Jedro

S sklepom o odreditvi pripora v katerem je preiskovalni sodnik ocenil, da obstoji utemeljen sum storitve očitanega kaznivega dejanja ter glede okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma, navedel, da se v celoti strinja z navedbami državnega tožilca in se v izogib ponavljanju nanje tudi skliceval, je zadoščeno zahtevam o obrazloženosti po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP.

Na nevarnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce je mogoče sklepati le na podlagi posebnih okoliščin, ki izhajajo iz konkretnega obdolženčevega ravnanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. J.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 20.2.2006 zoper obd. J.H. odredil pripor iz pripornih razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Senat istega sodišča je s sklepom z dne 22.2.2006 zavrnil zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Obdolženec je utemeljeno osumljen kaznivih dejanj spolnega nasilja po 1. odstavku 181. člena, spolne zlorabe slabotne osebe po 1. odstavku 182. člena, spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 1. odstavku 183. člena in omogočanja uživanja mamil po 2. v zvezi s 1. odstavkom 197. člena KZ.

Zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sklep Okrožnega sodišča v Celju razveljavi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Po njegovem stališču vsebujeta izpodbijana sklepa dovolj razlogov za utemeljenost suma za odreditev pripora, v pritožbenem sklepu pa je tudi ustrezno odgovorjeno na vse uveljavljane pritožbene razloge. Tudi priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti sta v obeh sklepih ustrezno obrazložena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijani sklep o odreditvi pripora zgolj našteva dokaze za utemeljen sum, ne poda pa njihove ocene. Sodišči sta v obrazložitvah odločb dokaze, ki potrjujejo utemeljenost suma, navajali zgolj na splošno in jih neopredeljeno našteli, nato pa podali pavšalne zaključke o obstoju tega suma, vse skupaj pa oprli na izpovedbe domnevnih oškodovank.

Pripor se sme odrediti, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in če so podani priporni razlogi, našteti v 1. - 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Vsebino sklepa, s katerim odredi pripor preiskovalni sodnik, predpisujejo določbe 2. odstavka 202. člena ZKP. Med drugim določajo, da mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti odločilna dejstva iz 1. - 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Navedeno določbo je treba razlagati tako, da mora preiskovalni sodnik pri preizkusu utemeljenega suma navesti odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku zbiranja obvestil (148. člen ZKP) in z njimi povezane dokaze ter na tej podlagi presoditi, ali je obdolženec z veliko stopnjo verjetnosti storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Preiskovalni sodnik dokazov, ki so pridobljeni do trenutka odločanja o priporu, ne ocenjuje z vidika njihove protislovnosti.

Iz obrazložitve sklepa o odreditvi pripora je razvidno, da je preiskovalni sodnik povzel vsebino predloga državnega tožilca tudi v delu, v katerem je navedel razloge za utemeljen sum v smeri storitve kaznivih dejanj, ki so očitana obdolžencu. Preiskovalni sodnik je presodil, da obstoji utemeljen sum ter glede okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma, navedel, da se v celoti strinja z navedbami državnega tožilca in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. V predlogu državnega tožilca so natančno navedeni vsi v policijskem postopku zbrani podatki in dokazi ter predstavljena njihova bistvena vsebina. Preiskovalni sodnik je dejansko povzel navedbe predloga, ki glede navajanja podatkov in dokazov niso v nasprotju s podatki kazenskopreiskovalnega spisa. S tem načinom predstavitve razlogov in s sprejeto presojo utemeljenega suma je zadostil zahtevam določb 2. odstavka 202. člena ZKP. Pritožbeni senat je s svojo presojo, ki jo je oprl na uradne zaznamke oškodovank in izjave oseb, s katerimi so policisti opravili razgovore ter na rezultate hišne preiskave, potrdil zaključek preiskovalnega sodnika o obstoju utemeljenega suma. Presoja podatkov in dokazov, ki jo glede utemeljenega suma vsebuje napadeni pravnomočni sklep, ustreza standardu obrazložitve, predpisane v 2. odstavku 202. člena ZKP. Zato zahteva neutemeljeno trdi, da izpodbijani sklep ni obrazložen, to je, da nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa vložnik zahteve, ki ponuja lastno presojo dokazov in podatkov, na katere sodišče opira zaključek glede obstoja utemeljenega suma, nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču vložnika zahteve tudi nista podana priporna razloga koluzijske nevarnosti in ponovitvene nevarnosti po 2. in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Glede na zdravstveno stanje obdolženec ne more skrbeti niti zase in zato tudi ne more vplivati na oškodovanke in priče ali kako drugače ovirati potek preiskave. Obdolženec tudi iz objektivnih razlogov ne predstavlja grožnje okolici, ki se ga bo glede na izid predkazenskega postopka izogibala. Odreditev pripora je po oceni zahteve tudi nehumana zaradi obdolženčevega zdravstvenega stanja, ki se bo v priporu zaradi njegovega intenzivnega psihičnega doživljanja situacije, v kateri se je znašel, poslabšalo in ne izboljšalo.

Priporni razlog koluzijske nevarnosti je podan, če je upravičena bojazen, da bo obdolženec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Tako v teoriji kot v sodni praksi je zavzeto stališče, da za odreditev pripora iz tega pripornega razloga ne zadošča abstraktna nevarnost oviranja postopka, temveč mora biti izkazana konkretna verjetnost takšnega ravnanja. Na nevarnost vplivanja na priče, udeležence ali prikrivalce je mogoče sklepati le na podlagi posebnih okoliščin, ki izhajajo iz konkretnega obdolženčevega ravnanja.

Izpodbijani pravnomočni sklep se pri presoji obstoja pripornega razloga koluzijske nevarnosti opira na izjave oškodovank, zlasti še na izjavi N.K. in M.B., ki sta opisali grožnje obdolženca ter na njegovo grobo ravnanje z njimi in na okoliščino, da je N.K. telesno poškodoval. Iz tega sledi, da sodišče izhaja iz konkretnega obdolženčevega ravnanja in na tej podlagi sklepa, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na oškodovanke in ostale priče. Ob odreditvi pripora navedeni dokazi še niso bili izvedeni, so pa odločilnega pomena in bi oviranje dokazovanja lahko bistveno vplivalo na potek kazenskega postopka. Okoliščine, ki jih navaja zahteva in ki se nanašajo na obdolženčevo zdravstveno stanje, starost in razdaljo med krajem bivanja obdolženca ter oškodovank, same po sebi ne narekujejo drugačne presoje, kot jo v zvezi s tem pripornim razlogom vsebuje izpodbijani sklep.

Pri oceni, ali je podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti, je sodišče upoštevalo, da je obdolžencu očitana storitev kaznivih dejanj zoper človekovo zdravje in spolno nedotakljivost na škodo več mladoletnih oškodovank. Dejanja naj bi storil v kratkem časovnem obdobju, pri čemer naj bi sam odšel na dom oškodovank in jih poiskal, če niso prišle k njemu. Slednje kaže na njegovo vztrajnost in odločnost izvrševati kazniva dejanja. Pri obdolžencu gre za način življenja, ki je ozko povezan z izvrševanjem kaznivih dejanj. Na podlagi teh okoliščin je sodišče utemeljeno sklepalo, da tako teža dejanj, način njihovega izvrševanja, vrsta dejanj in osebne lastnosti obdolženca kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo na prostosti ponavljal tovrstna kazniva dejanja. Sodišče je v napadenem sklepu tudi obrazložilo, zakaj je pripor edini ukrep, s katerim se lahko pri obdolžencu prepreči nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Presodilo je tudi, da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti, zdravja in spolne integritete mladoletnih oškodovank ter omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Zato okoliščine, na katere opozarja vložnik zahteve in ki zadevajo možno reakcijo okolice oziroma obdolženčevih sokrajanov ter navajanje okoliščin, povezanih z njegovim zdravjem, s prepričanjem, da je po krivem osumljen, s težavnim prenašanjem prestajanja pripora, z bojaznijo, da ne bo poskrbljeno za kmetijo ter da se bo njegovo zdravje v priporu poslabšalo, po svoji pomembnosti niso take narave, da bi ob okoliščinah, ki jih je ugotovilo in presodilo sodišče, omogočale zaključek, da pri obdolžencu ni podana nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, katerih storitve je osumljen in da bi vplivale na presojo neogibnosti in sorazmernosti pripora.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. J.H. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).