Jedro

Evakuacija otrok pred bombardiranjem še ne pomeni izselitve iz rasnih ali nacionalnih razlogov po ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 27.5.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 27.11.2002, s katero je prvostopni organ odločil, da se zahtevek tožnice za priznanje statusa ter pravic žrtev vojnega nasilja zavrne. Tožena stranka je navedla, da evakuacije šolskih otrok (med katerimi je bila tožnica) iz enega kraja v drugega zaradi zaščite pred bombardiranjem, ni razlog za priznanje žrtve vojnega nasilja po določbah Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tudi po presoji sodišča pogoji za priznanje statusa ter pravic žrtve vojnega nasilja pri tožnici niso izpolnjeni.

Tožnica v pritožbi navaja, da za izselitev otroci niso vedeli. Poudarja, da je bil režim v vseh šolah takšen, da se je izvajala prevzgoja in ponemčevanje slovenskih otrok. Uvrstiti jo je potrebno v skupino ukradenih otrok. Staršem je bila nasilno odvzeta. Možnost kontaktiranja in obiskov je bila omejena. Sedanje odločitve so jo močno prizadele. Tudi avstrijski sklad za spravo ji je dodelil odškodnino kot izgnanemu otroku. V nekem drugem primeru je bilo podobnemu zahtevku ugodeno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Upravni spor se nanaša na zahtevo tožnice za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja in to iz razloga, ker naj bi bila prisilno odvzeta staršem in odpeljana iz Maribora najprej v R., kasneje pa v Avstrijo.

Po 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena istega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 prisilno izselile oziroma osebe, ki so bile nasilno odvzete staršem (ukradeni otrok), v kolikor se je to zgodilo zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov.

V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je bila tožnica skupaj s celotnim tretjim razredom otrok meščanske šole maja 1944 odpeljana v R., kasneje pa v Avstrijo. Glede na celotno spisno dokumentacijo in izvedene dokaze je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da je bila tožnica odpeljana zaradi evakuacije otrok v cilju njihove zaščite pred bombardiranjem, ne pa iz rasnih, nacionalnih in drugih razlogov po ZZVN. To izhaja tako iz izjav tožnice in ostalih prič, ki so bile zaslišane v postopku, kot tudi iz strokovnega mnenja Inštituta za novejšo zgodovino v Mariboru z dne 22.11.2002, v katerem je izrecno zapisano, da gre v zadevi premestitve tožnice iz meščanske šole v Mariboru v šolo v R. dne 12.1.1944 za evakuacijo šolo obveznih otrok iz Maribora, ki je bil izpostavljen bombardiranju. Tudi sama tožnica je izjavila, da se je šolski svet odločil, da bodo preseljeni, ko so se v Mariboru začeli hudi bombni napadi, prtljago pa so jim pripravili starši. Podobno je izjavila P.P.. B.B. je izjavila, da je bil tretji razred meščanske šole obveščen, da bo preseljen v R., starši so se s tem strinjali, saj bodo tam otroci bolj varni pred bombnimi napadi. Staršem so lahko pisali, niso pa smeli domov na obiske, lahko pa so jih obiskovali starši. Podobne ugotovitve izhajajo tudi iz ostalih zapisnikov v spisih. Vse to pa je bilo podlaga odločitvam organa prve stopnje, tožene stranke in sodišča prve stopnje. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica v postopku ni uspela dokazati, da bi bila preseljena iz rasnih, verskih, nacionalnih ali drugih relevantnih razlogov po ZZVN. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožničin ugovor, da okoliščina, da je avstrijski sklad za spravo tožnici priznal odškodnino, za odločitev glede priznanja statusa žrtve vojnega nasilja ni relevantna. O obstoju okoliščin za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja se presoja po določbah ZZVN.

Tudi pritožbeni ugovori - glede na navedeno - ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pavšalna trditev, da je bilo v nekem drugem primeru drugače odločeno, še ne more biti podlaga za drugačno odločitev v tožničinem primeru. Sicer pa tožnica v pritožbi ne navaja nič takšnega, kar bi utegnilo kazati na to, da so bile ugotovitve in presoje obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje nepravilne ali zmotne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.