Jedro

Ker je prišlo do združitve davčnega dolžnika s toženo stranko, je le tožena stranka tista, ki bi lahko soglašala (uveljavljala, zatrjevala), da je dolg, ki ga ima sama do sebe (iz naslova združitve z davčnim dolžnikom), zastaran.

Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka bi torej bila tožeča stranka upravičena le, če bi kot vrednost spornega predmeta navedla tudi višino pravdnih stroškov, ki jih je izpodbijala.

Izrek

I. Pritožba proti 1. točki izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožbi proti 2. točki izreka se ugodi in se izpodbijana sodba v tem delu spremeni tako, da se pravdni stroški tožene stranke odmerijo na 459,00 EUR.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Postopek v tej zadevi se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Vložen je bil proti dolžnici I. d.o.o.. Po izbrisu te družbe iz sodnega registra se je postopek nadaljeval proti družbenikoma te družbe A. P. in R. V. Oba sta med izvršilnim postopkom umrla. Zato se je postopek nadaljeval proti Republiki Sloveniji kot kaducitetni naslednici umrlega R. V..

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 8 Ig 2000/4824 z dne 30.6.2000 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Hkrati je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 9.811,70 EUR s pripadki (2. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene

3. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. V pritožbenem roku je vložila tudi dopolnitev pritožbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa znižanje priznanih pravdnih stroškov, oziroma razveljavitev odločitve o pravdnih stroških in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti glavni stvari

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje so razvidna sledeča pravno odločilna dejstva: 1) da je tožeča stranka leta 1999 kot porok poravnala dolg izbrisane družbe I. d.o.o., ki ga je ta družba na podlagi kreditne pogodbe dolgovala A. d.d., 2) da ta terjatev ob začetku predmetnega postopka ni bila zastarana, 3) da je vrednost nepremičnin, ki predstavljajo zapustnikovo premoženje znašala 14.417,88 EUR, 4) da je tožena stranka (Republika Slovenija) kaducitetna naslednica tekom izvršilnega postopka umrlega dolžnika R. V. in 5) da je davčni dolg zapustnika do Republike Slovenije ob njegovi smrti znašal 241.233,87 EUR.

7. Po določilu prvega odstavka 328. člena OZ obveznost preneha z združitvijo, če v njej ista oseba postane upnik in dolžnik. Iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je bila davčna terjatev (sedanje) tožene stranke do zapustnika zavarovana z zastavno pravico na njegovih nepremičninah ter da je bila zaradi zastaranja pravice do izterjave 15.6.2010 izdana pobotnica za izbris zastavne pravice. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da z zastaranjem preneha le pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena ZPP), ne pa tudi sama terjatev. Na zastaranje se lahko sklicuje le dolžnik (tretji odstavek 335. člena ZPP). Ker je prišlo do združitve davčnega dolžnika s toženo stranko, je le tožena stranka tista, ki bi lahko soglašala (uveljavljala, zatrjevala), da je dolg, ki ga ima sama do sebe (iz naslova združitve z davčnim dolžnikom), zastaran. Tožeča stranka torej kot upnik ne more doseči uveljavitve zastaranja zapustnikovega dolga do tožene stranke. Ker je neizpodbijana prvostopenjska ugotovitev, da po zapustniku prevzeto premoženje še zdaleč ne zadošča za pokritje njegovih obveznosti do prevzemnice njegovega premoženja, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

8. Glede na navedeno za odločitev o pritožbi ni pomembno, 1) ali je sklep sodišča, s katerim je bila zapuščina predana toženi stranki deklarativne ali konstitutivne narave, 2) ali je bila vrednost podedovanega premoženja na podlagi sklepa o zavarovanju Z 41/03 zmanjšana ali ne, pa tudi ne 3) ali je davčna terjatev do zapustnika sploh zastarala in kdaj je zastarala. Zato se s temi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje (17. točka obrazložitve), da država odgovarja za dolgove zapustnika le do višine vrednosti prevzete zapuščine. Ugotovitev, da je ta bistveno nižja od prevzetih dolgov, pa pritožnica ni oporekala.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o pritožbi na pravdne stroške

11. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožene stranke odmerilo na 9.811,70 EUR, pri tem pa je, kot izhaja iz dopolnitve pritožbe, prišlo do pisne pomote. Iz stroškovnika, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v svoji odločbi, je namreč razvidno, da je pri izračunavanju stroškov vejica napačno postavljena. Pisna pomota je predmet popravnega sklepa (328. člen ZPP). Ker pa je pritožba proti odločitvi o stroških postopka tudi vsebinsko utemeljena, je pritožbeno sodišče s spremembo stroškovne odločitve saniralo tudi omenjeno pisno pomoto.

12. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da je bil tožbeni zahtevek proti pravnemu predniku sedanje tožene stranke utemeljen. Splošno pravilo iz prvega odstavka 154. člena ZPP zahteva, da sodišče stranki, ki v pravdi ne uspe, naloži v plačilo vse stroške nasprotne stranke. V tej pravdi pa tožeča stranka le zato ni uspela, ker je pravni prednik sedanje tožene stranke umrl, njegova pasiva pa presega aktivo. Situacija v postopku, v katerem bi tožeča stranka proti prvotni toženi stranki nedvomno uspela, a ni le zato, ker je bil tožbeni zahtevek proti kaducitetni naslednici zavrnjen iz drugih razlogov (in ne zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka proti prvotni toženi stranki) po prepričanju pritožbenega sodišča pri odločitvi o pravdnih stroških zahteva ne le uporabo prvega odstavka 154. člena ZPP, ampak tudi prvega odstavka 156. člena istega zakona. Po tem slednjem določilu mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, do katerih je prišlo po naključju, ki se je njej primerilo.

13. V pritožbi je pravilno opozorjeno, da stroški Republike Slovenije po odmeri v stroškovniku znašajo 1.000 točk (400 točk za pripravljalno vlogo z dne 15.5.2012 in prav toliko za narok dne 16.5.2013 ter 200 točk za narok 27.6.2013), kar znaša 459,00 EUR. Koliko so nanesli stroški tožene stranke do vstopa Republike Slovenije v pravdo niti ni pomembno, ker bi te stroške, če pravni prednik tožene stranke ne bi bil umrl, morala tožena stranka povrniti tožeči stranki. Tožena stranka je sicer v tej pravdi v celoti uspela, vendar določilo 156. člena ZPP po oceni pritožbenega sodišča glede na gornje razloge terja presojo, da do povrnitve stroškov, nastalih pred vstopom Republike Slovenije v pravdo, tožena stranka ni upravičena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo le 459,00 EUR pravdnih stroškov. V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnjeno (25. točka obrazložitve), da bo morala tožeča stranka, če teh stroškov ne bo plačala v 15 dneh (sedaj od prejema te sodbe) plačati tudi zakonske zamudne obresti.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

14. Kot je navedeno v pritožbi, vrednost spornega predmeta z naša 7.009,95 EUR. To je vrednost glavnega zahtevka. Ker s pritožbo proti odločitvi o glavni stvari tožeča stranka ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Znatnega uspeha s pritožbo proti odločitvi o stroških postopka pa pritožbeno sodišče pri odločitvi o povrnitvi pritožbenih stroškov ni moglo upoštevati zaradi določila drugega odstavka 39. člena ZPP. Po tem določilu se pravdni stroški ne upoštevajo, če se ne navedejo kot glavni zahtevek. Do povrnitve stroškov pritožbenega postopka bi bila torej tožeča stranka upravičena le, če bi kot vrednost spornega predmeta navedla tudi višino pravdnih stroškov, ki jih je izpodbijala.

Odločitev pritožbenega sodišča, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. V pritožbo namreč tožena stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi. Zato je pritožbeno sodišče odgovor na tožbo ocenilo kot nepotrebno vlogo (prvi odstavek 155. člena ZPP).