Jedro

Zavrnitev konkretnega razbremenilnega dokaza zaradi jasnosti dejanskega stanja pomeni nedopustno omejitev glede izbora dokaznih sredstev in s tem kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Ptuj (prekrškovni organ) je dne 6. 12. 2011 zoper M. B. podala obdolžilni predlog, št. 2240-1845/2011/5, zaradi prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Sodišče je obdolžilnemu predlogu sledilo, ga spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP) ter mu izreklo globo v višini 1000,00 EUR in stransko sankcijo 9 kazenskih točk v cestnem prometu ter sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca, ki se izvrši trideseti dan po pravnomočnosti sodbe. Zoper sodbo je storilec dne 30. 1. 2012 podal ugovor, ki ga je sodišče kot neutemeljenega zavrnilo in storilcu naložilo plačilo sodne takse. Zoper sodbo je storilec napovedal pritožbo. Sodišče je napoved pritožbe s sklepom PR 1072/2011 z dne 9. 5. 2012 zavrglo kot prepozno.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču. Navaja, da ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, kljub temu pa morajo biti kršitelju tudi v tem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Med temi pravicami je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Poseben dokazni položaj kršitelja v postopku o prekršku predstavljajo določbe 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1). Te določajo, da če za prekršek zoper varnost cestnega, storjen z vozilom, ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. V predmetnem primeru je obdolženi že prekrškovnemu organu predložil potrdilo družbe, kjer je zaposlen o napotitvi na delo v tujino in tudi navedel, da avtomobila ni vozil. Sodišče bi bilo o obstoju alibija, za katerega je obdolženec v svojem dokaznem predlogu izkazal, da je vsaj verjeten, le tega dolžno preveriti. Sodišče tega ni storilo in tako ni izvedlo očitno relevantnega dokaza, take svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) poslalo storilcu, ki se o zadevi ni izjavil. B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku poteka brez odlašanja, hitro in enostavno, kljub temu pa morajo biti kršitelju tudi v tem postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Med temi pravicami je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče bi bilo obstoj alibija, za katerega je obdolženec v svojem dokaznem predlogu izkazal, da je vsaj verjeten, dolžno preveriti. Sodišče tega ni storilo in tako ni izvedlo očitno relevantnega dokaza, take svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo. S tem je sodišče kršilo pravico do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist določeno v tretjo alineji 29. člena Ustave RS, poleg tega sodba nima razlogov za svojo odločitev, s čimer je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 5. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženi zoper sodbo na podlagi obdolžilnega predloga podal ugovor. Sodišče je obdolženega vabilo na zagovor dne 12. 3. 2012. Obdolženi je bil po drugem odstavku 115. člena ZP-1 poučen česa je obdolžen in opozorjen, da za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil obdolženec zaslišan ter da bo v primeru, da se vabilu ne bo odzval, sodba o prekršku izdana brez njegovega zaslišanja. Sodišče je na podlagi 98. člena ZP-1 izdalo sodbo brez obrazložitve ter na podlagi tretjega odstavka 98. člena ZP-1 obdolženca poučilo o pravici do pritožbe.

6. Glede na navedeno je pri presoji utemeljenosti zahteve v konkretni zadevi ugotoviti, da uveljavljana kršitev 8. točke ni podana. Sodišče je namreč ravnalo pravilno in na podlagi 98. člena ZP-1 izdalo sodbo brez obrazložitve.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti pa pravilno navaja, da je bila obdolženemu kršena pravica do izvajanja dokazov. Obdolženi je namreč jasno navedel, da v času prekrška ni bil v domovini in o tem predložil tudi ustrezno dokazilo. Glede na navedeno bi se sodišče do tega dokaznega predloga moralo opredeliti in postopati v skladu z 116. členom ZP-1. Ker se sodišče ni opredelilo do relevantnega dokaznega predloga, ki je po mnenju Vrhovnega sodišča konkretiziran in materialno pravno relevanten, vrhovna državna tožilka pravilno ugotavlja, da pomeni zavrnitev konkretnega razbremenilnega dokaza zaradi jasnosti dejanskega stanja, nedopustno omejitev glede izbora dokaznih sredstev in s tem kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, saj storilcu prekrška v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. C.

8. Glede na navedeno je Vrhovo sodišče ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave RS, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ter glede na naravo kršitve na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču na Ptuju v ponovno odločanje.