Up-344/00

20.11.2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., Z., ki ju zastopa C. C. C., odvetnik v V. na seji senata dne 20. novembra 2001

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 51/2000 z dne 23. 8. 2000 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. D 400/96 z dne 12. 10. 1996 se ne sprejme.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje v zapuščinskem postopku ni ugodilo predlogu pritožnikov, naj se iz zapuščine izloči nepremičnina, ki je bila predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je zapustnik sklenil z njima. Zavrnilo je tudi predlog pritožnikov, naj se pravda prekine in naj se ju napoti na pravdo. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

2.V ustavni pritožbi pritožnika oporekata ugotovitvi sodišč, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična, ker je z njo dogovorjeno, da lastninska pravica na nepremičnini preide na tujca. Navajata, da je v času odločanja sodišč ustavna prepoved pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah za tujce že bila odpravljena. Menita, da se sodišče v zapuščinskem postopku ne bi smelo sklicevati na odločitev sodišča v zemljiškoknjižnem postopku, ki je predhodno na podlagi ugotovitve, da je pogodba nična, zavrnilo prepis lastninske pravice na pritožnika. Menita, da bi ju sodišče zato, ker je obseg zapuščine sporen moralo napotiti na pravdo, zapuščinski postopek pa prekiniti. Obseg zapuščine je po njunem mnenju sporen bodisi zato, ker nepremičnina zaradi omenjene pogodbe v zapuščino sploh ni prišla, bodisi zato, ker sta s pomočjo zapustniku prispevala k povečanju obsega zapuščine in imata zato izločitveni zahtevek iz tega naslova.

Sodišče naj bi v njunem primeru ravnalo drugače, kot ravnajo sodišča v istovrstnih primerih. Navajata tudi, da sodišči nista opravili presoje njunih trditev in navedb. Zatrjujeta kršitev pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v zapuščinskem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. Na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZustS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnika ne izkažeta. Ne drži njuna navedba, da se sodišči nista opredelili do njunih navedb. Tako sodišče prve kot tudi sodišče druge stopnje sta odgovorili na bistvene navedbe pritožnikov in obrazložili, zakaj ni mogoče šteti, da je sporna nepremičnina prešla v last pritožnikov in zakaj zapuščinskega postopka ni bilo treba prekiniti in pritožnikov napotiti na pravdo. Pravna stališča sodišč tudi niso v nasprotju s kakšno ustavno pravico ali svoboščino, prav tako pa jih ni mogoče oceniti za očitno napačna in s tem samovoljna oziroma arbitrarna, kar bi tudi lahko predstavljalo kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. To velja tudi za ugotovitev Višjega sodišča, da bi pritožnika, kolikor menita, da je odločitev sodišča v zemljiškoknjižnem postopku bila napačna, morala izpodbijati ta sklep s pravnimi sredstvi v istem postopku, ne pa nato v zapuščinskem postopku uveljavljati, da tega sklepa ni mogoče upoštevati.

4.Ker se pritožnika neposredno sklicujeta na določbo 68. člena Ustave o prepovedi pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah za tujce (enako je določal že drugi odstavek 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije; uradni list RS, št. 1/91, v času sklepanja pogodbe pa je tako omejitev vseboval drugi odstavek 82. člena Zakona o temeljih lastninskih razmerij; Uradni list SFRJ, št. 6/80 in sl. - ZTLR), ki je bila naknadno odpravljena, je treba pojasniti še sledeče: splošno uveljavljeno pravilo obligacijskega prava je, da zaradi naknadnega odpada vzroka ničnosti pogodba, ki je bila nična ob svojem nastanku, ne konvalidira (razen če gre za prepoved manjšega pomena) - 107. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78 - ZOR). Pritožnika ne izkažeta in tudi ne zatrjujeta, da bi to pravilo nasprotovalo kakšni ustavni pravici ali svoboščini in zato odločitvi sodišč, ki so ugotovila, da je bila pogodba nična ob svojem nastanku, in ki niso upoštevala, da je ustavna prepoved pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah za tujce kasneje odpadla, tudi iz tega razloga ni mogoče oporekati.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZustS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata: dr. Lojze Ude