Jedro

Ravnanje ponesrečenca, čeprav obremenjeno s hudimi kršitvami delovnih dolžnosti, ne more v celoti ekskulpirati tožene stranke, ki je objektivno odškodninsko odgovorna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki plačati tožniku znesek 138.531,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti del pravdnih stroškov v znesku 19.080,00 Sit. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnikov brat I.B. umrl v železniški nesreči, ko ga je pri delu med pregledovanjem proge povozil vlak. Pokojnik je bil pod vplivom alkohola in je opustil vrsto varnostnih ukrepov ter je tako sam krivdno prispeval k nesreči. Prva tožena stranka pa je objektivno odgovorna. Ker je bil pokojnik njen delavec in je do nesreče prišlo pri opravljanju dela, se tožena stranka ne more v celoti razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Odločilo je, da zadene pokojnika samega 60% odgovornost, toženo stranko pa 40%.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi tožnika in prve tožene stranke in je potrdilo sodbo prve stopnje. Prvostopno odločitev o deležih odgovornosti je štelo za pravilno. Zavrnilo je tožnikovo stališče, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prva tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Vztraja pri svojem stališču, da ni mogla pričakovati ravnanja pokojnega in poudarja njegovo opitost. Sklicuje se na določbo 2. odst. 177.čl. ZOR, na podlagi katere bi morala biti oproščena odškodninske odgovornosti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka v reviziji vztraja pri svojem stališču, da pomeni ugotovljeno krivdno ravnanje pok. I.B. razlog za popolno oprostitev njene odgovornosti po 2. odst. 177.čl. ZOR. Vendar to stališče ni utemeljeno. Pred vsem je pomembno, da je do nesreče prišlo v zvezi z nevarnim obratovanjem tožene stranke. Delo, ki ga je opravljal pok. I.B. je izrazito nevarno; to še posebej velja za pregledovanje proge v predoru, kjer so možnosti za umik pred bližajočim se vlakom zelo omejene in je mogoče varnost zagotoviti le z upoštevanjem voznega reda. Pri tem je vsaka napaka lahko usodna. Pokojni I.B. je bil delavec tožene stranke. Svoje delo je opravljal zaradi njenih gospodarskih interesov. Zato riziko, v zvezi s tem zadene toženo stranko. To je tudi smisel določbe prvega odst. 174.čl. ZOR, ki določa objektivno odškodninsko odgovornost imetnika nevarne stvari in tistega, ki opravlja nevarno dejavnost. Tožena stranka bi se oprostila odgovornosti, če bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odvrniti (2. odst. 177.čl. ZOR). Ker je pokojni opravljal svoje delo na progi in tudi v predorih, je vedno obstajala možnost, da tudi iz povsem nezakrivljenih razlogov pride do nesreče (n.pr. slabost, napačno upoštevanje voznega reda zaradi napake na uri i.pd.). Zato nikakor ni mogoče šteti, da je za toženo stranko navzočnost njenega delavca na progi nepričakovana. V konkretnem primeru tudi ni mogoče trditi, da se ni bilo mogoče izogniti posledicam. Ugotovljene opustitve pok., ki se ni predpisano javljal, bi lahko vzbudilo pozornost drugih delavcev tožene stranke. Zato ravnanje pok., čeprav zanj nenavadno in obremenjeno s hudimi kršitvami delovnih dolžnosti, ne more v celoti ekskulpirati tožene stranke. Njena objektivna odgovornost ostane, čeprav zmanjšana zaradi krivdnega deleža ponesrečenega samega.

Razmejitev deležev odgovornosti v razmerju 60 : 40 je tudi po stališču revizijskega sodišča pravilna. Krštve pok. so bile hude in v neposredni vzročni zvezi z nesrečo. Zato večji del odgovornosti zadene njega. Odgovornost tožene stranke pa temelji na dejstvu, da gre za izrazito nevarno obratovanje in da je bil ponesrečeni njen delavec, zadolžen za nevarno delo. Zato je delež odgovornosti tožene stranke kljub krivdnemu ravnanju ponesrečenega znaten in je s 40% določen ustrezno.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).