Jedro

Toženka je izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Pri tem pa niti ni navedla, na kateri podlagi utemeljuje tako postopanje, niti za to ni podala nobenih razlogov. S tem je tožnici neutemeljeno odrekla pravico, da se izjavi do vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, torej tudi, da oporeka ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da za predmetno napravo pred izrekom veljavnosti deklaracije ni podala vloge za izdajo nove deklaracije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za energijo št. 313-99/2018-1/351 z dne 22. 6. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi četrtega odstavka 374. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), po uradni dolžnosti ugotovila, da odločba Agencije za energijo št. 136-05-0925/0987/2012/1492/2012 z dne 19. 12. 2012, s katero je bila tožnici dodeljena podpora za električno energijo, proizvedeno v proizvodni napravi A., preneha veljati (1. točka izreka). Odločila je še, da v postopku izdaje te odločbe niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnici z odločbo naslovnega organa 19. 12. 2012 dodeljena državna pomoč - podpora za proizvedeno električno energijo v proizvodni napravi A. (v nadaljevanju Proizvodna naprava), kot zagotovljen odkup električne energije, dobavljene v javno omrežje električne energije. Pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za pridobitev podpore v skladu s 16. členom Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije, veljavna deklaracija za proizvodno napravo. V zvezi z navedenim pogojem četrti odstavek 374. člena EZ-1 določa, da Agencija v primeru prenehanja veljavnosti deklaracije z odločbo ugotovi, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati. Toženka je pri pregledu veljavnosti deklaracije ugotovila, da je tožnici iztekla veljavnost deklaracije za proizvodno napravo ter da nove deklaracije ni pridobila, prav tako pa tudi ni podala vloge za izdajo nove deklaracije.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je v skladu z 11. členom EZ-1 na predpisanem obrazcu dne 24. 12. 2017 vložila vlogo za izdajo deklaracije za proizvodno napravo, ki je že v registru proizvodnih naprav in za poročanje, da je imetnik deklaracije v preteklem letu izpolnjeval vse pogoje. Vlogo je podal njen pooblaščenec B.B., ki je tudi pooblaščenec družb C. d.o.o. in D. d. o. o., ki imata v lasti več sončnih elektrarn. Vlogo je pripravil za vse navedene družbe, kar lahko potrdi E.E., ki je tožničin direktor in direktor družb C. in D., ki je pripravljene obrazce pred odpremo preveril in pogledal. Junija 2018 sta družbi C. d.o.o. in D. d.o.o. prejeli opozorilo toženke, češ, da nista oddali vloge za podaljšanje deklaracij. Zato je navedeni pooblaščenec dne 12. 6. 2018 ponovno poslal toženki vse izpolnjene obrazce, tudi obrazec, ki se je nanašal na tožnico. Toženka je za vse preostale sončne elektrarne izdala pozitivno odločbo, s katerim jim je izdala deklaracije za proizvodno napravo ter jim jo podaljšala za nadaljnjih pet let, kar pomeni, da bi jo podaljšala tudi tožnici, če ne bi prišlo do očitne napake na strani toženke. Zato je v obravnavani zadevi dejansko stanje, na katerem temelji odločba, ugotovljena napačno. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in ji izda deklaracijo za proizvodno napravo oz. vrne zadevo toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja razloge, iz katerih meni, da je tožba neutemeljena. Navaja, da so tožbene navedbe v nasprotju s podatki, ki jih je ugotovila v evidenci prejete pošte. Sklicuje se tudi na težo pisemskih ovojnic. Zato predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi četrtega odstavka 374. člena EZ-1, ki določa, da Agencija z odločbo ugotovi, da odločba o dodelitvi podpore preneha veljati, če preneha veljati deklaracija za proizvodno napravo. Odločitev Agencije temelji na ugotovitvi, ki ni sporna, da je tožnici iztekla veljavnost deklaracije za proizvodno naprave, ter na ugotovitvi, ki je sporna, da vloge za izdajo nove deklaracije ni podala.

7. Tožnica v tožbi ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da vloge za izdajo nove deklaracije ni podala, izrecno oporeka, in navaja, da je njen pooblaščenec B.B. izpolnjeno vlogo za izdajo deklaracije za predmetno napravo na predpisanem obrazcu dne 24. 12. 2017 poslal na naslov toženke, nato pa še enkrat 12. 6. 2018. 8. Zakon o splošnem upravnem postopku, ki se uporablja tudi v predmetni zadevi (prvi odstavek 374. člena EZ-1) v prvem odstavku 9. člena določa, da je treba, preden se izda odločba, stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Če stranki ta možnosti ni dana, gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega ostavka 237. člena ZUP). Izjemoma stranke ni potrebno zaslišati, kadar gre za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Vendar pa mora biti za odločanje v takšnem postopku postopku podan eden od razlogov, ki so taksativno našteti v prvem odstavku 144. člena ZUP, ki mora biti v odločbi izrecno naveden in utemeljen.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana brez zaslišanja tožnice, torej ne da bi bila pred tem tožnici dana možnost, da se do dejstev in okoliščin, ki so za njeno izdajo pomembne, opredeli. Navedeno pomeni, da je toženka izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Pri tem pa niti ni navedla, na kateri podlagi utemeljuje tako postopanje, niti za to ni podala nobenih razlogov. S tem je tožnici neutemeljeno odrekla pravico, da se izjavi do vseh dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, torej tudi, da oporeka ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, da za predmetno napravo pred izrekom veljavnosti deklaracije ni podala vloge za izdajo nove deklaracije.

10. Posledično izpodbijana odločba glede navedenih tožničinih tožbenih ugovorov tudi nima razlogov, in je sodišče v spornem delu ne more preizkusiti.

11. Sodišče je zato izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ugotovljeno kršitev odpraviti in bodisi utemeljiti, zakaj so podani razlogi za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, bodisi izvesti redni ugotovitveni postopek in tožnici dati možnost, da se do dejstev in okoliščin, ki so za odločitev pomembne, opredeli, ter predlaga ustrezne dokaze.

12. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa v postopku ni imela odvetnika, se ji na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavke 299. člena Obligacijskega zakonika; tako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).