Jedro

Tožnik je sam izpovedal, da je predhodno ob prijetju s strani policije zaprosil za azil kot oseba z drugačnimi osebnimi podatki, kot jih je ob vložitvi prošnje navedel tožnik, ki pa trenutno ne razpolaga z nobenim osebnim dokumentom za izkazovanje svoje istovetnosti, kar je sam izrecno potrdil, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem, čeprav je v izvorni državi imel potni list in osebno izkaznico, ki pa ju ni vzel s sabo na pot, pač pa jih je shranil pri drugih osebah (v Srbiji).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 12. 3. 2013 do 12. 6. 2013 na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 4. odstavkom 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ).

Tožena stranka v svoji obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik 12. 3. 2013 prvič vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri sebi tedaj ni imel in ni predložil nobenega osebnega dokumenta, s katerim bi lahko glede na določila Zakona o tujcih (ZTuj-2), ki se v skladu z 2. odstavkom 43. člena ZMZ smiselno uporablja glede ugotavljanja istovetnosti v postopku mednarodne zaščite, izkazal svojo istovetnost ter tega ni storil vse do izdaje izpodbijanega sklepa, čeprav je ob podaji prošnje navedel, da je na Kosovu imel potni list in osebno izkaznico, vendar mu je prevoznik svetoval, naj pri sebi nima osebnih dokumentov, ker bi se tako ugotovilo, kdo je in od kje prihaja, zato jih je tožnik zaupal v varstvo tretji osebi v Srbiji. Ker bi za legalno potovanje potreboval tudi vizo, se je odločil, da bo raje potoval ilegalno brez dokumentov. Iz Kosova je odšel 7. 3. 2013 s tovornjakom, ki ga ves čas potovanja, ki je trajalo 2 dni, ni zapuščal. Za prevoz do Slovenije pa je vozniku plačal 2.000 EUR. Na posebno vprašanje, zakaj se je na policiji izkazoval z drugačnimi osebnimi podatki (A.A., rojen ... 5. 1980), ki jih je nato spremenil ob podaji prošnje in je nato kot domnevno pravilno navedel ime B.B., rojen ... 8. 1981, je odgovoril, da se je bal na policiji povedati pravo ime, da ga ne bi takoj vrnili nazaj na Kosovo. Glede na to, da ni predložil nobenega osebnega dokumenta in da je različno navajal svoje osebne podatke, je po oceni tožene stranke izpolnjen zakonski pogoj za začasno omejitev gibanja. Tožena stranka je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sprejela svojo odločitev ob upoštevanju 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, oziroma namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval s sprejetjem te določbe. Namen zakonodajalca je po mnenju tožene stranke povsem jasen, to je omejevati oziroma preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. Slednje v konkretnem primeru ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot z izrečenim ukrepom začasne omejitve gibanja tožniku na prostore Centra za tujce, saj če bi se izrek omejitve gibanja glasil na območje Azilnega doma, bi tožnik lahko brez večjih težav zapustil azilni dom in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije, zlasti ob dejstvu, da je bil tožnik s strani policistov prijet na regionalni cesti v bližini naselja Hrpelje v bližini državne meje z Republiko Italijo. Glede na okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito in njegova dejanja tožena stranka meni, da je izkazan utemeljen sum, da bi tožnik, v primeru, če mu ukrep začasne omejitve gibanja ne bi bil izrečen, samovoljno zapustil azilni dom, kar bi toženi stranki kot pristojnemu organu onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji oziroma bi to onemogočilo izvedbo že začetega postopka za priznanje mednarodne zaščite, kar ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, to je, da se nudi zaščita pred preganjanjem v izvornih državah osebam, ki za to dejansko izpolnjujejo pogoje po Ženevski konvenciji oziroma po ZMZ in da se prosilcem med tekom postopka zagotovi osnovna oskrba in zaščita, ne pa, da se jim omogoča ilegalno prehajanje državnih meja zaradi želje po uresničevanju različnih ekonomskih in drugih interesov. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito ter njegove navedbe in dejanja kažejo po mnenju tožene stranke na utemeljen sum, da bi v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kar bi onemogočilo meritorno odločitev organa o njegovi prošnji in bi terjalo ustavitev postopka. Glede na vse navedeno je bilo tožniku omejeno gibanje na prostore Centra za tujce, saj je le tako mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ugotovi njegovo istovetnost in odloči o prošnji, saj z ilegalnim prehajanjem državnih meja različnih držav kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistemov mednarodne zaščite, zlasti ker je pri podaji prošnje navedel drugačne osebne podatke kot pred tem na policiji, iz Kosova pa je nazadnje odpotoval v zaprtem delu tovornjaka ter ilegalno prišel v Slovenijo, kljub temu, da bi za mednarodno zaščito lahko zaprosil že v kakšni državi pred tem in ker je različno navajal svoje osebne podatke, to dodatno potrjuje dvom v njegovo resnično istovetnost, zato mu je tožena stranka izrekla ukrep začasne omejitve gibanja.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb postopka. Opozarja na stališče, ki sta ga Vrhovno in Upravno sodišče RS zavzeli v izpostavljenih sodbah, da za omejitev gibanja iz omenjenega razloga ne zadostuje zgolj dejstvo, da je v Slovenijo prosilec prišel brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po določilih ZTuj-2, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi, vendar tega tožena stranka ni storila v zadostni meri in pri tem tudi ni upoštevala, zakaj je tožnik to storil. V azilnem postopku niti ni potrebno, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena. Prav tako pa ni namen 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, da se omeji gibanje prosilcu, ki navaja lažne osebne podatke, česar pa tožniku ni mogoče očitati, saj je le verjel prevozniku, da osebnih dokumentov ne sme imeti pri sebi. Tožnik pa jih ni namerno uničil, pač pa jih je varno shranil v Srbiji in zagotovil, da jih bo poskušal pridobiti, kar vse ob dejstvu, da je obširno navedel osebne podatke svojih 9 sorodnikov, kaže, da je pri podaji prošnje podal svoje resnične podatke. Zato po njegovi oceni ne more biti dvoma v njegovo identiteto in je zato izpodbijani sklep, ker takšen dvom ne obstaja, nezakonit, saj je napačna ugotovitev tožene stranke, da tak dvom obstaja. Kot neutemeljeno označuje tudi navedbo tožene stranke, da milejši ukrep, kot je nastanitev v azilnem domu, ni mogoč, češ da bi ga tožnik lahko zapustil, ob navedbi okoliščine, da je bil tožnik prijet v okolici naselja Hrpelje, ki je le nekaj kilometrov pred državno mejo z Republiko Italijo. V tej zvezi je tožnik že pojasnil, da je nameraval priti v Slovenijo že od vsega začetka in da niti ni vedel, kje je italijanska meja, ko je izstopil iz tovornjaka. Od prosilcev za azil pa se tudi ne more zahtevati, da si preskrbijo vizo, sam ilegalni prehod meje pa za prosilce za azil ni kazniv. Sodišču predlaga, da izrečeni ukrep omejitve gibanja tožniku odpravi in tožnika premesti v azilni dom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v skladu s 5. odstavkom 51. člena ZMZ opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku vpogledalo listine predloženega upravnega spisa ter zaslišalo tožnika, ki je med drugim izpovedal, da se je ob prihodu v Slovenijo, ko je bil prijet s strani policije, predstavil kot oseba z imenom A.A. in je to dejstvo na posebno vprašanje še izrecno potrdil. Posebej vprašan, ali sedaj razpolaga s kakšnim osebnim dokumentom, je pojasnil, da ne in da je lažno osebno ime tedaj tožnik uporabil, da ga ne bi takoj vrnili nazaj v izvorno državo. Doma na Kosovu je imel potni list in osebno izkaznico, potrdilo o državljanstvu ter rojstni list, ki pa jih sedaj nima pri sebi, ker jih je shranil pri svojih znancih v Beogradu. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ sprejela na podlagi diskrecijskega pooblastila za odločanje po prostem preudarku, pravilna in zakonita. Sodišče glede tega razloga sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1, zato ne ponavlja razlogov, ki jih je za svojo odločitev pravilno in v skladu s podatki v listinah predloženega upravnega spisa izčrpno navedla že tožena stranka, ki je odločila po prostem preudarku. Ko odloča po prostem preudarku pa mora organ odločati v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega mu je bilo pooblastilo zakonodajalca dano.

Obseg in meje presoje sodišča v primeru, ko je upravni organ, kot v konkretnem primeru tožena stranka, pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa 3. odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji). Sodišče v takem primeru preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Tožena stranka, ki se je pri svoji odločitvi oprla na 1. alineo 1. odstavka 59. člena v zvezi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ po presoji sodišča ni prekoračila meje prostega preudarka na navedeni pravni podlagi. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka pravilno v skladu s podatki predloženega upravnega spisa ugotovila in v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru. Pravilnost odločitve tožene stranke je sodišče ugotovilo tudi na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi dne 21. 3. 2013, ko je tožnik sam izpovedal, da je predhodno ob prijetju s strani policije zaprosil za azil kot oseba z drugačnimi osebnimi podatki, kot jih je ob vložitvi prošnje navedel tožnik, ki pa trenutno tudi ne razpolaga z nobenim osebnim dokumentom za izkazovanje svoje istovetnosti, kar je sam izrecno potrdil, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi pred sodiščem, čeprav je v izvorni državi imel potni list in osebno izkaznico, ki pa ju ni vzel s sabo na pot, pač pa jih je shranil pri drugih osebah (v Srbiji).

Tožena stranka je glede na navedeno pravilno ugotovila okoliščino, ki jo zahteva 1. alinea 1. odstavka 51. člena ZMZ, zaradi katere lahko tožena stranka začasno prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da je ta okoliščina podana, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep in zakaj meni, da je tak ukrep v tožnikovem primeru nujen. Njena utemeljitev odločitve o začasni omejitvi gibanja tožniku je bila tudi v tem, da se tožniku glede na njegovo ravnanje, ko je brez osebnih dokumentov za izkazovanje identitete ilegalno prehajal številne državne meje, v nadaljevanju to prepreči, dokler se ne bo ugotovilo njegove identitete. Tožena stranka je glede na izjave tožnika v prošnji in ob ustnem izreku spornega ukrepa svojo odločitev pravilno utemeljila, pravilnost njene odločitve pa so potrdile tudi izjave tožnika, ki jih je podal ob ustnem zaslišanju na glavni obravnavi 21. 3. 2013 predvsem glede na med strankama nesporno dejstvo, da je tožnik, ki se je ob vložitvi prošnje in na glavni obravnavi pred sodiščem predstavil kot oseba po imenu B.B., predhodno navedel drugačno osebno ime (A.A.), ko je na policiji po prijetju v Republiki Sloveniji zaprosil za azil. Glede na navedeno je po presoji sodišča nepravilno stališče tožnika, kolikor meni, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno s tem, ko mu je bil izrečen navedeni ukrep začasne omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti. Sodišče pri tem le še dodaja, da navedeni razlog za izrečeni ukrep začasne omejitve gibanja ne bo več podan, čim bo tožnik izkazal svojo istovetnost na nedvoumen način, s predložitvijo katerega izmed svojih osebnih dokumentov s fotografijo, ki služijo prav za izkazovanje istovetnosti.

Tožena stranka je po presoji sodišča tudi pravilno utemeljila, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da je glede na ravnanje tožnika mogoče sklepati, da se mu le z omejitvijo gibanja na prostore Centra za tujce prepreči, da v kolikor bi bil nastanjen v druge prostore Ministrstva za notranje zadeve, kot je na primer Azilni dom, le-teh ne bi zapustil samovoljno in s tem tudi države. Kot rečeno je tožena stranka pravilno ocenila okoliščino, da je tožnik večkrat ilegalno prečkal več državnih mej in potoval brez osebnih dokumentov, čeprav jih je sicer posedoval, poleg tega pa je sodišče tudi na podlagi neposrednega ustnega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi presodilo, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče zato ocenjuje, da je sprejeta odločitev tožene stranke v skladu s pooblastili iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena v povezavi s 4. odstavkom 51. člena ZMZ ter 2. alinee 2. odstavka 52. člena ZMZ, to pa so po presoji sodišča ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep zakonit, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.