Jedro

Opredelitev elementov (dejstev) vzročne zveze sodi v oškodovančevo trditveno in dokazno breme. Načeloma je potrebno za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Vendar pa je ravno pri vprašanju vzročne zveze dokazni standard prepričanja presežen in se je v položajih, ko je dokazno breme pretežko (v primerih dokazne stiske), zlasti ko škodnega vzroka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, v praksi uveljavil dokazni standard pretežne verjetnosti.

Za padec je bil potreben dinamični odriv in ta je pretrgal vzročno zvezo med opustitvijo zaščitne ograje in škodnim dogodkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, po katerem sta prvo in drugo tožena stranka dolžni solidarno plačati tožniku znesek 20.986,60 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Sodišče je tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov prvo tožene stranke v višini 1.205,10 EUR in drugo tožene stranke v višini 9.175,69 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik ter višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba opozarja, da je glede sprememb v izpovedbah tožnika glede poteka padca potrebno upoštevati, da si je pri tovrstnih nesrečah nemogoče zapomniti do potankosti vse podrobnosti. Dejstvo je, da se je postopek zgodil pozimi, ko je bila škarpa mokra oz. vlažna, lestev prekratka in da na vrhu škarpe ni bilo ograje. Tožnik graja zaključke sodišča prve stopnje glede pretrgane vzročne zveze, saj naj bi sodišče očitno namigovalo, da je namenoma skočil v globino, kar pa tekom postopka ni bilo dokazano. Edino logično je ravnanje tožnika, da se je odrinil, preden je padel v globel, saj bi bile v nasprotnem primeru posledice verjetno lahko še hujše. Tožnik poudarja, da do padca ne bi prišlo, če tožena stranka ne bi kršila svojega dolžnostnega ravnanja (prekratka lestev, opustitev postavitve zaščitne ograje), razen če bi se v postopku dokazalo, da je tožnik v globino skočil namenoma, kar se seveda ni. Po oceni tožnika sta ravno prekratka lestev in odsotnost zaščitne ograje prispevali k njegovem nezanesljivemu dostopu na ploščad in posledični izgubi ravnotežja. Ob tem je nepomembno, kje je v tistem trenutku tožnik dejansko stal. Tožnik obstoj vzročne zveze med prekratko lestvijo in škodnim dogodkom, kot tudi med nezavarovanjem škarpe in nastalo posledico utemeljuje s teorijo o ratio legis vzročnosti in teorijo adekvatne vzročnosti.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku dne 8. 12. 2000, ko je pri opravljanju svojega dela po nalogu delodajalca padel z višine približno štirih metrov in pri tem utrpel hud zlom obeh petnic. Sodišče prve stopnje je pravilno kot pravno podlago za presojo tožbenega zahtevka upoštevalo pravilo o krivdni odškodninski odgovornosti, natančneje prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki je veljal v času škodnega dogodka), po katerem je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to škodo dolžan tudi povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Kot osrednje v konkretni zadevi se je postavilo vprašanje ali je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke (prekratko lestvijo in odsotnostjo zaščitne ograje) in škodnim dogodkom (padcem tožnika v globino in nastalimi poškodbami). Iz obrazložitve sodbe nadalje pravilno izhaja, da opredelitev elementov (dejstev) vzročne zveze sodi v oškodovančevo trditveno in dokazno breme. Načeloma je potrebno za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Vendar pa je ravno pri vprašanju vzročne zveze dokazni standard prepričanja presežen in se je v položajih, ko je dokazno breme pretežko (v primerih dokazne stiske), zlasti ko škodnega vzroka ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, v praksi uveljavil dokazni standard pretežne verjetnosti. Po oceni višjega sodišča glede na dokazane okoliščine konkretnega primera ta standard ni podan.

6. Sodišče prve stopnje je glede samega poteka dogodka prepričljivo pojasnilo, da je tožnik že stal na platoju, ko se je obrnil, stopil do škarpe, se spotaknil in padel v globino. Pri tem je izhajalo iz listinskih dokazov – Poročila policije, Poročila o raziskavi poškodbe pri delu št. 0405-20/00-011403 Inšpektorata RS za delo, izpovedb zaslišanih prič – delavcev in mnenja sodnega izvedenca za gradbeništvo – varstvo pri delu. Slednji je v svojem mnenju in kasnejši dopolnitvi izrecno navedel, da upoštevajoč mesto padca in nastale poškodbe oba s strani tožnika zatrjevana poteka dogodka nista možna in za svoje zaključke ponudil strokovno utemeljene in logične argumente. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo spreminjajoče se trditve in izpovedbe tožnika glede bistvene okoliščine (ali je ob padcu še stal na lestvi) in to skladno s pravilom o prosti dokazni oceni (8. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ustrezno upoštevalo pri presoji verodostojnosti izpovedbe tožnika. Upoštevajoč, da tožnik za svoje trditve, da je ob padcu še z eno nogo stal na lestvi, ni predložil ustreznih drugih dokazov razen svoje (nekonsistentne in v bistvenih delih nasprotujoče si) izpovedbe in glede na izvedene nasprotne dokaze, ki potrjujejo nasprotno (da je tožnik že v celoti stal na platoju, ko je prišlo do padca), je tako pravilen sklep sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru tožnik ni uspel z zadostno verjetnostjo dokazati, da je vzrok njegovega padca v prekratki lestvi oz. odsotnosti zaščitne ograje.

7. Ob vsem zgoraj navedenem pritožbene navedbe o nepomembnosti pozicije tožnika ob padcu v globino ne morejo vzdržati resne presoje. Po prepričanju višjega sodišča na vprašanje vzročne zveze ni mogoče odgovoriti pozitivno niti ob upoštevanju teorije adekvatne vzročnosti niti teorije o ratio legis vzročnosti. Ker je dokazni postopek pokazal, da tožnik ob izgubi ravnotežja ni več stal na lestvi, temveč z obema nogama na škarpi in da je bil za padec glede na izvedenčeve strokovne ugotovitve potreben dinamični odriv (tč. 31. obrazložitve izpodbijane sodbe), prekratka lestev ne more biti vzrok, ki bi po rednem teku stvari pripeljal do nastalih poškodb. Enako je mogoče reči tudi za kršitev ustreznih pravil o dolžni lestev na gradbišču. Pritožba še navaja, da bi ustrezna zaščitna ograja prispevala k zanesljivejšemu dostopu tožnika na ploščad in bi tako lahko preprečila izgubo ravnotežja. Ob ugotovitvi, da vzrok padca ni v lestvi, po življenjsko logični razlagi vzrok tudi ne more predstavljati odsotnost ograje ob lestvi oz. v delu pri sestopu, zlasti ker je tožnik z obema nogama že stal na škarpi. Tožnik bi z omenjenim argumentom lahko uspel le v primeru, če bi pri padcu še stal deloma/v celoti na lestvi (in bi mu ograja tako res lahko služila za oporo), kar pa v postopku ni dokazal. Prav pa ima tudi sodišče prve stopnje, ko opozori, da je bil za padec potreben dinamični odriv in da je ta pretrgal vzročno zvezo med opustitvijo zaščitne ograje in škodnim dogodkom in da bi se tožnik še vedno lahko odrinil v globino v delu, kjer ograje ne bi bilo.

7. Višje sodišče je iz navedenih razlogov zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).