo zaključke, ki temeljijo na obširnih in argumentiranih razlogih, ki jim v celoti pritrjuje kot pravilnim sodišče druge stopnje ter zgolj v odgovor izpostavljenim pritožbenim grajam dodaja naslednje:

7.Procesna predpostavka, ki daje aktivno legitimacijo tožeči stranki za vložitev odškodninske tožbe je podana, saj je o slednjem odločila skupščina tožeče stranke s sklepom 5. 5. 2022, kar je v skladu z s 15. členom Družbene pogodbe in 8. alinejo 505. člena ZGD-1 (ugotovitev sodišča v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8.Sodišče prve stopnje je v postopku pravilno uporabilo materialno pravo, izhajajoč iz 263. člena ZGD-1, da morajo člani organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe (prvi odstavek), sicer člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek). Pravilno je izhajalo iz dejstva, da je odgovornost organov vodenja ali nadzora krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom glede dokazovanja poštenosti in vestnosti pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti (protipravnost ravnanja), torej v našem primeru na strani toženca, medtem ko je dokazno breme glede nastanka škode in vzročne zveze na tožeči stranki. Toženec je moral dokazati pošteno in vestno izpolnjevanje svojih dolžnosti. Za krivdno odškodninsko odgovornost člana poslovodje v smislu 263. člena ZGD-1 morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, kršitev nalog vodenja in nadzora v organu (protipravno ravnanje), obstoj vzročne zveze med njima ter krivda, ki se v tem primeru domneva. Neobstoj kateregakoli izmed navedenih elementov negira obstoj odškodninske odgovornosti. V našem primeru se je sodišče prve stopnje najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeči stranki v posledici ravnanja toženca v času njegovega poslovodenja, zaradi očitanih mu ravnanj nastala škoda. Dokazno breme o obstoju škode pa je na strani tistega, ki odškodninsko odgovornost zatrjuje, torej v našem primeru na strani tožeče stranke, ki pa tega elementa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izkazala in kar je bil razlog zavrnitve njenega tožbenega zahtevka.

9.Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da brez nastanka škode o krivdni odškodninski odgovornosti toženca ni moč govoriti. Tožeča stranka, ki v pritožbi poudarja, da je bilo njeno ravnanje v nasprotju s pravili tožeče stranke (toženec ni pridobil soglasja nadzornega sveta oziroma je le tega pred nakupom zavajal), je vprašanje obstoja predpostavke nedopustnega ravnanja, to je vprašanje ravnanja v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, ki pa mora biti kot taka podana poleg obstoja škode. Kot je navedeno že v prejšnji točki obrazložitve te sodbe, morajo biti vse predpostavke odškodninske odgovornosti podane kumulativno. Pomeni, da neobstoj škode negira odškodninsko odgovornost toženca. Na strani tožeče stranke pa je, da dokaže, da je družbi nastala škoda zaradi ravnanja toženca, ob obstoju le te pa bi bilo dokazno breme na strani toženca, da v danem primeru ni ravnal nedopustno. Sodišče prve stopnje se zato z dolžno skrbnostjo toženca v času poslovodenja ob nakupu naprav, ob dejstvu, da je ugotovilo, da škoda tožeči stranki ni nastala, pravilno ni ukvarjalo. Zato so pritožbene graje, da je sodišče prve stopnje pri presoji odškodninske odgovornosti toženca odločilen pomen pripisalo dejstvu, da tožeča stranka v zvezi z delovanjem naprav ni uveljavljala garancijskih in jamčevalnih zahtevkov, da naprav ni poskušala prodati ter da bi moralo upoštevati zgolj dejstvo, da do nakupa naprav ob dolžni skrbnosti, ki se od toženca pri vodenju poslov zahteva in pričakuje, sploh ne bi smelo priti, neutemeljena. Tudi če bi se trditve tožeče stranke o napačnem ravnanju toženca pred nakupom naprav izkazale za resnične, pa bi se posledica takšnega ravnanja morala rezultirati v nastanku škode, le te pa tožeča stranka (na kateri je bilo dokazno breme), ni izkazala. Pritožba, ki gradi utemeljenost tožbenega zahtevka na obstoju nedopustnega ravnanja toženca pri poslovodenju ter s tem v zvezi graja po sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (zaslišanje prič in presojo dokaznih listin) ter storitev bistvenih kršitev določb postopka (sodba nima razlogov glede toženčevih prizadevanj za informiran sprejem odločitve, neopredelitev do jasnih in nedvoumnih listinskih dokazov, da je sklenil dve istovrstni pogodbi za isti predmet, ni pridobil nobenih informacij za nakup, ignoriral stališča zaposlenih in od zaposlenih zahteval spreminjanje stališč), ni utemeljena. Res je, kot trdi pritožba, da se sodišče prve stopnje do povedanega ni opredeljevalo, vendar pa je tako postopalo upravičeno, ker je zaključilo, da ni izkazana predpostavka obstoja škode ter se posledično z ostalimi predpostavkami, tako tudi z vprašanjem obstoja nedopustnega ravnanja toženca, ob dejstvu, da morajo biti za ugotovitev krivdne odškodninske odgovornosti vse predpostavke izkazane kumulativno, pravilno ni ukvarjalo. O tem ima sodišče prve stopnje obrazložene razloge v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih kot pravilne sprejema sodišče druge stopnje.

10.Tožeča stranka je v postopku, in sicer že v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, zatrjevala, da ji je nastala škoda (132. člen OZ)

, ki je enaka višini pogodbene vrednosti obeh naprav (navadna škoda), od katerih ni nobenih koristi, vendar pa je toženec te njene trditve ovrgel ter je sodišče ugotovilo, da sta bili napravi dobavljeni in vgrajeni, da sta še vedno v lasti in posesti tožeče stranke, da sta napravi delovali v času, ko je bil še on direktor, da sta to bili napravi s tehnologijo, s katero so odpravljali problematiko tvorjenja vodnega kamna (ki bi ga naj pred tem fizično odstranjevali, kot je povedala priča D. D.)⁷, da je tožeča stranka opustila uporabo naprav, pri tem pa ni uveljavljala morebitnih stvarnih napak ali garancijskih zahtevkov, ker naprava ni izpolnila pričakovanj ter posledično zaključilo, da ni izkazana predpostavka obstoja škode. Za vsa navedena dejstva je toženec predlagal izvedbo dokazov, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, tudi dokazne ocene dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka, zaključilo, da tožeča stranka škode, ki naj bi ji z nakupom naprav s strani toženca kot direktorja v času njegovega poslovodenja nastala, ni izkazala, saj je toženec ovrgel njene trditve, da ji je nastala škoda zgolj zaradi nakupa obeh naprav v višini vrednosti obeh naprav. Tožeča stranka pa nasprotnega od tega, kar je toženec zatrjeval v zvezi z nenastankom škode, ni uspela ovreči.

11.Ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja ter je izvedene dokaze presojalo nerazumno enostransko v korist toženca in povsem ignoriralo nasprotne dokaze, ki jih je predlagala in ki naj bi vodili v povsem drugačne dejanske zaključke. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno ocenilo izpovedbe prič, predlaganih s strani tožeče stranke (C. C., Č. Č., D. D. in E. E.), zato njena pavšalna graja, da je njihove izpovedbe povzelo le v fragmentih in izvzeto iz njihovega siceršnjega konteksta, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je v točkah 19 do 22 obrazložitve izpodbijane sodbe temeljito dokazno ocenilo izpovedbe vseh omenjenih prič, predlaganih s strani tožeče stranke, zato zgolj njene pavšalne trditve, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo enostransko ter izpovedbe upoštevalo izvzete iz njihovega siceršnjega konteksta, enako pa naj bi ravnalo tudi s presojo listinskih dokazov, ne morejo vplivati na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje argumentiranim razlogom o verodostojnosti in vsebini izpovedb prič ne dvomi in pavšalna graja toženke o enostranskem odločanju ne more privesti k drugačni odločitvi.

12.Prav tako ni utemeljena pritožbena graja, da ni jasen zapis v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, da pri sprejemu poslovne odločitve o nakupu naprav ni mogoče upoštevati le ekonomskega vidika, ker je tožeča stranka javno podjetje, ki deluje v javnem interesu, saj je sodišče prve stopnje takšne svoje zaključke evidentno obrazložilo, pri čemer je upoštevalo izpovedbo priče A. A. in priče B. B.

13.Kar se tiče pritožbene graje o bistvenih kršitvah določb postopka, ker se sodišče ni opredelilo do vprašanja toženčevih prizadevanj za informiran sprejem odločitve, sodišče druge stopnje ugotavlja, da se sodišču prve stopnje v posledici ugotovitve, da tožeča stranka ni izkazala nastanka škode, do tega vprašanja ni rabilo opredeljevati.

14.Ni utemeljena pritožbena graja, da so si razlogi sodbe v nasprotju s samimi seboj, pri čemer se pritožba sklicuje na točki 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje sledi dokazni oceni o verodostojnosti priče in njegovi izpovedbi, da je priča potrdila, da so bile težave z vodnim kamnom, pri čemer se je sklicevalo tudi na njegovo pisno izjavo, v kateri je izrecno potrdil, da je na vodovodnem sistemu F. bila in še vedno je problematika nalaganja vodnega kamna bolj izrazita, kot na nekaterih drugih sistemih ter da se strmi k avtomatizaciji, pri čemer je izpostavil visoko ceno fizičnega odstranjevanja vodnega kamna ter njegovo izjavo o težavah z vodnim kamnom potrjuje tudi priča A. A. ter priča dr. B. B. Sodišče druge stopnje tako nima razlogov, da ne bi sprejelo dokazne ocene sodišča prve stopnje, pri čemer tožeča stranka ni dokazala, da je priča svoje stališče spremenila, ker je tako od nje zahteval toženec.

15.Ni utemeljena pritožbena kraja, da so razlogi sodbe v nasprotju s samimi seboj, ko je v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje zapisalo, da samo nima strokovnega znanja za ocenitev nakupa naprav kot slabe poslovne odločitve, kljub temu pa v nadaljevanju zaključilo, da napravi določeno vrednost vseeno imata. Sodišče prve stopnje je pri tem pojasnilo, da zgolj dvom priče E. E., da lahko namestitev naprave predstavlja tveganje za skladnost in varnost pitne vode, ne more pripeljati do zaključka, da je nakup naprav brez vrednosti. Pri tem sodišče druge stopnje ne more mimo dejstva, da sta obe napravi bili montirani in sta tudi delovali v času, ko je poslovodenje pri tožeči stranki opravljal še toženec. Tožeča stranka tega dejstva ni ovrgla.

16.Nazadnje tudi ni utemeljena pritožbena graja o s strani sodišča prve stopnje izostalem materialnem procesnem vodstvu, ko tožeče stranke v tem okviru ni opozorilo o nezadostnem trditvenem in dokaznem bremenu glede obstoja in višine škode. Res je sicer, da 285. člen ZPP nalaga sodišču, da v okviru materialnega procesnega vodstva na primeren način v postopku poskrbi, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Določilo 285. člena ZPP je razumeti kot splošno načelo, ki sodišču nalaga dolžnost, da poskrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razišče, vendar pa uporaba materialnega procesnega vodstva ne pride v poštev vedno, ampak le takrat, kadar je to potrebno. Kadar stranka sama od sebe navede vsa odločilna dejstva in ponudi vsa dokazila, ki se nanašajo na njene navedbe, je jasno, da ni potrebna nobena aktivnost sodišča. Z namenom, da bi pripomoglo k pravilnemu pogledu stranke na pravno kvalifikacijo spora, lahko sodišče razkrije svoje pravno naziranje.⁸ Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in pravna vprašanja. Cilj izvrševanja tega načela na področju dejanskih navedb je, da se navedejo vsa odločilna dejstva in se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Materialno procesno vodstvo na področju dejanskih navedb ima svoje meje. Dolžnost z vprašanji vplivati na stranki, da navedeta odločilna dejstva, ne gre tako daleč, da bi sodišče moralo stranke opozarjati na najbolj oddaljene teoretične poglede na predmet spora. Sodišče mora s svojimi vprašanji nadgraditi navedbe, ki sta jih stranki že podali,⁹ vendar pa materialno procesno vodstvo ni potrebno, če stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov opozori že nasprotna stranka.¹⁰ Tako sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožečo stranko na vprašanje nastanka škode v svojih pripravljalnih vlogah in odgovoru na tožbo opozoril že toženec, kar pa evidentno izhaja tudi iz točke 2 obrazložitve izpodbijane sodbe.¹¹ Toženec je obrazloženo zanikal, da bi tožeči stranki povzročil škodo (ter ravnal krivdno in protipravno) ter o tem podal konkretne razloge. Tožeča stranka je bila tako že s strani toženca več kot očitno opozorjena na vprašanje nastanka škode, ki bi jo sicer morala izkazati. Zato sodišče prve stopnje tožeče stranke ni bilo dolžno posebej opozarjati na dejstvo, da je na njeni strani dokazno breme o tem, ali je in v kakšni višini ji je škoda nastala zaradi zatrjevanega nedopustnega ravnanja toženca. Materialno procesno vodstvo iz navedenih razlogov ni bilo potrebno, saj, kot že rečeno, je tožečo stranko na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb oziroma dokazov v zvezi z vprašanjem obstoja škode opozorila že nasprotna stranka. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo tožeča stranka zatrjuje, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo 285. člena ZPP, iz navedenih razlogov ni podana.

17.Z vsem navedenim je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse pritožbene trditve, ki so bile v zadevi odločilnega pomena, na vsa ostala pritožbena izvajanja pa v tej posledici ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Posledično se ni ukvarjalo z vprašanjem ali je oziroma ni šlo za ustrezno pretehtano poslovno odločitev in z vprašanjem ali je toženec zavajal nadzorni svet.

18.Tožeča stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato je dolžna sama kriti vse nastale ji stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), medtem ko je dolžna kriti toženi stranki stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo, v katerem je obrazloženo odgovorila na izpostavljene pritožbene graje (155. člen ZPP). Iz tega naslova gredo toženi stranki naslednji stroški: za sestavo odgovora na pritožbo 675,00 EUR (1.125 točk) po tar. št. 22/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)¹², 2 % materialnih stroškov 13,50 EUR (22,5 točk) po 11. členu OT ter 22 % DDV 151,47 EUR (252,45 točk) po 2. členu OT, skupaj 839,97 EUR (1.399,95 točk). Odločitev temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 505, 505/8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 132 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 285

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.