Jedro

Navedbe toženca, da je bila vrnitev posojila dogovorjena s tem, da ji bo popravil streho, ni mogoče šteti za nadomestitev prejšnje obveznosti z novo obligacijo, oz. s pogodbo o delu, kot meni toženec. Za novacijo obveznosti morata biti izpolnjena dva temeljna pogoja (1. odstavek 348. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR): - da mora imeti nova obveznost drugačno pravno podlago in drugačen predmet, - da obstaja soglasje subjektov obstoječe obveznosti, da to obveznost zamenjata z novo. Pri tem pa še velja, da v primeru, če pogodbeni stranki nista izrecno izrazili, naj dotedanja obveznost ugasne, ta ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove (349. člen ZOR).

Že iz zgoraj omenjene navedbe toženca, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo iz trditev odgovora na tožbo in toženčevega zaslišanja, izhaja, da navedena pogoja za prenovitev obveznosti nista izpolnjena. Izkazuje le, da sta se stranki dogovarjali o načinu izpolnitve prvotne obveznosti oziroma o nadomestni izpolnitvi prvotne obveznosti (308. člen ZOR), kar pa je za obstoj obveznosti iz posojilne pogodbe brez pomena, saj toženec s popravilom strehe tudi po več letih ni niti začel. Če o valuti vrnitve ni bilo drugačnega dogovora (nasprotnega toženec ni dokazal), bi moral toženec vrniti tožnici devizni znesek (562. člen ZOR). Ker pa izpolnitve obveznosti ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti (to prepoveduje 71. člen Zakona o Banki Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91), mu je sodišče naložilo vrnitev deviznega posojila v domačem denarju po tečaju na dan plačila (5. člen Zakona o deviznem poslovanju - Uradni list RS, št. 1/91).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici tolarsko protivrednost zneska 10.000 DEM, obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.1991 do plačila in stroške postopka v znesku 93.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu tako, da je tožencu namesto zakonitih obresti od prisojene glavnice naložilo v plačilo obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale hranilne vloge v DEM na vpogled. V preostalem delu je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec je proti sodbi sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je bila storjena kršitev postopka prekoračitve tožbenega zahtevka pred sodiščem druge stopnje s tem, ko je to sodišče s svojo razveljavitveno odločbo z dne 9.3.1993 pozvalo tožnico na ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka. Obe sodišči pa sta storili kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, saj njuni odločbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je o teh nasprotje med razlogi sodb in izpovedbami strank. Navaja, da ima sodišče prve stopnje glede zatrjevane novacije obveznosti le pomenljiv razlog, da bi toženec popravilo strehe, kar naj bi bil predmet novacije, lahko izvršil, pa je ni. Tožnica je sama izpovedala, da sta se s tožencem dogovorila, da posojila ni potrebno vrniti, temveč se bo iz posojenega denarja izvršilo popravilo strehe. Pravilna uporaba materialnega prava bi narekovala uporabo določil o posledicah neizvršitve pogodbe o delu. Podrejeno pa navaja, da velja stališče o vrnitvi tolarske protivrednosti zneska v DEM po tečaju na dan plačila le v primeru, ko je valutna klavzula tudi izrecno dogovorjena, ne pa tudi v primerih, kot je konkretni, ko o valuti vrnitve ni bilo govora.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 2. odstavka 385. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu z dne 9.3.1993, ko je pozvalo tožnico na ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka. Predmet revizijskega izpodbijanja je sodba sodišča druge stopnje z dne 14.10.1994, ne pa razveljavitveni sklep, zato navedeni revizijski očitek že iz tega razloga ne more biti upošteven. Po drugi strani poziv na ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka nima nikakršne zveze z odločitvijo preko tožbenega zahtevka in končno, izpodbijana odločitev bi bila možna tudi brez predrugačenja tožbenega zahtevka, v okviru prvotnega primarnega tožbenega zahtevka, ki je bil postavljen alternativno (" ... toženec je dolžan plačati tožnici dinarsko protivrednost zneska 10.000 DEM, obračunano po tečaju ljubljanske borze za DEM na dan izvršbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi ... ").

Pri uveljavljanju bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP so revizijske trditve same s seboj v nasprotju. Glede toženčevega ugovora (zatrjevanje novacije obveznosti) ne more biti v sodni odločbi hkrati podana odsotnost razlogov pa še nasprotje med razlogi in izpovedbami strank. Iz nadaljevanja obrazložitve revizije pa vendarle izhaja, da izpodbijana sodba vsebuje razloge, zakaj sodišče ni sprejelo toženčevega ugovora novacije obveznosti. Vprašanje, ali takšna presoja izhaja iz izpovedi strank, pa je vprašanje pravilnosti uporabe materialnega prava, ne pa bistvenih kršitev določb postopka. Uveljavljane kršitve določb postopka torej niso podane, prav tako pa tudi ne kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti.

Izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna, temelji pa na dejanskih ugotovitvah (te v skladu s 3. odstavkom 385. člena ZPP ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja), da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, po kateri je tožnica posodila tožencu znesek 10.000 DEM, ki bi ji ga moral vrniti v enem letu, vendar pa toženec svoje obveznosti ni izpolnil. Navedbe toženca, da je bila vrnitev posojila dogovorjena s tem, da ji bo popravil streho, ni mogoče šteti za nadomestitev prejšnje obveznosti z novo obligacijo, oz. s pogodbo o delu, kot meni toženec. Za novacijo obveznosti morata biti izpolnjena dva temeljna pogoja (1. odstavek 348. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR): - da mora imeti nova obveznost drugačno pravno podlago in drugačen predmet, - da obstaja soglasje subjektov obstoječe obveznosti, da to obveznost zamenjata z novo. Pri tem pa še velja, da v primeru, če pogodbeni stranki nista izrecno izrazili, naj dotedanja obveznost ugasne, ta ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove (349. člen ZOR).

Že iz zgoraj omenjene navedbe toženca, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo iz trditev odgovora na tožbo in toženčevega zaslišanja, izhaja, da navedena pogoja za prenovitev obveznosti nista izpolnjena. Izkazuje le, da sta se stranki dogovarjali o načinu izpolnitve prvotne obveznosti oziroma o nadomestni izpolnitvi prvotne obveznosti (308. člen ZOR), kar pa je za obstoj obveznosti iz posojilne pogodbe brez pomena, saj toženec s popravilom strehe tudi po več letih ni niti začel. Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da ne pride v poštev stališče o vrnitvi tolarske protivrednosti deviznega zneska, če o valuti vrnitve ni bilo ničesar dogovorjeno. Dejstvo je, da je tožnica posodila tožencu znesek 10.000 DEM. Če o valuti vrnitve ni bilo drugačnega dogovora (nasprotnega toženec ni dokazal), bi moral toženec vrniti tožnici devizni znesek (562. člen ZOR). Ker pa izpolnitve obveznosti ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti (to prepoveduje 71. člen Zakona o Banki Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91), mu je sodišče naložilo vrnitev deviznega posojila v domačem denarju po tečaju na dan plačila (5. člen Zakona o deviznem poslovanju - Uradni list RS, št. 1/91).

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).