Jedro

Trditveno in dokazno breme glede prenehanja terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nosi dolžnik, ki mora že v ugovoru navesti konkretna dejstva glede plačil, ki naj bi bila opravljena na račun terjatve, ki je predmet izvršbe, in zanje predložiti dokaze (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da bi bil ugovor v tej zvezi obrazložen, ne zadošča, da dolžnik, kot v obravnavanem ugovoru, zgolj pavšalno zatrjuje, da je terjatev plačana, ampak mora podati konkretne navedbe o višini in datumu opravljenih plačil, o načinu plačila oziroma o drugih relevantnih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je terjatev prenehala. Dolžnik mora že v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa dejstva, na podlagi katerih nasprotuje izdanemu sklepu o izvršbi (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 9. člena ZIZ), in poznejše navedbe o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v ugovoru, niso dopustne, prav tako pa tudi ne pozneje podani dokazni predlogi (prim. 56. člen ZIZ).

Upnikov odgovor na ugovor predstavlja pravočasno in pravno dopustno vlogo, v kateri je upnik podal nove navedbe in pravna naziranja v zvezi z zastaranjem izterjevane terjatve. Te navedbe in pravna naziranja so se izkazala za pravno pomembna, sodišče prve stopnje, ki je, kot izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, stališču upnika, da je zastaranje izterjevane terjatve začelo teči šele po pravnomočnem končanju (ustavitvi) izvršilnega postopka VL 207326/2010 in da umik predloga za izvršbo ni imel učinkov, ki jih določa 366. člen OZ, v celoti sledilo, pa je nanje v bistvenem delu tudi oprlo svojo odločitev. Ker sodišče prve stopnje dolžniku pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni dalo možnosti, da se s temi navedbami in pravnimi naziranji upnika seznani in se do njih opredeli, je nedopustno poseglo v dolžnikovo ustavno varovano pravico do izjave in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod točko I izreka zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi. Pod točko II izreka je odločilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka, upniku pa mora povrniti 149,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sklep se je po pooblaščenki pravočasno pritožil dolžnik in navedel, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna in obremenjena s procesnimi kršitvami. V prvi vrsti je izpostavil, da mu ni bil vročen upnikov odgovor na ugovor, čeprav je sodišče prve stopnje svojo odločitev v bistvenih elementih oprlo nanj in je torej bistveno vplival na izid postopka. V tej zvezi je sodišču prve stopnje očital, da mu je kršilo pravico do izjave, saj se ni mogel izjaviti o navedbah in dokazih, ki jih je upnik predlagal v odgovoru na ugovor. Navedel je, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik zanikal, da je njegova terjatev že v celoti poplačana in da ni prejel niti delnega plačila, sodišče prve stopnje pa je tem navedbam upnika v celoti sledilo, medtem ko je v zvezi z dolžnikovimi navedbami štelo, da so te pavšalne, prav tako pa je dolžniku očitalo, da v tej zvezi ni predložil nobenega dokaza. Menil je, da to ne drži, in opozoril, da je kot dokaz predlagal lastno zaslišanje. Izpostavil je tudi, da bi moralo sodišče upoštevati, da gre za izterjavo dolga, ki je star več kot 15 let, izvršilni postopek v zadevi VL 207326/2010 pa je bil ustavljen že s sklepom z dne 18. 7. 2014. Zato je nerazumno pričakovati, da bi dolžnik, ki se je vmes tudi preselil, še razpolagal z listinskimi dokazi o plačilu dolga. Pojasnil je, da plačilo ni bilo opravljeno preko spletne banke, ko bi dolžnik za nazaj lahko dobil podatke o plačilu, ampak je bil znesek plačan izvršitelju v zgoraj navedenem izvršilnem postopku. V dokaz je predlagal zaslišanje priče, izvršitelja A. A. Prav tako je kot dokaz k pritožbi priložil pet odrezkov UPN in predlagal, da se njihova vsebina šteje kot del njegove trditvene podlage. Predlagal je tudi zaslišanje svoje matere B. B., ki je plačilo dejansko izvedla. Nadalje je navedel, da iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi upnik nasprotoval tudi ugovoru zastaranja. Prerekal je v izpodbijanem sklepu povzete navedbe upnika v tej zvezi. Trdil je, da izvršilni postopek VL 207326/2010 ni bil ustavljen zaradi neuspešnosti izvršbe, ampak zaradi umika predloga za izvršbo, in poudaril, da to izhaja že iz dokazil, ki jih je predlogu za izvršbo predložil upnik, in sicer iz sklepa z dne 18. 7. 2014. Menil je, da razlogi, ki so upnika vodili k umiku, niso bistveni. Dejstvo je, da je upnik odstopil od izterjave, zaradi česar je treba šteti, da v skladu z določili 366. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastaranje ni bilo pretrgano, zaradi česar je kljub temu, da zastaranje v času širjenja bolezni Covid-19 ni teklo, do vložitve predloga za izvršbo 10-letni zastaralni rok, ki je začel teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik na podlagi 13. 1. 2011 izdanega ter 28. 1. 2011 pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi pravico terjati izpolnitev obveznosti, že potekel. Dolžnik je nadalje vztrajal tudi pri ugovorni trditvi, da sklep o izvršbi VL 207326/2010 z dne 13. 1. 2011 ni primeren izvršilni naslov, saj v njem ni odločeno o obstoju terjatve oziroma niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sklepno je nasprotoval tudi stališču sodišča prve stopnje, da ni navedel, kaj naj bi z zaslišanjem dokazal oziroma kaj naj bi izpovedal. Menil je, da je bil glede na v ugovoru podane navedbe njegov dokazni predlog v zadostni meri substanciran, saj je jasno, da bi dolžnik izpovedal v zvezi s trditvami oziroma dejstvi, ki jih je podal v okviru ugovora, predvsem pa v zvezi s tem, da je upnikovo terjatev poravnal. Sicer pa bi moralo sodišče dolžnika, če je menilo, da njegov dokazni predlog ni bil zadosti substanciran, pozvati, da ga dodatno substancira, česar pa ni storilo. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi in predlog za izvršbo zavrne ter upniku naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je stroške pritožbe.

3.Upnik je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval. Opozoril je, da okvir presoje pravilnosti izpodbijanega sklepa predstavljajo navedbe, ki jih je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Navedel je, da dolžnik v delu pritožbe navaja iste razloge, kot jih je navedel že v ugovoru, pa z njimi ni uspel. Vse ostalo, kar dolžnik navaja v pritožbi in presega navedbe v ugovoru, pa predstavlja nedopustne pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati. V zvezi z navedbo dolžnika, da bi mu sodišče prve stopnje v izjavo moralo vročiti upnikov odgovor na ugovor, je upnik navedel, da je ugovor dolžnikovo edino pravno sredstvo zoper sklep o izvršbi, dolžnik pa ga mora vložiti pravočasno in v njem navesti vsa dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze zanje, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. ZIZ ne predvideva, da se lahko dolžnik dodatno pravno upoštevno izjavi v zvezi z upnikovom odgovorom na ugovor in da bi moralo sodišče takšno dodatno vlogo upoštevati. Izpostavil je, da dolžnik po izteku ugovornega roka ne more učinkovito navajati dejstev, ki bi jih lahko navedel že v ugovoru, in po ugovoru svojih navedb ne more dopolniti, v zvezi s čimer se je skliceval na sklep VSL I Ip 451/2024 z dne 15. 5. 2024. V zvezi s plačili, ki jih je dolžnik - po mnenju upnika sicer prepozno - navedel v pritožbi, je upnik navedel, da jih ni prejel in da tudi iz predloženih potrdil ne izhaja, da so bila plačila opravljena za predmetno izvršilno zadevo, saj iz njih ne izhaja namen plačil, opravljenih izvršitelju A. A. Upnik je nasprotoval tudi potrebnosti izvedbe dokaza z zaslišanjem dolžnika in trdil, da je sodišče v skladu z načelom formalne legalitete vezano na izvršilni naslov. Sklepno je nasprotoval tudi dolžnikovemu predlogu za povrnitev stroškov postopka. Navedel je, da mora upnik na podlagi šestega odstavka 38. člena ZIZ dolžniku povrniti le stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj je potrebo po izvršilnem postopku povzročil dolžnik, ki ni plačal izterjevane terjatve. Vse stroške, katerih povrnitev je dolžnik zahteval v pritožbi, je upnik zato prerekal kot neupravičene in nepotrebne. Sodišču druge stopnje je predlagal, da izpodbijani sklep obdrži v celoti v veljavi, dolžniku pa naloži upnikove stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.Pritožba je utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje izvršbo dovolilo na podlagi izvršilnega naslova, in sicer sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 207326/2010 z dne 13. 1. 2011, izdanega v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je, kot izhaja iz predlogu za izvršbo priloženega potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti z dne 6. 2. 2011, pravnomočen in izvršljiv postal 28. 1. 2011, dolžniku pa je bil vročen 19. 1. 2011.

6.Neutemeljeno je stališče pritožnika, da navedeni sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni primeren izvršilni naslov, ker v njem ni odločeno o obstoju terjatve oziroma ker naj ne bi izpolnjeval pogojev iz prvega odstavka 21. člena ZIZ. V samem sklepu o izvršbi, v katerem je dolžniku v prvem odstavku izreka skladno z določbo tretjega odstavka 44. člena ZIZ izrecno naloženo, da mora v roku 8 dni, v meničnih in čekovnih sporih pa v roku 3 dni po vročitvi sklepa upniku poravnati v predlogu navedeno terjatev,¹ višina terjatve, ki jo mora dolžnik plačati upniku, sicer res ni izrecno navedena. Vendar pa je sestavni del predloženega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine tudi predlog za izvršbo, na katerega se sklep v prvem odstavku izreka izrecno sklicuje. V predlogu za izvršbo z dne 21. 12. 2010 je določno opredeljena terjatev, katere plačilo je upnik zahteval, in sicer 603,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 dalje ter stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. oziroma 4. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. Pri tem pa je sodišče upniku, ki je v predlogu sicer zahteval povrnitev 2,55 EUR stroškov preverbe, povrnitev odvetniških stroškov ter vračilo takse za predlog in sklep, v tretjem odstavku izreka sklepa o izvršbi VL 207326/2010 stroške priznalo (odmerilo) v višini 64,03 EUR. V sklepu o izvršbi (skupaj s predlogom za izvršbo kot njegovim sestavnim delom) so tako opredeljeni predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, prav tako pa so v njem navedeni tudi podatki o upniku in dolžniku, s čimer je zadoščeno vsem zahtevam iz prvega odstavka 21. člena ZIZ. Predloženi sklep o izvršbi je zato primeren izvršilni naslov za izterjavo zneska glavnice 603,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 dalje in zneska stroškov v višini 64,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2011 (tj. od 9. dne po vročitvi sklepa o izvršbi) dalje. Navedeno je v izpodbijanem sklepu (v točki 6 obrazložitve) pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.

7.Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik v ugovoru podal zgolj pavšalne navedbe o tem, da je bila terjatev, ki je predmet izvršbe, poplačana² in da je dolžnikov ugovor v tej zvezi neobrazložen in posledično neutemeljen. Ob tem je zmotno stališče pritožbe, da bi bilo sodišče prve stopnje v zvezi z dolžnikovimi trditvami o poplačilu terjatve dolžno izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem. Izvedba dokaza je namenjena dokazovanju konkretnih pravno pomembnih dejstev, ki jih mora stranka predhodno ustrezno navesti. Glede na popolno odsotnost konkretnih navedb o plačilu v ugovoru predlagani dokaz z zaslišanjem dolžnika predstavlja informativni dokaz, ki ni dopusten. Z lastnim zaslišanjem dolžnik namreč ne more dopolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. V nasprotju s stališčem pritožbe iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi sodišče svojo odločitev tej zvezi oprlo na trditve upnika, podane v odgovoru na ugovor, in da bi bila v tem delu, ker dolžniku odgovor na ugovor ni bil vročen, dolžniku kršena pravica do izjave. Glede na zgolj pavšalne ugovorne trditve o poplačilu terjatve in glede na v nadaljevanju pojasnjeno trditveno in dokazno breme ter prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov v tej zvezi pa je zmotno tudi stališče pritožbe, da bi bil dolžnik v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor, v katerem je upnik zanikal, da bi bila terjatev plačana, in opozoril, da dolžnik za te navedbe ni predložil potrdil o plačilu, upravičen podati še dodatne navedbe v zvezi z opravljenimi plačili in zanje predložiti dokaze.

8.Trditveno in dokazno breme glede prenehanja terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, nosi dolžnik, ki mora že v ugovoru navesti konkretna dejstva glede plačil, ki naj bi bila opravljena na račun terjatve, ki je predmet izvršbe, in zanje predložiti dokaze (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ). Da bi bil ugovor v tej zvezi obrazložen, ne zadošča, da dolžnik, kot v obravnavanem ugovoru, zgolj pavšalno zatrjuje, da je terjatev plačana, ampak mora podati konkretne navedbe o višini in datumu opravljenih plačil, o načinu plačila oziroma o drugih relevantnih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je terjatev prenehala.³ Dolžnik mora že v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa dejstva, na podlagi katerih nasprotuje izdanemu sklepu o izvršbi (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 9. člena ZIZ), in poznejše navedbe o dejstvih, ki bi jih lahko podal že v ugovoru, niso dopustne, prav tako pa tudi ne pozneje podani dokazni predlogi (prim. 56. člen ZIZ). V tej zvezi so zato prepozne tudi šele v pritožbi podane navedbe o tem, da je dolžnik (oziroma zanj njegova mati) terjatev do upnika v predhodnem izvršilnem postopku plačeval izvršitelju A. A.,⁴

in v tej zvezi šele v pritožbi predloženi oziroma predlagani dokazi (potrdila o plačilu, zaslišanje A. A., zaslišanje dolžnikove matere). Drži sicer, da gre za star dolg in da je nerazumno pričakovati, da bi dolžnik še vedno hranil vsa dokazila o plačilih. Vendar pa ni videti razloga, da dolžnik navedb, ki jih je tako v zvezi z razlogi, zakaj več ne hrani vseh potrdil o plačilih, kot tudi v zvezi s tem, da so bila plačila v okviru predhodnega izvršilnega postopka opravljena z nakazili izvršitelju, podal šele v pritožbi, ne bi podal že v ugovoru. Razloga, zakaj je dolžnik te navedbe podal šele v pritožbi in zakaj jih ni mogel podati že v ugovoru, pa dolžnik tudi v pritožbi ni pojasnil.

9.Dolžnik pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da mu je bila s tem, ko mu sodišče prve stopnje ni vročilo upnikovega odgovora na njegov ugovor, kršena njegova pravica do izjave, in sicer v zvezi z upnikovimi v odgovoru na ugovor podanimi navedbami in pravnimi naziranji glede zastaranja izterjevane terjatve.

10.V izvršilnem postopku je načelo kontradiktornosti sicer omejeno, saj upnik izterjuje terjatev, za katero že ima izvršilni naslov. V ZIZ tudi ni izrecno predpisana obveznost vročitve upnikovega odgovora na ugovor v izjavo dolžniku. Vendar to ne pomeni, da sme sodišče takšno vročitev v vsakem primeru opustiti. Ali je glede na vsebino ugovora in vsebino upnikovega odgovora na ugovor dolžniku treba omogočiti izjavo v zvezi z odgovorom na ugovor, mora sodišče presoditi v vsakem posameznem primeru, pri tem pa mora upoštevati, da je pravica do izjave eden od bistvenih elementov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, in spoštovati stališča, ki jih je v tej zvezi že sprejelo ustavno sodišče.

11.Kot je ustavno sodišče obrazložilo v odločbi Up-419/10 z dne 2. 12. 2010 (točka 10 obrazložitve), mora v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve. Nasprotniku tako ni treba vročiti vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, vendar mora biti sodišče pri takšnem sklepanju previdno, saj je treba praviloma sami stranki prepustiti odločitev o tem, ali se bo izjavila o določenem dokumentu. Iz iste odločbe, in sicer iz točke 11 obrazložitve, tudi izhaja, da ima nasprotna stranka pravico, da se seznani in opredeli do vloge, ki jo sodišče šteje za dopustno in ki vsebuje nova pravno pomembna stališča ene od strank, na katera sodišče opre svojo odločitev.

12.V obravnavani zadevi je dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi kot razlog, ki preprečuje izvršbo (11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), zatrjeval zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu. Upnik, ki, glede na to, da se zastaranje tudi v izvršilnem postopku upošteva le, če se dolžnik nanj sklicuje (tretji odstavek 335. člena OZ), v predlogu za izvršbo navedb in pravnih stališč v zvezi z zastaranjem izterjevane terjatve ni podal, se je v odgovoru na ugovor izrecno opredelil do dolžnikovega ugovora zastaranja in mu določno in argumentirano nasprotoval. Trdil je, da je bilo zastaranje pretrgano vse do pravnomočne ustavitve izvršilnega postopka, ki se je vodil pod opr. št. VL 207326/2010, zaradi česar je zastaralni rok začel teči šele po pravnomočni ustavitvi tistega izvršilnega postopka. V tej zvezi je trdil, da je bil izvršilni postopek v zadevi VL 207326/2010 končan zato, ker je bila izvršba zaradi pomanjkanja predmetov izvršbe neuspešna. Navedel je, da je upnik že v umiku z dne 15. 7. 2014, ki je bil podlaga za izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe VL 207326/2010 z dne 18. 7. 2014, izrecno izpostavil, da glede na podatke, ki jih je upnik pridobil o dolžniku, ni mogoče pričakovati poplačila terjatve, upniku pa bi z vztrajanjem pri podanem predlogu za izvršbo nastali le dodatni stroški. Zavzemal se je za razlago, da umik predloga za izvršbo v takem primeru ne pomeni, da se je upnik želel odreči učinkom sodnega varstva, in da zato umik predloga za izvršbo nima učinkov, določenih v 366. členu OZ. V tej zvezi se je skliceval na odločbi VSRS II Ips 57/2011 in VSL I Ip 3613/2011. Skliceval se je tudi na zadržanje zastaranja in trdil, da je bilo zastaranje zadržano zaradi ukrepov v času epidemije Sars-CoV-2, in sicer v času med 29. 3. 2020 in 1. 6. 2020 ter med 20. 11. 2020 in 31. 1. 2021.

13.Upnikov odgovor na ugovor predstavlja pravočasno in pravno dopustno vlogo, v kateri je upnik podal nove navedbe in pravna naziranja v zvezi z zastaranjem izterjevane terjatve. Te navedbe in pravna naziranja so se izkazala za pravno pomembna, sodišče prve stopnje, ki je, kot izhaja iz točke 10 obrazložitve izpodbijanega sklepa, stališču upnika, da je zastaranje izterjevane terjatve začelo teči šele po pravnomočnem končanju (ustavitvi) izvršilnega postopka VL 207326/2010 in da umik predloga za izvršbo ni imel učinkov, ki jih določa 366. člen OZ, v celoti sledilo, pa je nanje v bistvenem delu tudi oprlo svojo odločitev. Ker sodišče prve stopnje dolžniku pred sprejetjem izpodbijanega sklepa ni dalo možnosti, da se s temi navedbami in pravnimi naziranji upnika seznani in se do njih opredeli, je nedopustno poseglo v dolžnikovo ustavno varovano pravico do izjave in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

14.Navedena kršitev, ki je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne more odpraviti, je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, v katerem je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor zavrnilo (točka I izreka izpodbijanega sklepa), posledično pa tudi v delu odločitve o stroških ugovornega postopka (točka II izreka izpodbijanega sklepa), in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem bo moralo sodišče prve stopnje pred sprejetjem vnovične odločitve o dolžnikovem ugovoru dolžniku vročiti upnikov odgovor na ugovor in mu določiti rok, v katerem se lahko o njem izjavi. V novem postopku bo moralo upoštevati tudi navedbe, ki jih je dolžnik v zvezi z zastaranjem podal v pritožbenem postopku in se do njih ustrezno opredeliti. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku nadalje upoštevati, da sme odločitev opreti le na tiste navedbe (in dokaze) strank, v zvezi s katerimi je bila nasprotni stranki dana možnost izjave. Pri tem bo moralo upoštevati tudi pravila o prekluziji navajanja novih dejstev in dokazov, in sicer da mora dolžnik vsa dejstva, ki preprečujejo izvršbo in na katera opira svoj ugovor zoper sklep o izvršbi, navesti in dokaze zanje predložiti že v pravočasnem ugovoru (prvi in drugi odstavek 53. člena ZIZ; drugi in tretji odstavek 9. člena ZIZ), upnik pa najpozneje v pravočasnem odgovoru na ugovor (tretji odstavek 58. člena ZIZ), in da sme dolžnik po vložitvi ugovora (v odgovoru na upnikov odgovor na ugovor) dejstva in dokaze, ki jih ni navedel oziroma predlagal v ugovoru, navesti oziroma predlagati le, če jih v ugovoru brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predlagati. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku tudi upošteva, da mora dolžnikov ugovor zastaranja terjatve, ki je predmet izvršbe (torej zneskov 603,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 dalje in 64,03 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2011 dalje), presoditi z vidika vseh upoštevnih materialnopravnih podlag, zlasti pa z vidika tako prvega kot tudi drugega odstavka 356. člena OZ.

15.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------------------

1V tem (naložitvenem) delu ima sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine pravno naravo plačilnega naloga.

2V tej zvezi je dolžnik v ugovoru navedel le, da je bila terjatev, ki jo je do dolžnika imel X d.d., poplačana in da upniku na predmetni podlagi ne dolguje ničesar.

3Prim. VSL sklep I Ip 1111/2020 z dne 2. 9. 2020; VSC sklep I Ip 212/2024 z dne 20. 6. 2024.

4Sodišče druge stopnje k temu dodaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu na podlagi vpogleda v spis VL 207326/2010 ugotovilo, da iz njega ne izhaja, da bi bil upnik v tistem postopku poplačan, pritožba pa te ugotovitve določno niti ne izpodbija.

5Enako stališče je ustavno sodišče povzelo tudi v odločbi RS Up-858/20 z dne 24. 11. 2022, točka 14 obrazložitve.

6Iz podatkov spisa izhaja, da sodišče prve stopnje upnikovega odgovora na ugovor dolžniku ni vročilo niti hkrati z izpodbijanim sklepom.

7Dolžnik tako na primer ni prekludiran z navedbo dejstev in dokazov, s katerimi nasprotuje šele v odgovoru na ugovor navedenim dejstvom oziroma predlaganim dokazom upnika, glede katerih se v ugovoru še ni mogel izjaviti (prim. VSL sklep II Ip 15/2022 z dne 18. 1. 2022).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 335, 335/3, 356, 356/1, 356/2, 366 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 9, 9/2, 9/3, 15, 21, 21/1, 53, 53/1, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8, 55/1-11, 56, 58, 58/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 365, 365/1, 365/1-3, 366

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.