Jedro

Za primere (med katere spada tudi konkretni), ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje zato nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Za čas pred uveljavitvijo SPZ pa mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, pri čemer je s prehodno določbo iz drugega odstavka 269. člena SPZ glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ.

Posest je dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice.

Ker je toženka uspela dokazati, da tožnik že ob začetku gradnje ni bil v dobri veri, saj ni bil v opravičljivi zmoti, da gradi na parceli 844/1, je jasno, da tudi po 11. 3. 1993, ko je prišlo do lastninjena nepremičnine 851/3 in ta ni bila več v družbeni lastnini, ni mogel biti v dobri veri, da je lastnik spornega dela te parcele. Lastninske pravice zato niti po letu 1993 ni priposestvoval. Na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču (to je - glede na čas gradnje - pravnega pravila paragrafa 418 ODZ). Po stališču teorije in sodne prakse so te določbe veljale le za gradnjo na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnik v tem postopku zahteva ugotovitev, da je lastnik dela parcele 851/3 k.o. X1, to je dela, ki je v elaboratu (in v tožbenem zahtevku) označen z rezervirano parcelno številko 851/5. Trdi, da je lastninsko pravico pridobil na podlagi priposestvovanja ter pravil o gradnji na tujem. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne 759,25 EUR pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je najprej presojalo, ali so sporni del nepremičnine priposestvovali tožnikovi pravni predniki. To možnost je zavrnilo, ker je ugotovilo, da spornega dela parcele 851/3 nikoli niso imeli v posesti. Tega dela toženkine nepremičnine ni priposestvoval niti tožnik. V obdobju do 11. 3. 1993 zato, ker je bila nepremičnina v družbeni lastnini, kasneje pa zato, ker tožnik ni bil dobroveren lastniški posestnik. Lastninske pravice ni pridobil niti na podlagi pravil o gradnji na tujem, saj to na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče. Ker tožnik ni izkazal, da bi na zemljišču pridobil pravico uporabe, posledično ni izkazal niti pridobitve lastninske pravice po letu 19932. 2. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške.

Sodišču v pogledu ugotovitve, kdaj naj bi izvedel, da zidanica ne stoji na njegovem zemljišču, očita, da njegove izpovedbe in izpovedbe priče A. B. ni ocenilo ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Najprej opozarja na svojo in pričino starost (89 in 84 let), v nadaljevanju pa na dejstvo, da dopisa o tem, da objekt stoji na A. zemljišču, ni mogel dobiti pred osamosvojitvijo. Postopki denacionalizacije so se začeli po sprejetju Zakona o denacionalizaciji konec leta 1991. Priča je, ko je povedala o dopisu, zato nekaj pomešala. Verjeti je priči, da je bil dopis prejet, vendar pa je bilo to dosti kasnejea kot je priča v nadaljevanju povedala. Ob upoštevanju njene celotne izpovedi je sicer priča izpovedala po resnici, a je pomešala, kdaj se je kaj zgodilo. Ker toženka ni ponudila trditev, da je tožnik prejel tak dopis, pa sodišče tega niti ne bi smelo upoštevati. Vztraja, da vse do prodaje v letu 2006 ni vedel, da objekt ne stoji na njegovem zemljišču. V nadaljevanju povzema del svoje izpovedbe, ki se nanaša na okoliščine gradnje in sklepanje kupne pogodbe. Meni, da iz vseh listin (dopisa z dne 11. 9. 2008 in 19. 7. 2012, sodna poravnava) izhaja, da sta imela priča, ko je govorila o dopisu in tožnik, ko je govoril, da je zemljo prodal še v Jugoslaviji, v mislih leto 2005 in 2006, to je čas po prodaji Š. Tudi priča N. je potrdila, da je bilo po prodaji ugotovljeno, da objekt ne stoji na tožnikovi zemlji in da je ta vedno govoril, da je objekt legalno postavljen. Tožnik je izkazal, da je bil prepričan, da je objekt postavljen na njegovem in z vsemi dovoljenji. Ker je njegova družina uporabljala tudi ta del zemljišča, kjer sedaj stoji objekt, ni imel razloga, da bi dvomil, da gradi na svojem. Tudi sicer gre za majhen odmik, to je 3 do 4 metre, kar je v naravi malo. Izkazana je tudi podrejena pravna podlaga, to je gradnja na tujem. Bil je prepričan, da gradi na svojem, poleg tega pa mu je uradna oseba odredila, kje naj gradi.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S strani tožnika smiselno zatrjevana kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP)3, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je ugotovilo, da je tožnik že pred osamosvojitvijo Slovenije prejel dopis, da zidanica ne stoji na njihovem zemljišču, ni podana. Trditveno breme namreč obsega konstitutivna (odločilna) dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin konkretnega primera, ki pomenijo konkretizacijo sicer pravočasno danih trditev, obenem pa praviloma na njih tudi sloni ocena, ali odločilna dejstva obstajajo ali ne.4 Toženka je zato s trditvijo, da tožnik ni bil dobroveren in je za to, da ni lastnik zemljišča, na katerem je gradil, (iz)vedel že najmanj ob pridobitvi gradbenega dovoljenja5, ponudila dovolj trditev za ugotovitev, kdaj in na kakšen način se je tožnik dejansko seznanil s tem, da objekt ne stoji na njegovem zemljišču. Pri tem je treba dodati, da je pri presoji trditvenega bremena treba izhajati iz razumnih meja, saj konkretno dejstvo izhaja iz zaznavnega področja tožnika, in toženki, saj je bil prejemnik dopisa tožnik, ni moglo biti znano. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče dodaja, da to dejstvo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, niti ni odločilno. Zahtevek je namreč neutemeljen tudi v primeru, da pritožbeno sodišče tega dejstva ne upošteva.

6. Povzetek dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: Tožnik je lastnik parcele 844/1, toženka pa parcele 851/3. Parcela 851/3 je bila v letu 1955 oziroma 1958 nacionalizirana in najprej vknjižena kot splošno ljudsko premoženje, od leta 1967 dalje pa kot družbena lastnina. Toženka je postala njena lastnica z uveljavitvijo Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ), to je 11. 3. 1993. Tožnik je po letu 1966 zgradil zidanico, katere del v površini 39 m2 stoji na parceli 851/3, del v površini 4 m2, pa na parceli 844/1. S strani tožnika postavljena zidanica ne stoji na istem mestu kot prvotna vinska klet (hram) oziroma na mestu, ki je bilo do leta 1961 v katastru označeno kot stavbišče s parcelno številko *138 in ki je po letu 1961 sestavni del parcele 844/1. Glede na položaj nekdanjega stavbišča *138, stoji nekoliko proti severu. Gre za dve ločeni stavbni površini: ena, na kateri je nekdaj stala vinska klet, je del tožnikove nepremičnine, druga, na kateri danes stoji zidanica, pa je v večjem delu del nepremičnine, ki je last toženke. Tožnikovi pravni predniki spornega dela parcele 851/3, na katerem je tožnik zgradil zidanico, niso imeli v posesti. Tožnik ni dokazal, da bi pred gradnjo zidanice na tem delu pridobil pravico uporabe. Da zidanica ne stoji na njegovem zemljišču, ampak na A., je tožnik izvedel iz dopisa, ki ga je prejel še pred osamosvojitvijo Slovenije. Tožnik se je, saj zidanice ni postavil na mesto prejšnje, zavedal, da ne stoji na njegovem zemljišču. 7. Pritožbeno sodišče najprej pritrjuje dejanski ugotovitvi, da pravni predniki toženca dela parcele 581/3, na kateri stoji zidanica, niso imeli v posesti. Tožnik je namreč uporabo tega dela zemljišča utemeljeval le s trditvijo, da je na tem mestu stala nekdanja vinska klet, ki so jo zgradili in nato tudi uporabljali njegovi pravni predniki. Sodišče prve stopnje je (kot izhaja iz povzetka dejanskega stanja, ki v tem delu ni izpodbijano) ugotovilo, da to ne drži. Prvoten objekt je namreč stal na nekdanjem stavbišču *138, ta pa je postal v letu 1961 sestavni del tožnikove parcele 844/1 in ne - zaradi napake - sestavni del parcele 851/3 kot je trdil tožnik. Ob izostanku trditev o morebitni drugačni uporabi tega zemljišča, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da posesti na sporni površini tožnikovi pravni predniki niso izvrševali. Ker brez posesti (ki je morala biti po par. 1460 ODZ pravična, poštena in pristna in je trajala določen čas) do priposestvovanja ni moglo priti, je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovi pravni predniki lastninske pravice niso priposestvovali.

8. Priposestvoval pa je ni niti tožnik. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (in temu pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje), v času do 11. 3. 1993 to ni bilo mogoče že zato, ker je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini (glej razloge v točki 12 izpodbijane sodbe). Po 11. 3. 1993, ko je lastnica nepremičnine postala toženka, pa je ni priposestvoval zato, ker ni bil dobroverni lastniški posestnik. Tožnik tej ugotovitvi nasprotuje, vendar neutemeljeno.

9. Kot je v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo že sodišče prve stopnje, je v letu 1993, ko je priposestvovanje lahko začelo teči, veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Po njegovih določbah (glej 28. člen) je izredno priposestvovanje (na podlagi dobroverne posesti) nastopilo po poteku 20 let, redno priposestvovanje (na podlagi zakonite in dobroverne posesti) pa z iztekom 10 let. V konkretnem primeru se priposestvovalna doba zato do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v nobenem primeru ni iztekla. Po prehodni določbi 269. člena SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ, upoštevajo določbe tega zakona. Ta kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest in priposestvovalno dobo, ki za nepremičnine znaša 10 let (drugi odstavek 43. člena SPZ).

10. Za primere (med katere spada tudi konkretni), ko je priposestvovalna doba pričela teči v času veljavnosti ZTLR in se do uveljavitve SPZ ni iztekla, priposestvovanje zato nastopi le, če je posest od uveljavitve SPZ do izteka priposestvovalne dobe (v katero se všteva tudi doba, pretekla v času veljavnosti ZTLR) dobroverna in lastniška. Za čas pred uveljavitvijo SPZ pa mora biti posest dobroverna ali dobroverna in zakonita v smislu določb ZTLR, pri čemer je s prehodno določbo iz drugega odstavka 269. člena SPZ glede trajanja priposestvovalne dobe izenačena z dobroverno lastniško posestjo po SPZ.6

11. Posest je bila v smislu ZTLR zakonita, če je temeljila na veljavnem pravnem naslovu, ki je bil potreben za pridobitev lastninske pravice in če ni bila pridobljena s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja (prvi odstavek 72. člena ZTLR). Posest je bila dobroverna, če posestnik ni vedel ali ni moral vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR). Dobroverna in lastniška pa je posest (prvi odstavek 27. člena in 28. člen SPZ), če posestnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje; dobroverni lastniški posestnik je, kdor ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Biti mora torej v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik. Zmota je opravičljiva, ko posestnik utemeljeno meni, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice. Dobroverna lastniška posest je torej v bistvenih prvinah enaka dobroverni zakoniti posesti.

12. Posest je dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice7. V konkretnem primeru se je tožnik skliceval na darilno pogodbo, s katero mu je bila v letu 1969 (priloga A8) med drugim podarjena tudi parcela 844/1 (takrat del parcele 844) s tem, da je vsaj smiselno trdil, da je bil vse do leta 2012 (to je do trenutka, ko je to po prodaji parcele 844/1 ugotovil geometer) v opravičljivi zmoti glede obsega te parcele, saj so že njegovi pravni predniki (ki naj bi imeli na tem delu postavljeno vinsko klet) imeli v posesti tudi sedaj sporni del toženkine nepremičnine. Sam je gradil na istem mestu, meja se tudi ni nič spreminjala. V kolikor bi tožnik izkazal, da je bil glede obsega parcele v opravičljivi zmoti, mu zato pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice ne bi bilo mogoče odrekati.

13. Vendar pa opravičljive zmote tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspel dokazati oziroma je toženki uspelo izpodbiti domnevo o njegovi dobrovernosti.

14. Kot je že bilo navedeno, je tožnik svojo trditev o obsegu parcele, ki mu je bila podarjena, opiral na trditev, da so že njegovi pravni predniki imeli sporni del zemljišča v posesti, saj je tu nekdaj stala vinska klet, ki so jo uporabljali. Sam je gradil na istem mestu, meja se tudi ni nič spreminjala. V teku dokaznega postopka se je izkazalo (in teh ugotovitev tožnik ne izpodbija), da star in nov objekt ne stojita na istem mestu, ampak je bil star objekt postavljen na nekdanji parceli *138 oziroma na zemljišču, ki je danes sestavni del tožnikove parcele 844/1, zidanica, ki jo je zgradil, pa skoraj v celoti stoji na parceli 851/3. Izkazalo se je torej, da tožnikovi pravni predniki spornega dela parcele 851/3, ležečega ob meji s parcelo 844/1, niso imeli v posesti. Ker je tudi sam vedel, da gradi na drugi lokaciji, to je na delu, kje prej ni bilo objekta in ga tožnikovi pravni predniki niso imeli v posesti, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, na tej podlagi ni mogel biti v (opravičljivi) zmoti o obsegu parcele 844/1. Te ugotovitve torej potrjujejo trditev toženke, da tožnik že ob gradnji (ki jo je začel še preden je bila sklenjena darilna pogodba) ni imel nobene podlage za prepričanje, da (ob nespremenjeni meji) gradi na zemljišču staršev oziroma kasneje na svojem zemljišču. Posledično zato tudi dobroveren ni mogel biti.

15. Na tako presojo ne more vplivati pritožnikovo sklicevanje na lastno izpovedbo, da je za zidanico pridobil gradbeno dovoljenje in da je gradil na lokaciji, ki je bila uradno zakoličena. Ugotovitve o tem, da bi bilo za sporni objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje in da je bil objekt zakoličen, namreč v sodbi ni8. V tem pogledu tudi ne gre za nepopolno ali zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da v letu 1966, ko je začel z gradnjo, gradbenega dovoljenja ni rabil in ga tudi ne more predložiti (in temu je sodišče prve stopnje očitno sledilo), zakoličenja pa niti ni (pravočasno) omenjal, ampak je o tem le izpovedal9. Povedano drugače: v tem delu gre za neopravičeno in s tem nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), ki je neupoštevna. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da takim navedbam ob izostanku dokazov10 (oziroma trditev, da ti ne obstajajo) tudi sicer ne bi moglo slediti, saj ni verjetno, da bi bilo zakoličenje izvedeno ne da bi bil sprožen kakršenkoli postopek povezan z gradnjo.

16. Tudi to, da je toženec sporni del parcele 851/3 od postavitve zidanice mirno uporabljal, ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin konkretnega primera, ne zadošča za zaključek, da je to počel v dobri veri, da je lastnik.

17. Ker je toženka uspela dokazati, da tožnik že ob začetku gradnje ni bil v dobri veri, saj ni bil v opravičljivi zmoti, da gradi na parceli 844/1, je jasno, da tudi po 11. 3. 1993, ko je prišlo do lastninjena nepremičnine 851/3 in ta ni bila več v družbeni lastnini, ni mogel biti v dobri veri, da je lastnik spornega dela te parcele. Lastninske pravice zato niti po letu 1993 ni priposestvoval. 18. Ne glede na to, da se ob povedanem izkaže, da na odločitev ne more vplivati dejstvo, kdaj je tožnik prejel dopis, v katerem je bilo navedeno, da zidanica stoji na sosednji (A.) parceli (ki ga je omenjala priča A. B.), se pritožbeno sodišče zaradi popolnosti odgovora opredeljuje tudi do teh pritožbenih očitkov. Kritiko dokazne ocene zavrača. Ker priča, ko je izpovedala o tem dopisu, le-tega ni povezala z postopkom denacionalizacije (govorila je le o tem, da je "nekaj prišlo od nekega urada" oziroma ni vedela od kod), je časovno povezovanje dopisa z obdobjem po letu 1991, ko je bil tudi za sporno zemljišče predlagan postopek denacionalizacije, brez podlage. S tem se izpovedbi priče dodaja nekaj, kar ta ne vsebuje. Da bi bil dopis povezan s postopkom denacionalizacije, ne izhaja niti iz drugih izvedenih dokazov. Zaradi omembe "A. zemljišča" takšne povezave sicer ni mogoče izključiti, vendar pa tudi v tem primeru ni mogoče z gotovostjo reči, da je bil dopis prejet šele po letu 2005 oziroma po tem, ko je tožnik objekt prodal. Ker so se postopki denacionalizacije začeli na predlog, ki je moral biti vložen najkasneje v 24 mesecih po uveljavitvi zakona (prvi odstavek 64. člena ZDen), to je do 7. 12. 1993, je veliko bolj verjetno, da je bil, ko se je ugotavljalo dejansko stanje, tak dopis, če je bil res poslan, poslan v začetni fazi postopka, ne pa po več kot desetih letih od njegove uvedbe. Česa takega ni mogoče sklepati niti iz pričine izpovedbe. Ta je sicer res povedala tudi to, da so za to, da objekt ne stoji na njihovi parceli, izvedeli v samostojni Sloveniji, ko sta imela z možem namen prodati vinograd, vendar pa je dodala tudi: "pred tem pa, ko smo dobili tisti dopis z občine oziroma ne vem od kod." Nobenega dvoma ne more biti, da je priča govorila o času pred prodajo. Da bi bil dopis prejet po prodaji in s tem po izteku priposestvovalne dobe, pa ne izhaja niti iz dopisov, ki jih tožnik omenja v pritožbi, niti iz izpovedbe priče N. 19. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, na zemljišču v družbeni lastnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču (to je - glede na čas gradnje - pravnega pravila paragrafa 418 ODZ). Tako teorija11 kot sodna praksa12 sta bili namreč na stališču, da te določbe veljajo le za gradnjo na zemljišču, ki je bilo v zasebni lasti. Z gradnjo, ne da bi tožnik izkazal vsaj to, da je gradil z vsemi potrebnimi dovoljenji za gradnjo, pa ni pridobil niti pravice uporabe, saj tega zakonodaja nikoli ni omogočala. Posledično ob lastninjenju na zemljišču ni pridobil niti lastninske pravice.

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 V nadaljevanju obrazložitve bo pritožbeno sodišče navedbo katastrske občine izpustilo, saj se vse parcele, ki bodo omenjene, nahajajo v k.o. X. 2 Pritožbeno sodišče sklepa, da je imelo sodišče prve stopnje pri tem v mislih transformacijo pravice uporabe v lastninsko pravico na podlagi predpisov o lastninjenju. 3 Razpravno načelo glede dejstev (in dokazov) pomeni, da sta zanje odgovorni stranki. Če nobena od njiju določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče (praviloma) dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. 4 Primerjaj sklep VS RS II Ips 273/2010. 5 Glej pripravljalno vlogo z dne 28. 11. 2016 (list. št. 68). 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 359/2010. 7 Primerjaj sodbi II Ips 1206/2008, II Ips 57/2008 in II Ips 359/2010. 8 Sodišče prve stopnje zakoličenje omenja le kot del tožnikove izpovedbe in ne kot svojo ugotovitev. 9 Takšna navedba se pojavi šele v vlogi 3. 7. 2017, torej po tožnikovem zaslišanju in že po prvem naroku, kar je prepozno. 10 Na primer zapisnika o izvedenem količenju. 11 Marija Krisper Kramberger, Gradnja brez pravice uporabe za graditev na zemljišču v družbeni lastnini in pravni status tako zgrajene stavbe, Pravnik, št. 1-2, letnik 1987. 12 Glej odločbe VS RS II Ips 205/86, II Ips 401/2005 in II Ips 8/2008 ter odločbe VSK I Cp 43/2005, VSK Cp 1260/2008, VSC Cp 660/2009, VSL II Cp 851/2010 in druge.