22/12-1994

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora o pristojnosti na zahtevo Sekretariata za kmetijstvo občine Brežice na seji dne 22/12-1994

o d l o č i l o :

Za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ki sta jo vložila pravna naslednika upravičenke, pokojne Pavle Vidmar, Majda in Ivan Vidmar iz Brežic, je pristojen Sekretariat za kmetijstvo občine Brežice.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Sekretariat za kmetijstvo občine Brežice je 9.12.1994 vložil zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti v zadevi denacionalizacije nepremičnin predlagateljev Ivana in Majde Vidmar iz Brežic. V zahtevi navaja, da se je Sekretariat v navedeni denacionalizacijski zadevi izrekel za nepristojnega s sklepom št. 321-119/92 z dne 8.9.1992 o ustavitvi postopka in odstopil zadevo v reševanje Temeljnemu sodišču v Novem mestu, Enoti v Brežicah. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom št. I Cp 1562/93 z dne 1.9.1993 odločilo, da za reševanje obravnavane zadeve ni pristojno sodišče, ampak upravni organ.

Vlagatelj zahteve, Sekretariat za kmetijstvo Občine Brežice, je ponovno podvomil v svojo pristojnost po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča v podobni denacionalizacijski zadevi z dne 18.5.1994, ki jo je Vrhovno sodišče izdalo, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, objavljeno v Uradnem listu RS št. 23/94. Na podlagi podatkov iz spisa, ki ga prilaga svoji zahtevi, predlagatelj meni, da je bila arondacijska odločba le fiktivna in da je kmetijsko zemljišče v resnici prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, ki sta ga sporazumno sklenila lastnica arondiranega zemljišča pok. Pavla Vidmar in arondacijski upravičenec Kmetijska zadruga Brežice. Zato po mnenju vlagatelja zahteve ne gre za zahtevo za denacionalizacijo na podlagi 29. točke 3. člena Zakona o denacionalizaciji, ampak za zahtevo za denacionalizacijo na podlagi 5. člena tega zakona, o kateri pa je na podlagi prvega odstavka 56. člena pristojno odločati temeljno sodišče.

2.Iz sklepa Sekretariata za kmetijstvo občine Brežice je razvidno, da je bil upravni postopek ustavljen in zadeva odstopljena v reševanje Temeljnemu sodišču v Novem mestu, Enoti v Brežicah, ker je bilo ugotovljeno, da je pokojna Pavla Vidmar z arondacijskim upravičencem, Kmetijsko zadrugo v Brežicah, dne 4.3.1963 sklenila sporazum o pripojitvi določenih parcel k že arondiranemu zemljišču in se tudi dogovorila o odškodnini za to zemljišče. Upravni organ je smatral, da ima navedeni sporazum naravo pravnega posla in da je zato podana pristojnost sodišča.

3.Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. I Cp 1562/93 dne 1.9.1993 ob reševanju pritožbe predlagateljev zoper sklep Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Brežicah, opr. št. N 67/92 z dne 24.5.1993, odločilo, da v obravnavani zadevi ne gre za sodno pristojnost in je zahtevo za denacionalizacijo predlagateljev zavrglo. Po presoji Višjega sodišča v Ljubljani so kmetijska zemljišča, last pok. Pavle Vidmar, prešla v državno last na podlagi arondacijske odločbe Komisije za arondacijo Občinskega ljudskega odbora Brežice z dne 18.3.1963, ki je bila izdana na podlagi 65. člena Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča in sporazuma, doseženega z dotedanjo lastnico, pravno prednico vlagateljev zahteve za denacionalizacijo. Okoliščina, da je pravna prednica predlagateljev sklenila sporazum o višini odškodnine pred izdajo arondacijske odločbe, po mnenju Višjega sodišča v Ljubljani ne more biti odločilna za presojo pristojnosti, ker so o vseh zadevah za denacionalizacijo, vloženih na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, pristojni odločati upravni organi.

B.

1.Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je odvisna predvsem od rešitve vprašanja, ali je pravni temelj za reševanje zahteve za denacionalizacijo predlagateljev 29. točka 3. člena ali 5. člen Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 - v nadaljevanju: ZDen).

2.Predlagatelja sta svojo zahtevo za denacionalizacijo oprla na odločbo o arondaciji Komisije za arondacijo Občinskega ljudskega odbora Brežice z dne 18.3.1963, ki je bila izdana na podlagi predpisa, določenega v 29. točki 3. člena, to je Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list SFRJ, št. 43/59 in 53/62), in jo vložila pri pristojnem upravnem organu. Po mnenju predlagateljev za denacionalizacijo iz zapisnika z dne 4.3.1963, ki je bil sestavljen v prostorih Kmetijske zadruge Brežice, jasno izhaja, da je bilo sporno zemljišče arondirano in da je bil podpis sporazuma le formalnost oziroma da je bil sklenjen pod prisilo. Sekretariat za kmetijstvo Občine Brežice pa šteje navedeni zapisnik o sporazumu za pravni posel v smislu 5. člena ZDen in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-75/92 z dne 31.3.1994, objavljeno v Uradnem listu RS št. 23/94, in meni, da gre za pristojnost sodišča.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-75/92 z dne 31.3.1994 odločilo, da določba 29. točke 3. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo in da je na podlagi v tej določbi navedenega Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča lahko bil izvršen poseg države v lastninske odnose proti volji lastnikov. Ker je bil navedeni zakon pravna podlaga za izvajanje arondacij kmetijskih zemljišč, so arondiranci oziroma sedanji upravičenci upravičeni zahtevati denacionalizacijo v vseh tistih primerih, ko je bila za arondirana zemljišča plačana odškodnina ali so arondiranci prejeli neustrezna nadomestna zemljišča. Pri tem pa je Ustavno sodišče opozorilo, da se je v praksi v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije dogovorili za prenos zemljišča v državno lastnino prostovoljno in se hkrati tudi sporazumeli o plačilu ustrezne odškodnine.

Arondacijska odločba, ki je v mnogih primerih sledila tako sklenjenemu in podpisanemu sporazumu, je bila lahko zgolj fiktivna, saj so na tak način stranke lahko pridobile določene ugodnosti kot n.pr. neplačilo prometnega davka. Zato je Ustavno sodišče v citirani odločbi opozorilo na primere, ko je šlo v resnici za prostovoljno dogovorjen prenos lastnine in zavzelo stališče, da takega prenosa ni mogoče šteti za prisilno podržavljenje, čeprav je bil formalno sprejet akt na podlagi predpisa iz 6., 12., 27., 28. ali 29. točke 3. člena ZDen. Namen denacionalizacije je namreč poprava krivic, ki so nastale s podržavljenjem zasebnega premoženja na podlagi določenih predpisov, ne pa razveljavitev pravnih poslov, ki so nastali na podlagi proste volje strank. Če je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, je zakonodajalec v 5. členu ZDen dovolil denacionalizacijo le, če je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. V takem primeru je določil za reševanje teh denacionalizacijskih zadev pristojnost temeljnih sodišč v nepravdnem postopku. Določba 5. člena ZDen predstavlja torej izjemo od pravila, da se vrača le premoženje, ki je bilo odvzeto s prisilnim ukrepom državnega organa. Zato je potrebno, da sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotovi, ali je bil pravni posel sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

3.V obravnavani zadevi je nastal dvom o pravni podlagi za prenos zemljišča v lasti pokojne Pavle Vidmar v državno last - glede na to, da je bil sklenjen sporazum, ki je bil zapisan v obliki zapisnika in sklenjen med pokojno Pavlo Vidmar in upravnikom Kmetijske zadruge Brežice. Iz navedenega zapisnika je razvidno, da je bil sestavljen v prostorih Kmetijske zadruge Brežice dne 4.3.1963. V zapisniku je izrecno zapisano, da gre za arondacijsko zadevo, lastnica je omenjena kot lastnica pripojenega zemljišča, upravnik Kmetijske zadruge kot predstavnik arondacijskega upravičenca. S sporazumom sta se dogovorila o načinu pripojitve in tudi o višini odškodnine. Le v delu zapisnika, kjer piše o plačilu odškodnine v denarju, sta omenjena oba navzoča, lastnica in upravnik Kmetijske zadruge, kot prodajalka in kupec. V sporazumu je tudi določeno, da Kmetijska zadruga Brežice prevzame pripojeno zemljišče v last in uživanje takoj. V zapisniku o sporazumu je tudi vsebovan predlog strank, da arondacijska komisija upošteva sporazum v arondacijski odločbi. Zapisnik je podpisan od obeh navzočih, to je pokojne Pavle Vidmar in upravnika Kmetijske zadruge Brežice.

Arondacijska odločba je bila izdana po preteku 14 dni po sklenitvi navedenega sporazuma, dne 18.3.1963, in sicer na podlagi 65. člena Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Na podlagi navedenih podatkov bi bilo možno sklepati, da gre v obravnavani zadevi za primer, na kakršnega opozarja Ustavno sodišče v že citirani odločbi. Vendar je Ustavno sodišče po pregledu celotnega spisa in določb Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni mogoče šteti zapisnika o sporazumu za samostojen pravni posel, ki bi bil sklenjen neodvisno od arondacijskega postopka. Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča je urejal arondacijo v členih od 53 do 68 in je predvideval sporazume med lastnikom in arondacijskim upravičencem; n. pr. v drugem odstavku 57. člena je bilo določeno, da lahko lastnik dobi v odškodnino zemljišče druge kulture in bonitete po sporazumu med njim in arondacijskim upravičencem, po prvem odstavku 60. člena pa sta se arondacijski upravičenec in lastnik pripojenega zemljišča lahko sporazumela o drugačni obliki odškodnine za pripojeno zemljišče, kot jo je predpisoval zakon.

Da je bil sporazum med pokojno Pavlo Vidmar in Kmetijsko zadrugo Brežice sklenjen v času izvajanja arondacijskega postopka, je razvidno iz odločbe Sveta Občinskega ljudskega odbora Brežice, pristojnega za kmetijstvo, ki je bila izdana 19.4.1963, vendar pa je iz njene obrazložitve razvidno, da je bil predlog Kmetijske zadruge Brežice za arondacijo sprejet že 9.2.1963, torej pred sklenitvijo sporazuma. Člen 63 Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča je namreč določal, da o predlogu za uvedbo arondacije odloča Svet Občinskega ljudskega odbora s posebno odločbo. Arondacijska odločba z dne 18.3.1963 je bila izdana na podlagi 65. člena Zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča in je pomenila dokončanje arondacijskega postopka, ki se je že začel 9.2.1963. Dejstvo, da sta bili obe odločbi, tako odločba Sveta Občinskega ljudskega odbora o dovolitvi arondacije kakor tudi sama arondacijska odločba, izdani po sklenjenem sporazumu, ne more biti odločilnega pomena za presojo, na kakšni pravni podlagi so prešla kmetijska zemljišča v državno last. Določbe samega zakona ter dejstvo, da je bila arondacija dovoljena že pred sklenitvijo sporazuma o pripojitvi zemljišča in določitvi odškodnine, kažejo na to, da sporazum, sklenjen v obliki zapisnika, ne predstavlja samostojnega pravnega posla, na podlagi katerega so prešla kmetijska zemljišča, last pokojne Pavle Vidmar, v državno last, ampak le del samega arondacijskega postopka, ki se je v praksi tako izvajal. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da je pravni temelj za reševanje obravnavane denacionalizacijske zadeve v določbi 29. točke 3. člena ZDen in je tako podana na podlagi 54. člena ZDen pristojnost občinskega upravnega organa.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k dr. Tone Jerovšek