Jedro

Vsebina petega odstavka 17. člena ZOdv se ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Ker so na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev), pomeni nepravilno uporabo prava, kolikor se uporabo določbe razširi tudi na izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT.

Sama možnost povrnitve izdatkov za stranko z obračunom v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve po oceni sodišča ni relevantna okoliščina v zvezi s povrnitvijo izdatkov ter za razlikovanje v zvezi z uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1266/2016 z dne 11. 7. 2016 se v 4. vrstici I. točki izreka, v besedilu "Višji zahtevek se zavrne", odpravi in se zadeva v tem delu vrne organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka odločila, da se Odvetniški pisarni A., d.o.o. prizna nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 1266/2016 z dne 18. 5. 2016 v višini 37,45 EUR, višji zahtevek pa se zavrne; v II. točki izreka, da se nagrada in potrebni izdatki za izvajanje Bpp izplačajo iz sredstev za Bpp. V obrazložitvi je navedla, da je bila upravičencu dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev poprave oziroma dopolnitve tožbe postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani IV P 962/2016. Za izvajanje je bil določen A.A., odvetnik navedene odvetniške pisarne. Odvetnik je 1. 6. 2016 sodišču pravočasno vrnil originalno in s strani upravičenke podpisano napotnico in predlagal, da se mu za opravljeno delo prizna nagrado in potrebne izdatke v skupni višini 122,04 EUR. Sodišče predlogu ni ugodilo v celoti. Odvetniku je odmerilo nagrado skladno z Odvetniško tarifo (OT), v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Organ je odvetniku po tarifni številki 18/2 OT priznal nagrado za sestavo in vložitev dopolnjene tožbe za razvezo zakonske zveze v višini 80 točk (160 točk x 1/2). Po 11. členu OT odvetniku pripadajo še pavšalni potrebni izdatki za PTT storitve in fotokopije v višini 1,6 točke, kar je 2 % od priznane nagrade. Skupna višina priznane nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov tako znaša 81,6 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 37,45 EUR.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je iz stroškovnika, ki ga je predložil organu, izhajala naslednja specifikacija storitev: - posvet s stranko 17. 5. 2016 po tarifni številki 39/1 OT v višini 50 točk oziroma 22,95 EUR; - vpogled v spis in fotokopiranje listin z dne 18. 5. 2016 po tarifni številki 39/2 OT v višini 50 točk oziroma 22,95 EUR; - priprava in vložitev dopolnitve tožbe z dne 18. 5. 2016 po tarifni številki 19/1 OT v višini 160 točk oziroma 73,74 EUR; - 2 % materialni stroški po 11. členu OT v višini 5,21 točk oziroma 2,4 EUR, skupaj v višini 122,04 EUR. Izpodbijani sklep je nezakonit, ker je sodišče nepravilno uporabilo tretji odstavek 11. člena OT ter prvi v zvezi s petim odstavkom 17. člena ZOdv. Sodišče se do dela priglašene nagrade in sicer do posveta s stranko z dne 17. 5. 2016 ter vpogleda v spis in fotokopiranje listin z dne 18. 5. 2016 v obrazložitvi ni opredelilo, kar vpliva na zakonitost nagrade. Odločitev pa je tudi nepravilna, ker tožniku ni priznalo celotne nagrade za pripravo in vložitev dopolnitve tožbe, ker temelji na neustavnem predpisu in sicer petem odstavku 17. člena ZOdv. ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po Odvetniški tarifi, torej se ta določba nanaša zgolj in izključno na plačilo za delo odvetnika, nikakor pa se ta določba ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Do razlage, kot jo je uporabilo sodišče, torej, da se peti odstavek 17. člena ZOdv nanaša tudi na povračilo stroškov, ne moremo priti z jezikovno razlago, niti s teleološko razlago. Ni razloga, da odvetnik ne bi bil upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je nedvomno imel, in to v celoti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je poleg nagrade za opravljeno delo razpolovilo tudi povračilo stroškov, nastalih v zvezi z opravljeno storitvijo. Tožnik se zaveda, da gre v konkretni zadevi za minorne zneske, vendar je mnenja, da gre za pomembno pravno vprašanje. Organ pa se v izpodbijanem sklepu tudi ni opredelil do priglašene nagrade za posvet s stranko in vpogled v spis in fotokopiranje listin, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Sporna sprememba ZOdv ne predstavlja odvetniške tarife v formalnem smislu, gre pa vsebinsko za materijo cene odvetniških storitev, kar je neposredno povezano z OT, za katere sprejem je pristojna Odvetniška zbornica. Ustavno sodišče se je v odločbi U-II-1/09 že opredelilo do vprašanja sprejemanja tovrstne zakonodaje s področja odvetništva. Zavzelo je stališče, da mora zakonodajalec nedvomno urediti tudi vprašanja, ki se nanašajo na položaj odvetnikov in njihove stanovske organizacije. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa v izpodbijanem delu ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Skupaj s tožbo tožnik predlaga tudi prekinitev postopka ter začetek postopka za oceno ustavnosti ter v predlogu navaja procesne pomanjkljivosti pri sprejetju petega odstavka ZOdv ter obrazložitev, zakaj določba petega odstavka 17. člena ZOdv pomeni nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, kršitev načela delitve oblasti in neodvisnosti odvetništva.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je v obrazložitvi sklepa pomotoma izpadlo besedilo, da sta predhodni posvet z upravičencem in pregled spisa že zajeta v priznani nagradi, saj po ustaljeni sodni praksi nista samostojni opravili, temveč sta sestavni del temeljnega opravila. V zvezi z ugovori glede priznane višine dodatkov pa navaja, da se po ustaljeni sodni praksi potrebni izdatki, odmerjeni v pavšalnem znesku, odvetnikom odmerijo od priznane (polovične nagrade) in ne od polne nagrade, ki bi odvetniku pripadala po OT.

5. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi ugovarja, da naj sodišče upošteva, da je zgolj po pomoti izpadlo besedilo, ki se nanaša na predhodni posvet z upravičencem in pregled spisa, ker ne gre za očitno pomoto v smislu 223. člena ZUP. Predlaga, da se tožniku odmeri stroške v skladu s Pravilnikom v višini 313,50 EUR.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil tožnik določen za izvajalca BPP (odločba Bpp 1266/2016 z dne 18. 5. 2016), da je storitev opravil ter je pravočasno vložil stroškovnik.

8. Pri odmeri stroškov je organ uporabil peti odstavek 17. člena ZOdv, ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadel po OT. Tožnik odmeri ugovarja, ker meni, da gre za neustaven predpis, kar obsežno utemeljuje, vendar sodišče predlogu za prekinitev postopka in za vložitev zahteve za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem ne sledi, pa tudi ne ugovoru o nezakoniti uporabi predpisa. Po določbi 137. člena Ustave je odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Navedeno pomeni, da se z zakonom lahko določijo omejitve pri njenem izvajanju, torej sporna zakonska ureditev ustavnemu položaju odvetništva kot takemu ne nasprotuje. Glede postopka sprejemanja petega odstavka 17. člena ZOdv je že ustavno sodišče v sklepu U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015 ugotovilo, da je bilo zahtevi po obveznem sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku zadoščeno ter da so očitki pobudnika (OZS) o protiustavnosti postopka sprejemanja zadevne zakonske ureditve zaradi nezmožnosti sodelovanja OZS očitno neutemeljeni (glej 12. in 13. odstavek sklepa). Očitno neutemeljeni so torej tudi očitki, ki jih v tej zvezi vsebuje tožba. Razlog za določitev nižjega plačila je pojasnjen v obrazložitvi 1. člena ZOdv-D (Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014). Nižja plačila za odvetnike, ki opravljajo storitve pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti, je zakonodajalec določil iz dveh razlogov: 1. zaradi omejitve javno finančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki, drugače kot po prejšnji OT, upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke ter 2. zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države, kar oboje po presoji sodišča predstavljajo razumen razlog za omejitev plačil, ki je razen tega očitno v javnem interesu. Tožnik ne prepriča z navedbami, po katerih gre torej v obravnavani zadevi za oblasten poseg v delovanje odvetnikov ter s tem nedopusten.

9. Kot utemeljenemu pa sodišče sledi ugovoru, da se vsebina petega odstavka 17. člena ZOdv ne razteza na pravico do povračila stroškov, kot jo opredeljuje 11. člen OT. Člen 11 OT določa izdatke za stranko in druge izdatke. V drugem odstavku 11. člena OT je določeno, da je stranka dolžna povrniti odvetniku tudi izdatke za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacije in podobne izdatke. V tretjem odstavku 11. člena OT pa je določeno, da izdatke iz prejšnjega odstavka lahko odvetnik obračuna v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 %. Peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki mu pripada po OT. Prvi člen OT glasi, da ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanja in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom. V prvem odstavku 2. člena je določeno, kaj je odvetniška storitev, je delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. Po drugem odstavku 2. člena so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela. Na podlagi gramatikalne razlage teh določb je zaključiti, da gre pri OT za dve vrsti stroškov: 1. za odvetniške storitve in 2. za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke ureja 11. člen OT, odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. Termin odvetniške storitve po definiciji iz prvega odstavka 2. člena OT je primerljiv s terminom "delo" (odvetniško delo) iz petega odstavka 17. člena ZOdv. Navedeno stališče, torej da se določba petega odstavka 17. člena ZOdv nanaša le na odvetniške storitve, je sodišče preverilo še na podlagi obrazložitve 1. člena predloga ZOdv-D (Poročevalec državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014), iz katere tudi izhaja, da je cilj predloga omejitev izdatkov državnega proračuna za storitve odvetnikov. Torej, ker so na podlagi določb petega odstavka 17. člena ZOdv odvetniki dolžni trpeti redukcijo plačila za svoje delo (odvetniško storitev), pomeni nepravilno uporabo prava, kolikor se uporabo določbe razširi tudi na izdatke za stranko iz tretjega odstavka 11. člena OT, kot izhaja iz obravnavanega primera.

10. Kot izhaja iz drugega odstavka 11. člena OT, gre pri spornih izdatkih za poštne in telefonske storitve, obrazce, za bančne storitve, za fotokopiranje in prepisovanje spisov, listin ter dokumentacij in podobne izdatke, vse za izdatke, ki jih je dolžan odvetnik plačati v določeni višini, ne glede na dejstvo, ali je postavljen stranki po uradni dolžnosti ali ga je stranka izbrala. Sama možnost povrnitve izdatkov za stranko (tretji odstavek) z obračunom v dejanski višini ali v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve po oceni sodišča ni relevantna okoliščina v zvezi s povrnitvijo izdatkov ter za razlikovanje v zvezi z uporabo petega odstavka 17. člena ZOdv. Sodišče pa tudi ne more slediti toženki, da je v zvezi z izdatki, kot je v obravnavani zadevi uporabila peti odstavek 17. člena ZOdv, taka tudi ustaljena sodna praksa (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1829/2016).

11. Tožnik ima prav tudi, da toženka ni obrazložila zavrnitve v stroškovniku uveljavljenega posveta s stranko z dne 17. 5. 2016 ter vpogleda v spis in fotokopiranje listin z dne 18. 5. 2016, kar pomeni kršitev dolžne obrazložitve glede na 6. točko prvega odstavka 214. člena ZUP. Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da je obrazložitev pomotoma izpadla in navaja razloge za zavrnitev obeh zahtevkov, vendar z navedbo razlogov v odgovoru na tožbo dolžne obrazložitve ne more dopolniti.

12. Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je sklep toženke nezakonit. Sodišče ga je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo v odpravljenem delu na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

13. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe. Stroški sodne takse bodo vrnjeni po uradni dolžnosti, ker je tožnik s sodbo uspel. Tožnik je v pripravljalni vlogi sicer navedel, da zahteva stroške postopka v višini 313,50 EUR, vendar je za obravnavano zadevo ugotoviti, da tožnik v postopku ni imel pooblaščenca. V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V upravnem postopku je tožnik, res sicer kot odvetnik, bil določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči, kot tak je podal tudi stroškovnik, po katerem je tožnica odločila s sklepom z dne 11. 7. 2016, katerega je v zavrnilnem delu s tožbo v upravnem sporu izpodbijal. V upravnem sporu z vloženo tožbo pa je nastopal kot tožnik brez pooblaščenca, zato je upravičen do stroškov, določenih v prvem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.