Jedro

Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročati, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, take pravne posledice, kot jih ZUP določa v 4. odstavku 87. člena, namreč da po izteku 15-dnevnega roka za prevzem velja vročitev spisa za opravljeno, če naslovnik spisa ne bo dvignil. To pomeni, da se mora ob dejstvu, da pisanja naslovniku osebno ni mogoče vročiti (če ni ugotovljeno, da bi bil odsoten), pisanje vrniti na pošto njegovega prebivališča, v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja oziroma na drugem primernem mestu pa mu je treba pustiti sporočilo o tem, da se spis nahaja na pošti ter da ga mora tam prevzeti v 15 dneh, tudi z opozorilom na pravne posledice iz 4. odstavka 87. člena ZUP. Po presoji sodišča je treba zakonski določbi 3. in 4. odstavka 87. člena ZUP razlagati z uporabo temeljnega načela upravnega postopka o varstvu pravic strank iz 7. člena ZUP. Pravice naslovnika so ustrezno varovane le tedaj, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu, ustrezno vnaprej opozorjen in le na ta način je ustrezno zagotovljeno, da njegova nevednost in neukost nista v škodo njegovih pravic. Namen temeljnih načel je prav v tem, da so vodilo in pomoč pri razlagi in uporabi pravil postopka. To pa pomeni, da mora biti naslovnik obveščen, da bo po preteku petnajstdnevnega roka za prevzem spisa vročitev veljala za opravljeno. Po presoji sodišča se le tako opravljena vročitev pisanja, ki ga naslovnik v odrejenem roku ne prevzame, lahko šteje za opravljeno po samem zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave RS z dne 8. 10. 2002 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, Izpostave B, št... z dne 7. 8. 2002, s katerim je bila zavržena pritožba tožnika zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B, št... z dne 3. 4. 2002 o prisilni izterjavi davčnega dolga zaradi formalne pomanjkljivosti (pritožba ni bila podpisana). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga vložil pritožbo, ki pa je ni podpisal. Prvostopni organ mu je dne 31. 5. 2002 poslal dopis, s katerim ga je pozval k odpravi pomanjkljivosti pritožbe skladno s 67. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju: ZUP), po katerem mora organ, ki prejme pomanjkljivo vlogo v roku treh dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti rok za odpravo. Če stranka v roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. Poziv za odpravo pomanjkljivosti je bil tožniku vročen skladno z določbo 87. člena ZUP. Ker je prvostopni organ z dopisom tožnika pozval na dopolnitev vložene pritožbe, tožnik pa vloge v odrejenem roku ni popravil, je prvostopni organ zavrgel tožnikovo pritožbo. Glede na določbo 87. člena ZUP se v primeru, če se osebne vročitve ne da opraviti, pa ni ugotovljeno, da je naslovnik odsoten, v primeru, če gre za vročitev po pošti, spis izroči pošti njegovega prebivališča. V poštnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice oziroma na drugem primernem mestu pusti vročevalec pisno sporočilo v katerem navede, kje se spis nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Na sporočilu in na samem spisu, ki bi ga bil moral vročiti, vročevalec navede vzrok take vročitve in dan, ko je sporočilo nalepil na vrata oziroma pustil na drugem primernem mestu, ter se podpiše. Taka vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame spis. Če naslovnik spisa ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. V obravnavanem primeru je bil tožnik o pošiljki obveščen dne 5. 6. 2002. Ker spisa ni prevzel v 15 dneh je bila dne 20. 6. 2002 pošiljka vrnjena pošiljatelju. S tem je bila vročitev opravljena.

Tožnik v tožbi najprej ponavlja vsebinske razloge iz pritožbe zoper sklep o prisilni izterjavi. Zatrjuje, da je imel pred izdajo potrdil o plačanih prispevkih poravnane tudi obveznosti iz naslova prispevka za uporabo stavbnega zemljišča, za katero ga Mestna občina A terja. Navaja, da je bila vročitev poziva za odpravo formalne pomanjkljivosti pritožbe nedokazana. Sodišču smiselno predlaga, da odločbo odpravi.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik dne 12. 4. 2002 vložil pritožbo zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B, št... z dne 3. 4. 2002 o prisilni izterjavi davčnega dolga, ki je bila formalno pomanjkljiva, saj ni bila podpisana in da je bila pritožba nato zavržena, ker je tožnik ni ustrezno dopolnil. Sporno je le, ali je bila vročitev poziva na odpravo pomanjkljivosti pritožbe opravljena pravilno in posledično, ali bi bilo potrebno o tožnikovi pritožbo vsebinsko odločati. Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je bil poskus vročitve poziva za popravo vloge tožniku opravljen dne 5. 6. 2002, ni pa razvidno, da je bil tožnik ob tem tudi opozorjen, da se bo v primeru, če spisa ne bo dvignil v roku 15 dni štelo, da je bila vročitev z dnem poteka petnajstdnevnega roka opravljena, kot to določa 4. odstavek 87. člena ZUP. Le dosledno v skladu s 3. odstavkom 87. člena ZUP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročati, ima lahko v primeru, če naslovnik spisa ne prevzame, take pravne posledice, kot jih ZUP določa v 4. odstavku 87. člena, namreč da po izteku 15-dnevnega roka za prevzem velja vročitev spisa za opravljeno, če naslovnik spisa ne bo dvignil. To pomeni, da se mora ob dejstvu, da pisanja naslovniku osebno ni mogoče vročiti (če ni ugotovljeno, da bi bil odsoten), pisanje vrniti na pošto njegovega prebivališča, v poštnem predalčniku, na vratih stanovanja oziroma na drugem primernem mestu pa mu je treba pustiti sporočilo o tem, da se spis nahaja na pošti ter da ga mora tam prevzeti v 15 dneh, tudi z opozorilom na pravne posledice iz 4. odstavka 87. člena ZUP. Po presoji sodišča je treba zakonski določbi 3. in 4. odstavka 87. člena ZUP razlagati z uporabo temeljnega načela upravnega postopka o varstvu pravic strank iz 7. člena ZUP. Pravice naslovnika so ustrezno varovane le tedaj, če je na pravne posledice, ki nastopijo po samem zakonu, ustrezno vnaprej opozorjen in le na ta način je ustrezno zagotovljeno, da njegova nevednost in neukost nista v škodo njegovih pravic. Namen temeljnih načel je prav v tem, da so vodilo in pomoč pri razlagi in uporabi pravil postopka. To pa pomeni, da mora biti naslovnik obveščen, da bo po preteku petnajstdnevnega roka za prevzem spisa vročitev veljala za opravljeno. Po presoji sodišča se le tako opravljena vročitev pisanja, ki ga naslovnik v odrejenem roku ne prevzame, lahko šteje za opravljeno po samem zakonu.

Listine v upravnih spisih ne izkazujejo, da bi bila vročitev poziva tožniku tako opravljena (pri čemer ni sporno, da poziva ni prevzel). Tožena stranka na tožnikov pritožbeni ugovor, ki ga le-ta ponavlja tudi v tožbi, da poziva ni prejel ter da o pisanju ni bil obveščen sicer navaja, da je bila vročitev (pravilno) opravljena po 3. odstavku 87. člena ZUP, vendar s tem preizkusa o vseh pravno relevantnih dejstvih in okoliščinah ni opravila. Da pa bi se vročitev poziva tožniku lahko štela za opravljeno, bi glede na navedeno moralo biti izkazano, da je bil tožnik o poštni pošiljki (pozivu) pravilno obveščen. Ker pa to ni izkazano, preveritev utemeljenosti presoje, da so pravne posledice po 4. odstavku 87. člena ZUP nastopile, ni mogoča. Ker je tožena stranka sklep o zavrženju pritožbe potrdila kot zakonit, čeprav ni (pravilno) preizkusila vročitve izpodbijanega poziva in s tem ni ugotovila okoliščine, bistvene za odločitev o zavrženju pritožbe, je njena odločba nezakonita. Sodišče je moralo zato tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot nezakonito odpraviti, zadevo pa nato v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrniti toženi stranki v ponovni postopek.