Jedro

Tožena stranka tožnika ni praktično usposobila za opravljanje dela na njegovem delovnem mestu, s tem pa je ravnala v nasprotju z 38. členom ZVZD-1. Prav tako je ravnala tudi v nasprotju s 1. odstavkom 37. člena ZVZD-1, saj ni dokazala, da so bila tožniku dana jasna in ustrezna navodila za delo spornega dne, ki ni predstavljalo njegovega običajnega dela (to delo je opravljal prvič) in je predstavljalo zahtevnejše delo, ki se opravlja manj pogosto, saj so tako razlogi sami s seboj v nasprotju opustila pa je tudi ustrezni nadzor. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je izpolnjena prva predpostavka subjektivne odgovornosti tožene stranke tj. protipravno ravnanje, kar ob nespornem dejstvu nastanka škode in s tem nesporni vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nastalo škodo utemeljuje njeno krivdno odgovornost. Tožnik je imel v času nezgode oblečene zaščitne hlače, škornje, rokavice in očala, ni pa imel oblečene zaščitne jakne. S tem je ravnal v nasprotju z določbo 50. člena ZVZD-1, po katerem mora delavec med drugim v skladu z navodili delodajalca pravilno uporabljati tudi osebno varovalno delovno opremo v skladu z njenim namenom. Kršil pa je tudi določbe 12. člena ZVZD-1, ki mu nalagajo spoštovanje in izvajanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter opravljanje dela s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb in določajo, da mora uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Čeprav je do določene mere razumljivo, da tožnik dela ni odklonil, pa je že na podlagi ostalih dveh tožnikovih kršitev določb ZVZD-1 sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka v višini 20 %.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati tožniku odškodnino v znesku 805,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2017 dalje do plačila. (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 805,00 EUR pred 28. 11. 2017 (točka II izreka), zahtevek za plačilo odškodnine v presežku za znesek 3.855,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.339,97 EUR za čas od 22. 3. 2017 do 28. 11. 2017 (točka IV izreka). Tožni stranki je naložilo da v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju št. ... pri UJP A., sklic št.: ... plača znesek 144,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku navedenega roka dalje do plačila (točka V izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni od vročitve pisnega odpravka te sodbe povrniti stroške tega postopka v znesku 1.341,19 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške postopka v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po izteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo, da je tožnik za nastalo škodo 20 % soodgovoren. Ni pravilna tudi ugotovitev, da tožena stranka za nastalo škodo ni objektivno odgovorna. Gre za to, da je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in nevarnosti presegajo takšne, s katerimi se srečuje posameznik pri vsakdanjih opravilih. Dejavnost sama po sebi ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine posameznega primera. V obravnavanem primeru gre za takšen primer, saj gre za delo s kislino. Sodišče prve stopnje ni natančno upoštevalo vseh okoliščin, zaradi katerih je do nezgode prišlo. Tožnik je bil napoten, da zamenja membransko črpalko za prečrpavanje kisline, kar je tudi storil, potem pa je opazil, da ventil pušča in ga je hotel zapreti, pri tem pa je razneslo cev, ki povezuje rezervoar s črpalko, ter polilo tožnika. Takšno delo že samo po sebi pomeni bistveno večjo nevarnost za nastanek škode. Poleg tega pa je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen slabi dve leti in takšnega dela pred tem ni opravljal in mu tudi ni bilo znano, zanj pa sploh ni bil ustrezno tehnično usposobljen. Sodišče prve stopnje v očitku tožniku v zvezi z njegovim nepravilnim ravnanjem izhaja iz predpostavke, da je tožnik dejansko opravljal zelo nevarno delo s kislinami, saj žvepleno kislino izrecno opredeli kot nevarno kemikalijo. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so tako razlogi sami s seboj v nasprotju. V zvezi z institutom objektivne odgovornosti, se sklicuje na sodno prakso v zadevah, v katerih je prišlo do nezgode pri delu zaradi dela s solno kislino ali s klorovodikovo kislino. Tožnik za to delo ni bil ustrezno usposobljen, bil je neizkušen. Tako mu ni mogoče pripisani nobenega soprispevka. Je pa sodišče pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka opustila obveznost tožnika za delo praktično usposobiti in tako ravnal v nasprotju z 38. členom ZVZD-1. Poučen tudi ni bil o varnem in zdravem načinu dela, tožnika pa tudi ni nihče nadzoroval. Ker je podana izključna odgovornost tožene stranke, je sodbo potrebno že iz tega razloga spremeniti. Pritožuje pa se tudi zoper višino dosojene odškodnine. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, sodišče ni dovolj upoštevalo ne tožnikovih bolečin, neugodnosti v zvezi s previjanjem ran, jemanjem zdravil, veliko število pregledov pri izbranem zdravniku ter kirurgu. Zato meni, da je upravičen do celotnega vtoževanega zneska iz tega naslova. Prav tako je dosojeni znesek za strah v višini 800,00 EUR prenizek. Predvsem poudarja, da je tožniku sodišče odškodnino iz tega naslova dosodilo glede na mnenje izvedenca, konkreten strah pri tožniku pa je bil daljši in intenzivnejši, zato mu tudi pripada celotni vtoževani znesek. Nadalje navaja, da je bil povprečen dosojeni znesek odškodnine v podobnih primerih bistveno višji, in sicer med 9 in 18 povprečnimi plačami v RS, tožniku pa je bilo dosojenih le 3,5 trenutnih povprečnih plač. Prav tako je prenizek dosojeni znesek iz naslova skaženosti v višini 400,00 EUR. Tožnik pred nezgodo ni imel nobenih poškodb, je mlad samski moški, ki ga estetske posledice zelo ovirajo pri navezovanju stikov z dekleti. Ves čas ne more nositi dolgih rokavov, saj je to zelo moteče. Še posebej opozarja na to, da sodišče tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti ni upoštevalo, da tožnik ne sme biti izpostavljen ekstremnim spremembam temperature, torej soncu in mrazu. Ker se to ne bo spremenilo, pomeni, da bo moral tožnik vse svoje življenjske aktivnosti primerno prilagajati. Sodišče je zmotno zaključilo, da gre za neznatne spremembe. V kolikor bi bilo to res, jih izvedenec ne bi štel za motnje. Prav tako se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek iz tega naslova sploh ni bil specificiran. Sodišče bi moralo upoštevati le omejitev zahtevka po višini, v kolikor pa je imelo kakršenkoli pomislek, pa bi moralo tožečo stranko pozvati na ustrezno ločeno specifikacijo, česar pa ni storilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu strojni vzdrževalec. Dne 21. 3. 2017 se je poškodoval pri delovni nalogi menjave membranske črpalke za prečrpavanje kisline v dnevne rezervoarje in pvc cevi na njej. Po menjavi membranske črpalke in njenem zagonu je opazil, da nekje spušča, zato je izklopil glavno omarico in stopil k črpalki ter videl, da spušča ventil. Hotel ga je zapreti, vendar je pred tem razneslo pvc cev, ki črpalko povezuje z rezervoarjem, tako da je kislina brizgnila nanj. Utrpel je lahko telesno poškodbo in sicer opeklino čela, desne nadlakti ter notranje strani komolca. S tožbo od tožene stranke kot delodajalca vtožuje plačilo odškodnine v znesku 4.660,03 EUR s pp za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v posledici nezgode pri delu.

6. Delodajalec je dolžan delavcu, če mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (179. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Sodišče prve stopnje je v točki 6 obrazložitve ugotovilo, da tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala ni objektivno odgovorna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča. Nevarna stvar je samo tista stvar, ki po svojem namenu, lastnostih, položaju ali na drug način predstavlja nevarnost za ljudi in okolico, zato kislina, ki se nahaja v hermetično zaprtem sistemu ni sama po sebi nevarna stvar. Tako je tudi v obravnavanem primeru, saj se je žveplena kislina nahajala v zaprtem sistemu. Tudi dejstvo, da lahko stvar v določenih okoliščinah postane nevarna (v obravnavanem primeru zaradi okvare), odgovarja za škodo le tisti, kateremu je mogoče pripisati krivdno ravnanje, ki je imelo za posledico nastop teh okoliščin. Dejstvo, da je določena oseba imetnik stvari, ki postane nevarna šele ob nastopu določenih subjektivnih okoliščin, ne vzpostavlja odškodninske obveznosti imetnika te stvari po pravilih odškodninske odgovornosti (131., 149. in 150. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Tako je pravilno ugotovilo, da tožena stranka za škodo, ki jo je pri delu utrpel tožnik ni objektivno odgovorna.

7. Je pa sodišče ugotovilo, da je tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku subjektivno oziroma krivdno odgovorna. Tožena stranka tožnika ni praktično usposobila za opravljanje dela na njegovem delovnem mestu, s tem pa je ravnala v nasprotju z 38. členom Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011). Prav tako je ravnala tudi v nasprotju s 1. odstavkom 37. člena ZVZD-1, saj ni dokazala, da so bila tožniku dana jasna in ustrezna navodila za delo dne 21. 3. 2017, ki ni predstavljalo njegovega običajnega dela (to delo je opravljal prvič) in je predstavljalo zahtevnejše delo, ki se opravlja manj pogosto, saj so tako razlogi sami s seboj v nasprotju opustila pa je tudi ustrezni nadzor. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je izpolnjena prva predpostavka subjektivne odgovornosti tožene stranke tj. protipravno ravnanje, kar ob nespornem dejstvu nastanka škode in s tem nesporni vzročni zvezi med škodnim dogodkom in nastalo škodo utemeljuje njeno krivdno odgovornost. 8. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik tudi sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Kot izhaja iz točke 8 obrazložitve sodbe, je imel tožnik v času nezgode oblečene zaščitne hlače, škornje, rokavice in očala, ni pa imel oblečene zaščitne jakne. S tem je ravnal v nasprotju z določbo 50. člena ZVZD-1, po katerem mora delavec med drugim v skladu z navodili delodajalca pravilno uporabljati tudi osebno varovalno delovno opremo v skladu z njenim namenom. Kršil pa je tudi določbe 12. člena ZVZD-1, ki mu nalagajo spoštovanje in izvajanje ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter opravljanje dela s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb in določajo, da mora uporabljati sredstva za delo, varnostne naprave in osebno varovalno opremo skladno z njihovim namenom in navodili delodajalca, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da bi tožnik skladno s 1. odstavkom 52. člena ZVZD-1 tudi odklonil izvedbo naložene mu naloge, če ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu in sprejetimi varnostnimi ukrepi ter usposobljen za varno in zdravo delo ali če je menil, da mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi ter zahtevati, da se nevarnost odpravi, pa tega ni storil. Čeprav je do določene mere razumljivo, da tožnik dela ni odklonil, pa je že na podlagi ostalih dveh tožnikovih kršitev določb ZVZD-1 sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka v višini 20 %, zato je tožena stranka tožniku subjektivno odškodninsko odgovorna v višini 80 %.

9. Tožnik je iz naslova nepremoženjske škoda za prestane in bodoče telesne bolečine ter druge neugodnosti v zvezi z zdravljenjem zahteval denarno odškodnino v višini 3.500,00 EUR. Sodišče mu je dosodilo 3.000,00 EUR, preostanek pa je zavrnilo. Pri tem je upoštevalo tako izvedensko mnenje kot tudi izpoved tožnika. Tožnik je utrpel lahko telesno poškodbo in sicer opeklino čela in opeklini desne nadlahti ter notranje strani komolca. Šlo je za povrhnje opekline, zato je bil hospitaliziran le en dan, zdravljenje pa je nadaljeval pri izbranem zdravniku. V bolniškem staležu je bil skoraj tri mesece od 21. 3. 2017 do 17. 6. 2017. En dan je trpel stalne zmerno hude bolečine, teden dni kumulativne zmerno hude bolečine, kumulativno tri tedne stalne lahke bolečine in dva meseca občasne lahke bolečine. Poleg enodnevne hospitalizacije je tožnik trpel tudi druge neugodnosti in sicer toalete, analgezijo, preveze in 16 kontrolnih pregledov. Analgetike je ob hospitalizaciji prejemal intravenozno, nato pa so mu bila predpisana zdravila iz skupine srednje močnih in predvsem blagih analgetikov, ki jih je jemal do nekaj mesecev in do zacelitve opeklin ni mogel delati v nečistih prostorih, delno pa je bil oviran tudi pri nekaterih higienskih opravilih. Upoštevalo je tudi tožnikove subjektivne občutke zaznavanja bolečine, njegovo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter možnost, da bo tožnik tudi v prihodnje, še nekaj časa, trpel telesne bolečine, ki pa bodo kratkotrajne in v blagi obliki. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je dosojeni znesek odškodnine iz tega naslova primeren.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku dosodilo denarno odškodnino za prestani strah v višini 800,00 EUR, višji tožnikov zahtevek za 200,00 EUR pa je zavrnilo. Upoštevalo je mnenje izvedenca in tudi tožnikove občutke. Tožnik je neposredno ob dogodku utrpel hud primarni strah, potem je bil, dokler si kisline ni spral in so prišli sodelavci srednje hudo prestrašen, kasneje pa je bil še približno tri tedne zaskrbljen za svoje stanje. Ob samem dogodku se je tožniku trenutno poslabšalo njegovo duševno ravnovesje, vendar pa strah ni bil takšne intenzitete, da bi tožniku pustil trajne posledice. Glede na te ugotovitve, je tudi po stališču pritožbenega sodišča dosojena višina odškodnine primerna.

11. Tožnik ni specificiral tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi skaženosti, ampak je vložil zahtevek v skupnem znesku 3.500,00 EUR tako iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot tudi skaženosti. Sodišče je tožniku iz naslova skaženosti dosodilo znesek 400,00 EUR. Kljub temu, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da spremembe na koži ne dosegajo meril, ki bi pomenile skaženost v medicinskem smislu, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da manjše brazgotine na koži, vendarle dosegajo standard skaženosti in da so za tožnika moteče, čeprav so minorne. V zvezi z odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v skladu z izvedenskim mnenjem, da pri tožniku niso ugotovljene funkcionalne motnje oziroma motnje gibljivosti, ampak le manjše motnje zaznavanja občutkov oziroma občutljivost na temperaturne spremembe in minimalne zadebelitve na mestih globljih opeklin, ugotovilo, da te ne predstavljajo trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika. Gre za manjše motnje, ki tožnika v ničemer ne ovirajo ali omejujejo v vsakdanjem življenju, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo višji zahtevek.

12. Sodišče prve stopnje je tako tožniku skladno z določbama 179. in 182. člena OZ dosodilo primerno in pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala kot posledica nezgode pri delu. Pritožba tožnika je zato neutemeljena in jo je sodišče prve stopnje skladno z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.