Jedro

Organ prve stopnje je o predlogu za obnovo postopka že odločil, s čimer je prenehala podlaga za zadržanje izvršitve inšpekcijske odločbe, saj glede na določbo 272. člena ZUP ni potrebno, da bi bila odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka tudi dokončna oz. pravnomočna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je gradbeni inšpektor zavrgel predlog tožeče stranke za odložitev izvršitve sklepa gradbenega inšpektorja št. 06122-1518/2007/169 z dne 31. 5. 2011 o denarni kazni v upravni izvršbi, dovoljeni s sklepom gradbenega inšpektorja št. 06122-1518/2007/162 z dne 14. 3. 2011 o dovolitvi izvršbe 1. točke izreka odločbe gradbenega inšpektorja št. 06122-1518/2007/138-5201 z dne 6. 7. 2010. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožeča stranka že v predlogu z dne 25. 8. 2011 predlagala odložitev izvršitve sklepa gradbenega inšpektorja z dne 31. 5. 2011 o izvršbi za izterjavo denarne kazni, ter da je bilo o navedenem predlogu že pravnomočno odločeno. V ponovnem predlogu pa tožeča stranka navaja okoliščine, ki jih je že izpostavila v svoji pritožbi zoper sklep o dovolitvi izvršbe z dne 14. 3. 2011, navedeni postopek pa se je za tožečo stranko končal neugodno na podlagi sklepa Upravnega sodišča, opr. št. II U 280/2011 z dne 22. 2. 2012. Ker se dejansko in pravno stanje, na katero zavezanec opira svoj ponovni zahtevek za odložitev izvršitve sklepa z dne 31. 5. 2011 o izterjavi denarne kazni ni spremenilo, je gradbeni inšpektor ponovni predlog za odložitev izvršitve zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke, ker je prvostopni organ pravilno odločil, pri čemer pa je sama navedla pravilne razloge za odločitev. Ugotavlja, da je tožeča stranka prvi predlog za odložitev plačila denarne kazni vložila na podlagi tretjega odstavka 293. člena ZUP, ki določa, da se upravna izvršba lahko odloži na predlog zavezanca, če je bilo zoper izvršbo vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. V drugem predlogu pa je tožeča stranka predlagala odlog izvršbe na podlagi prvega odstavka 272. člena ZUP v zvezi s predlogom za obnovo postopka. Iz navedenega sledi, da ne gre za enak zahtevek. Ker je upravni organ prve stopnje že odločil o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka (predlog je zavrnil), s tem ni več podlage za odločanje o zahtevku, saj je ta vezan na čas do odločitve o predlogu za obnovo postopka. Zaradi navedenega pravno podlago za zavrženje obravnavanega predloga za odložitev izvršbe predstavlja druga točka 129. člena ZUP. Ker je bil predlog za odlog zavržen iz formalnih razlogov, niso relevantni pritožbeni ugovori.

Tožeča stranka v tožbi ugovarja, da gre v zadevi za poudarjeno formalno razlago vsebine 272. člena ZUP. Odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka v času izdaje prvostopnega sklepa dne 9. 1. 2014 niti v času izdaje odločbe tožene stranke z dne 2. 6. 2014 ni bila dokončna niti pravnomočna. Materialno pravni učinki odločbe nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo, zato ni dopustno, da bi bila odločitev o odlogu izvršitve v tem primeru vezana na odločitev o predlogu za obnovo postopka, ki v času odločanja upravnega organa še ni bila dokončna in pravnomočna. S formalno argumentacijo sta se oba organa izognila vsebinskemu obravnavanju predloga za odlog izvršbe, tako da tožeča stranka sploh nima možnosti vsebinskega uveljavljanja svojih interesov in koristi. Možnost vlaganja pravnih sredstev je ob takšni razlagi zgolj navidezna, zato postopanje upravnega organa predstavlja kršitev določb postopka in kršitev pravice do poštenega postopka ter hkrati kršitev pravice iz 22. člena Ustave RS. O zadevi je odločal inšpektor, za katerega je tožeča stranka trdila, da je zavestno ravnal nezakonito, kar vsebinsko pomeni trditev o pristranskosti, ki je razlog za izločitev, kar prav tako ni bilo upoštevano pri odločanju. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmetni spor se nanaša na predlog tožeče stranke za odložitev izvršitve izrečene denarne kazni v postopku upravne izvršbe. Tudi sodišče se strinja z zaključkom tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni formalni pogoji za obravnavanje predloga tožeče stranke za odlog izvršbe. V zadevi namreč ni sporno, da je tožeča stranka navedeni predlog vložila v zvezi s predlogom za obnovo postopka izrečene denarne kazni.

Po določbi 272. člena ZUP predlog za obnovo postopka praviloma ne zadrži izvršitve odločbe, glede katere se predlaga obnova; vendar pa lahko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu, odloči, da se odloži izvršitev, dokler se ne odloči o obnovi postopka, če misli, da bo predlogu za obnovo ugodeno. V skladu z navedeno določbo je torej zadržanje izvršitve odločbe mogoče le za obdobje do trenutka, ko organ odloči o obnovi postopka.

V zadevi ni sporno, da je organ prve stopnje odločil o predlogu za obnovo postopka dne 22. 11. 2013 in sicer je predlog zavrnil. S tem je torej prenehala podlaga za zadržanje izvršitve inšpekcijske odločbe, saj glede na določbo 272. člena ZUP ni potrebno, da bi bila odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka tudi dokončna oz. pravnomočna. Ne glede na to pa sodišče ugotavlja, da je bil v času izdaje odločbe tožene stranke dne 2. 6. 2014, v kateri je tožena stranka navedla pravilno pravno podlago za zavrženje predloga za odlog izvršbe, sklep glede obnove postopka že tudi dokončen (odločba tožene stranke št. 0612-14/2014-5-00641124 z dne 29. 5. 2014). Ker torej tožeča stranka s svojim predlogom ne more več izboljšati svojega pravnega položaja oz. ne uveljavlja več kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ker je bilo o njenem predlogu za obnovo postopka že odločeno, je stališče tožene stranke, da pravno podlago za zavrženje vloge tožeče stranke za odlog izvršbe predstavlja določba druge točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tudi po presoji sodišča pravilno.

ZUP nalaga organu, da mora v stvareh, v katerih je mogoče uvesti postopek na zahtevo stranke, predhodno preizkusiti, ali so izpolnjeni pogoji za uvedbo upravnega postopka. Kolikor ugotovi, da so podane okoliščine iz 129. člena ZUP, mora zahtevo s sklepom zavreči. V takšnem primeru torej ne pride do vsebinske obravnave, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da predstavlja takšno postopanje organa kršitev določb postopka in kršitev ustavne pravice do varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vsebinske ugovore namreč organ presoja (enako velja tudi za sodišče), kolikor so izpolnjeni zakonski pogoji za vodenje upravnega postopka. Ker v obravnavanem primeru ti pogoji, ko je bilo že obrazloženo v tej sodbi, niso bili izpolnjeni, tožnikova tožba ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.

Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povračilo stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi stroške postopka.