Jedro

Tožnica ni dokazala obstoja dogovora, s katerim je utemeljevala višino izgubljenega dobička.

Predpostavka vsake odškodninske obveznosti je tudi škoda. Zato bi tožeča stranka za svoj uspeh v tej pravdi morala navesti dejstva, iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje zaradi kršitve, ki jo očita toženki, zmanjšalo. Tožnica je bila na pomanjkljivo trditveno podlago večkrat opozorjena z jasnimi ugovori toženke že od vložitve odgovora na tožbo dalje, a vseeno v tej smeri ni navedla ničesar. S tem, ko je zavarovanje plačal tožničin lastnik, pa se njeno premoženje še ni zmanjšalo.

Po stališču sodne prakse sodi med primere spornih pogodbenih določil tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V takšnem primeru je treba za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ in ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava.

Za uporabo pooblastila, ki ga pritožbenemu sodišču daje 356. člen ZPP, ne zadošča zgolj občutek stranke, da sodnik ni nepristranski. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi lahko kazali na domnevno sodnikovo pristranskost, ali omogočali sklepanje o tem, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o še preostalem delu tožbenega zahtevka.

Ker je toženka izrecno in konkretno ugovarjala višini zahtevka, je bilo na tožnici breme, da obrazloži, na prenos katerega dela znanja (know how) naj bi se nanašalo vtoževano plačilo, okoliščine, v katerih je bilo plačilo dogovorjeno in zlasti kako je prišla do zahtevanega zneska. Če še tožnica ne ve, kako je prišla do zahtevanega zneska, kako naj šele toženka ve, na čem naj gradi svojo obrambo. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve ne zadoščajo za sklepčnost tega dela tožbe, je zato pravilno, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I. točki izreka glede zahtevka za plačilo 188.978 EUR in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (t. j. v I. točki izreka za plačilo 20.859.860 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 21.048.838 EUR (I. točka izreka) in sklenilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti stroške postopka z morebitnimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži, da ji povrne pravdne stroške. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje drugemu sodniku.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

Utemeljenost pritožbe

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 25. 9. 2013 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju, ki se je nanašala na projekt M., od katere je tožnica po enem letu odstopila. V tem sporu pa zahteva od toženke povrnitev škode iz naslova izgubljenega dobička zaradi neprodane strojne ter programske opreme in iz naslova plačane zavarovalnine, za katero trdi, da naj bi ji nastala zaradi toženkinih protipravnih ravnanj, plačilo nekaterih del, pa tudi plačilo celotnega razvoja in plačilo tistega dela know how-a, ki naj bi bil prenešen na toženko.

6. Pritožnica sodišču prve stopnje med drugim očita, da glede številnih neizvedenih dokazov ni pojasnilo, zakaj jih je štelo za nepotrebne, zaradi česar izpodbijane sodbe, po njenem mnenju, ni mogoče preizkusiti. Pri tem sicer ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP, kar očitno meni pritožnica, pač pa bi kvečjemu lahko šlo za procesno kršitev dolžnosti sodišča do ustrezne obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je pritožnica ne konkretizira do te mere, da bi jo pritožbeno sodišče lahko vsebinsko obravnavalo (saj sploh ne pojasni,1 za katere dokaze gre in kdaj jih je predlagala). Da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, pa je razvidno že iz preizkusa, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče. O zahtevkih za plačilo izgubljenega dobička iz naslova strojne in programske opreme

7. Zahtevka za povrnitev izgubljenega dobička iz naslova strojne opreme v višini 14.548.500 EUR in iz naslova programske opreme v višini 3.513.600 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo predvsem zato, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožnica ni dokazala obstoja dogovora o tem, da bi toženka v dveh letih pri njej naročila 120.000 izdelkov M., čeprav je prav na tem dogovoru temeljila svoj izračun izgubljenega dobička.

8. Pritožnica izpodbija dejanski zaključek prvostopenjskega sodišča in vztraja, da je bil tak dogovor sklenjen. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v resnici dovolj skrbno in natančno raziskalo dejansko stanje. Čeprav je izčrpalo dokazno ponudbo tožnice, izid dokazovanja zanjo ni bil ugoden. Izpodbijana sodba ima v točkah od 22. do 26. svoje obrazložitve o tem izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo,2 da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se bodo naročila izvajala na podlagi uspešne realizacije. Sodišče torej je pojasnilo, kakšen je bil dogovor strank o količini strojne opreme, ki naj bi jo toženka naročala pri tožnici, zato pritožbeni očitek, da se sodišče do vsebine predhodnega „dogovora o minimalni količini“ ni opredelilo, ne more biti utemeljen.

9. Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče je v sodbi korektno povzelo bistveno vsebino vseh izvedenih dokazov ter se obrazloženo izreklo o njihovi dokazni vrednosti. Sodišče nikakor ni prezrlo dokazov, ki jih je ponudila tožnica, pač pa je v primerjavi s toženčevimi dokazi in posameznimi dejanskimi okoliščinami ter glede na uspeh celotnega dokaznega postopka upravičeno podvomilo o trditvah tožnice. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišča tožbena trditev o obstoju dogovora o naročilu 120.000 kosov ni prepričala ne samo zato, ker iz nobene dokazne listine ni razvidna toženčeva zaveza k naročilu, ampak tudi zato, ker je večina zaslišanih prič potrdila, da številka 120.000 kosov za slovenski trg ni bila realna, pri čemer je upoštevalo tudi dejstvo, da se je v preteklih treh letih prodalo le okrog 600 kosov M. (in iz njega narejeni zaključek, da naj bi se v za tretjino krajšem časovnem obdobju doseglo 200 krat boljše poslovne rezultate), pa tudi okoliščino, da ni bilo narejene nobene poglobljene analize trga (temveč se je vse delalo na osnovi primerjave z angleškim trgom in na podlagi števila števcev električne energije v državi). Zato pritožbeni očitek, da naj bi prvostopno sodišče vse dokaze, ki potrjujejo tožbene trditve, dokazno razvrednotilo ali ignoriralo in s tem ravnalo pristransko, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je glede na uspeh celotnega dokaznega postopka tudi po prepričanju pritožbenega sodišča upravičeno podvomilo o tožničinih trditvah. Svojo presojo je utemeljilo z razlogi, ki so logični in tudi izkustveno sprejemljivi. Zato je pritožbeni dvom o pravilnosti in celovitosti ugotovljenega dejanskega stanja brez vsake podlage.

10. Kot rečeno, je prvostopno sodišče prepričljivo pojasnilo,3 da Obvestilo o postopnem naročanju (priloga B5) ne vsebuje nobene toženkine zaveze k naročilu 120.000 kosov izdelkov M., zato pritožnica s svojim vztrajanjem v tej smeri ne more uspeti in zato tudi ni pomembno, ali je bil ta dokument povezan s pogajanji za sklenitev nove pogodbe, ali ne. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na to, da je bilo Obvestilo o postopnem naročanju tožeči stranki poslano po pošti, saj poštno pošiljanje samo po sebi (torej neodvisno od vsebine pošiljke) med pošiljateljem in prejemnikom pošiljke še ne povzroči nastanka kakršnihkoli pravic in obveznosti, na kar cilja pritožba.

11. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo4 tudi, zakaj je štelo, da dokument Projekt M. (priloga A120) ne potrjuje obstoja zatrjevanega naročila, ampak le kalkulacije, narejene na podlagi nakupa 120.000 izdelkov.5 Zgolj navedba števila slovenskih gospodinjstev, ki naj bi bila opremljena s pametno hišo ali vsaj z infrastrukturo, kot enega od poslovnih ciljev, v dokumentu, ki je že po svojem naslovu (komunikacijski brief) namenjen pripravi akcij tržnega komuniciranja, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v ničemer ne potrjuje obstoja dogovora o naročilu takšne količine med pravdnima strankama. Zato pritožbeni očitek, da ta dokument dokazuje dejstvo, da je številko 120.000 kosov sprejela toženkina uprava, ne more biti utemeljen.

12. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče pri presoji obstoja dogovora o naročilu 120.000 kosov produkta M. ni tehtalo, katerim listinam bi pripisalo večji in katerim manjši pomen. Prvostopnega sodišča namreč prav nobena od dokaznih listin ni prepričala v obstoj takšnega dogovora. Zato pritožbeni očitek, češ da bi moralo sodišče večjo težo pripisati tistim listinam, ki so jih potrdili ali sprejeli člani toženkine uprave, kot pa tistim, pri katerih so sodelovale osebe, ki pooblastila uprave niso imele, za odločitev v zadevi ni pomemben. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi dopis D. V. s 13. 2. 2014 in upoštevajoč tudi njegovo izpovedbo ugotovilo, da se dopis ni nanašal na obstoječo Pogodbo, ampak na pogajanja za sklenitev nove pogodbe.6 Zato ne drži, da bi sodišče tej listini popolnoma odvzelo dokazno težo, kot nekje pravi pritožnica.

13. Prvostopenjsko sodišče je kot povsem realno presodilo možnost, da je številko 120.000 v kalkulacije in ocene vključil (in ne vsilil, kot pravi pritožnica) P. F. Do tega je prišlo na podlagi dejstva, da je prav on sodeloval pri vseh kalkulacijah in ocenah, pa tudi na podlagi njegove izpovedbe, da se je ta številka R. V., članu toženkine uprave, vseskozi zdela nerealna.7 Upoštevajoč, da dokumenti tako ali tako ne vsebujejo zaveze tožene stranke k naročilu takšnega števila izdelkov, pritožbeno sodišče tudi ta zaključek izpodbijane sodbe sprejema kot smiseln in prepričljiv, nasprotno pritožbeno kritiko pa zavrača kot neutemeljeno.

14. Pritožnica pravi, da Pogodbe s toženko ne bi sklenila, če ne bi bila dogovorjena količina 120.000 kosov izdelka, saj se ji takšno ravnanje ne bi splačalo, kar naj bi dokazoval zapisnik sestanka s 26. 10. 2012 (priloga A20). Tega, zakaj naj se ji ne bi splačalo, v pritožbi ne pojasni, listine, na katero se sklicuje, pa v postopku na prvi stopnji sploh ni predlagala za dokazovanje okoliščin v zvezi z obstojem dogovora o naročilu 120.000 kosov.8

15. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na to, da P. F. in M. R. nista izjavila, da bi bil med strankama sklenjen dogovor o naročanju na podlagi uspešne realizacije. Omenjeni priči o tem sploh nista izpovedovali, obstoja takšnega dogovora pa tudi nista zanikali. Kot izhaja iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe, in kar je za odločitev o zadevi bistveno, prvostopnega sodišča njuni izpovedbi (tudi) nista prepričali v obstoj dogovora, kakršnega v tej pravdi zatrjuje tožnica - torej dogovora o naročilu 120.000 kosov produkta.

16. Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi, da ni pojasnilo, zakaj ni sledilo M. R., kot najbolj verodostojni priči. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe,9 je prvostopno sodišče njegovo izpovedbo obravnavalo, a je dalo večjo težo drugim dokazom. Tega, v čem bi mu moralo prvostopenjsko sodišče (po njenem mnenju) slediti, a mu ni, pa pritožnica ne pove.

17. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe predlaganega dokaza z zaslišanjem predsednika uprave (T. B., op. sodišča) „v zvezi z dejstvi o Obvestilu o postopnem naročanju“ ni utemeljen že zato, ker tožeča stranka njegovega zaslišanja sploh ni predlagala v zvezi z dokazovanjem teh dejstev. Kot izhaja iz njenega dokaznega predloga, naj bi T. B. pojasnil okoliščine tega, zakaj ni ukrepal, kljub opozorilom, da tožnici zaradi ravnanj toženke nastaja škoda.10

18. Zmotno je tudi pritožbeno stališče o tem, da toženka zahtevku v delu, ki se nanaša na programsko opremo, ni nasprotovala, saj je ves čas postopka na prvi stopnji zanikala obstoj dogovora o naročilu 120.000 kosov produkta M., na katerem je tožnica temeljila oba svoja zahtevka za plačilo izgubljenega dobička.

19. Ostali pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica napada ugotovitve prvostopnega sodišča o pavšalnosti tožbenih trditev glede prihodkov in stroškov v zvezi s strojno opremo (v tem okviru pa ugotovitve o ceni oz. prihodkih in o stroških)11 in njegove ugotovitve o nesklepčnosti zahtevka iz naslova programske opreme (ker naj bi tožnica za izračun uporabila ceno, ki se sploh ne nanaša na programsko opremo),12 ob tem, da tožnica ni dokazala obstoja dogovora, s katerim je utemeljevala višino izgubljenega dobička, za presojo utemeljenosti pritožbe niso bistveni. Zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo.13

20. Odločitev o zavrnitvi obravnavanih dveh zahtevkov je po navedenem pravilna, pritožba pa v tem delu neutemeljena.

O zahtevku za povrnitev plačane zavarovalnine

21. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek za povrnitev zneska za zavarovanje poklicne odgovornosti tožničinih sodelavcev v višini 12.500 EUR zavrnilo, ker je presodilo, da ta škoda ni nastala tožnici.

22. Tožnica je skozi celotno pravdo svoj zahtevek uveljavljala mimo bistva določbe 132. člena Obligacijskega zakonika. Predpostavka vsake odškodninske obveznosti je namreč tudi škoda. Zato bi tožeča stranka za svoj uspeh v tej pravdi morala navesti dejstva, iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje zaradi kršitve, ki jo očita toženki, zmanjšalo. Tožnica je bila na pomanjkljivo trditveno podlago večkrat opozorjena z jasnimi ugovori toženke že od vložitve odgovora na tožbo dalje,14 a vseeno v tej smeri ni navedla ničesar. S tem, ko je zavarovanje plačal tožničin lastnik, pa se njeno premoženje še ni zmanjšalo. Vse to ji je pojasnilo že sodišče prve stopnje in s temi razlogi, razvidnimi iz 29. do 31. točke njegove obrazložitve soglaša tudi pritožbeno sodišče. 23. Pritožbena navedba o obstoju tožničinega dolga do plačnika zavarovanja je, ne samo preveč splošna, da bi jo sodišče lahko vsebinsko obravnavalo, ampak tudi prepozna. Predstavlja namreč nedopustno pritožbeno novoto, glede katere pritožnica niti ne trdi, da je ni mogla postaviti do konca glavne obravnave. Zato je drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP).

24. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, po kateri zahtevek za plačilo zavarovalnine ni utemeljen, je tako pravilna, pritožba pa tudi v tem delu ni utemeljena.

O plačilu za „presežna“ dela

25. Tožbeni zahtevek za plačilo „presežnih“ del v višini 188.978 EUR je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je presodilo, da bi bila tožnica upravičena do dodatnega plačila le za dela, ki se jih ni zavezala opraviti že s Pogodbo, pri čemer za dela s področja informatike brez pomoči izvedenca za IT tehnologije ni moglo ugotoviti, ali so zajeta v Pogodbi ali ne, dela s področja podpore prodaji pa po presoji prvostopenjskega sodišča sodijo v okvir pogodbenih del. 26. Med pravdnima strankama je bilo sporno, katera dela spadajo med dela, ki so ovrednotena v Ceniku za presežna dela v Prilogi 1 k Pogodbi (priloga A3). Tožnica je v postopku na prvi stopnji trdila, da je bil pogodbeni dogovor o plačilu tak, da se plačilo za delo, povezano z vzpostavitvijo in vzdrževanjem spletnega portala in aplikacije, obračuna po Ceniku za portal in aplikacijo; da je višina plačila za strojno in programsko opremo predmet posameznega naročila; plačilo za ostala dela (razvoj programske in strojne opreme, podpora pri prodaji in trženju, zagotavljanje klicnega centra, podpora končnim uporabnikom, organizacija mreže monterjev in montaža produktov) pa je ovrednoteno v Ceniku za presežna dela. Toženka je na drugi strani zatrjevala, da je bilo plačilo po Ceniku za presežna dela dogovorjeno le za dela iz drugega odstavka 16. člena in drugega odstavka 24. člena Pogodbe.

27. Po prvem odstavku 82. člena OZ se pogodbene določbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. V skladu z drugim odstavkom 82. člena pa se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, marveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov, ob upoštevanju načel obligacijskega prava. Po stališču sodne prakse sodi med primere spornih pogodbenih določil tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V takšnem primeru je treba za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ in ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava.

28. Toženkino razumevanje „presežnih“ del ima razumno podlago v pogodbenem besedilu. Pogodba se namreč na uporabo Cenika za presežna dela sklicuje le glede obračunavanja dodatnih storitev, ki bi nastale pri celotnem prenosu portala in aplikacije po izteku pogodbe (drugi odstavek 16. člena Pogodbe) in glede obračunavanja stroškov, ki bi nastali pri odpravi napak po preteku dvoletnega obdobja po prenehanju pogodbe (drugi odstavek 24. člena Pogodbe). Na drugi strani pa ni mogoče odreči teže niti tožničinemu razumevanju presežnih del, predvsem upoštevajoč pripis v Ceniku za presežna dela, po katerem naj bi se Cenik nanašal na „pozitivna odstopanja od dogovorjenih cen za storitve“.

29. Zato ima pritožnica prav, da bi prvostopenjsko sodišče, ob pravilni uporabi pravil OZ o razlagi pogodb, vsebino pogodbenega pojma „presežna dela“ moralo razlagati z uporabo razlagalne metode iz drugega odstavka 82. člena OZ in v zvezi s tem ugotavljati skupni namen pogodbenikov, upoštevajoč načela obligacijskega prava, ne pa z logično razlago iz jezikovnega pomena pridevnika presežen sklepati,15 da so „presežna“ le tista dela, ki niso vsebovana v Pogodbi.

30. Zaradi zmotne uporabe določb OZ o razlagi pogodb, je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo „presežnih“ del preuranjeno zavrnilo. Ker v tem delu ni ugotavljalo dejanskega stanja, je drugostopenjsko sodišče pritožbi v delu, kolikor izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 188.978 EUR ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo glede zneska 188.978 EUR (355. člen ZPP) in glede pravdnih stroškov (II. točka izreka), saj je odločitev o njihovi višini odvisna od končnega uspeha v pravdi. Pogojev za spremembo sodbe v pritožbenem postopku ni. Ker se sodišče prve stopnje z ugotavljanjem skupnega namena strank v dokaznem postopku (pa tudi ne s tem povezanimi ugovori tožene stranke) sploh še ni ukvarjalo, bi predstavljalo dopolnjevanje postopka z obravnavo na drugi stopnji nesorazmeren poseg v pravico do pravnega sredstva.

31. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ in v okviru ponujenih trditev in dokazov pravdnih strank ugotovi, za katera dela je bilo med pogodbenicama dogovorjeno obračunavanje po Ceniku za presežna dela iz Priloge 1 k Pogodbi. Le če bo ugotovilo, da se je toženka zavezala po tem ceniku plačati tudi dela, ki so predmet tega spora, bo moralo, upoštevajoč vse ugovore, ki jih je na prvi stopnji podala toženka, presoditi tudi, ali so bila dela naročena in izvedena ter pravilno obračunana. V kolikor bo sodišče prve stopnje morebiti ponovno presodilo, da za razjasnitev katerega od odločilnih dejstev nima potrebnega strokovnega znanja, pa bo moralo to razkriti pravdnima strankama.

32. Pritožbeni predlog, naj zadevo tokrat obravnava drug sodnik, ni utemeljen. Za uporabo pooblastila, ki ga pritožbenemu sodišču daje 356. člen ZPP, ne zadošča zgolj občutek stranke, da sodnik ni nepristranski. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi lahko kazali na domnevno sodnikovo pristranskost, ali omogočali sklepanje o tem, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o še preostalem delu tožbenega zahtevka.

O plačilu razvoja

33. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek za plačilo 2.522.960 EUR iz naslova celotnega opravljenega razvoja produkta M. zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi ves razvoj opravila po naročilu toženke, iz ponujenih trditev in dokazov pa ni moglo ugotoviti, koliko dela je bilo potrebnega za prilagoditev sistema toženkinim potrebam.

34. Pritožnica nasprotuje dejanskemu zaključku sodišča prve stopnje in vztraja, da je bil ves razvoj opravljen izključno za toženko. Tudi o tem ima izpodbijana sodba v 42. točki svoje obrazložitve izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih drugostopenjsko sodišče ne bo ponavljalo. Svoj zaključek o tem, da je tožnica za toženko izvedla le prilagoditve produkta za slovenski trg in za njene potrebe, je prvostopenjsko sodišče oprlo ne samo na izpovedbi P. F. in M. R., ampak tudi na dokazni listini (na elektronsko sporočilo z 14. 8. 2013 na prilogi B4 in na članek „P.“ na prilogah A117 in 118, ki ga je kritično ocenilo), na trditve tožeče stranka o prodaji istega produkta drugim podjetjem in na dejstvo, da je blagovno znamko M. registrirala sestrska družba tožnice in da se sedaj prodaja na trgu.

35. Pritožbena očitka, da je prvostopenjsko sodišče izpovedbi P. F. in M. R. vzelo izven konteksta in da izpovedbi ne omogočata takšnega zaključka o opravljenem razvoju, kot ga je napravilo sodišče, sta ostala premalo obrazložena, da bi omogočala pritožbeni preizkus. Pritožnica ne pojasni niti tega, kakšna naj bi bila njuna prava vsebina in iz kakšnega konteksta naj bi bili vzeti. Tudi pritožbeno sklicevanje na to, da naj bi o opravljenem razvoju izpovedali M. R., N. K. in P. F.,16 je preveč pavšalno, da bi omajalo izčrpno, razumno in prepričljivo argumentacijo prvostopnega sodišča iz 42. in 43. točke obrazložitve.

36. Pritožnica prepričljivosti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne more omajati s sklicevanjem na Poročila o delu na projektu M. (priloge A45 do A49), ki naj bi dokazovala, koliko razvoja je bilo vloženega v projekt, niti s sklicevanjem na zapisnik sestanka z 26. 10. 2012 (priloga A20), ki naj bi dokazoval, da je bila toženka sproti obveščana o razvoju. Sama količina razvoja, vloženega v projekt (v tem kontekstu tudi ne v pritožbi izpostavljena okoliščina o tem, da je delo na projektu trajalo od 3. 3. 2011 do 3. 7. 2015), in sprotno obveščanje toženke namreč še ne dokazujeta tudi tega, da bi bil ves razvoj produkta M., od ideje do izvedbe, opravljen prav in samo za toženko (kot v tej pravdi trdi tožnica).

37. Enako velja za pritožbeno sklicevanje na intervju z dr. M. R. (članek „P.“ na prilogi A117 in A118). Iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišča ta članek, upoštevajoč ostale dokaze, ni prepričal v to, da bi bila toženka v času prejema nagrade in kasneje edini naročnik in kupec projekta. Dejstvo, da je toženka s sistemom programske in strojne opreme za inteligentni monitoring energetske porabe X zmagala v kategoriji inovativne storitve na Slovenskem forumu Inovacij, samo po sebi ne omaje (tudi na druge dokaze oprte) dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da celotni razvoj produkta ni bil opravljen (samo) za toženko. Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na to, da naj bi bila tožnica ustanovljena kot projektna družba prav za razvoj produkta M. (t. im. special purpose vehicle / entity), saj namen ustanovitve družbe še ne dokazuje, da je bil produkt dejansko razvit samo za toženko. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v njenih 42. in 43. točkah izhaja, da sodišče temu ni sledilo, saj je po prepričljivi dokazni oceni izpovedb P. F. in M. R., elektronskega sporočila z 14. 8. 2913 in članka P., prišlo do zaključka, da je imela tožnica razvit produkt, še preden se je lotila njegovega trženja. Iz vsega povedanega je jasno, da pritožnici pravilnosti dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe, da tožnica celotnega produkta ni razvijala le po naročilu toženke, ampak ga je zanjo zgolj prilagodila, ni uspelo izpodbiti.

38. Pritožnica ne nasprotuje nadaljnji ugotovitvi izpodbijane sodbe, da iz ponujenih trditev in dokazov tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, koliko od celotnega dela v zvezi z razvojem produkta je bilo potrebnega za prilagoditve sistema toženkinim potrebam. V pritožbi vztraja, da naj bi celoten vtoževani znesek in ves zatrjevani čas porabila za razvoj produkta za toženko, a se je slednje v dokaznem postopku na prvi stopnji izkazalo za neresnično. Zato, ob tem, da tožnica ni trdila, da bi se vtoževani znesek nanašal le na del razvoja, ki bi odpadel na toženko, ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Odločitev sodišča prve stopnje, po kateri toženka tožnici ni dolžna plačati za celotni razvoj produkta M., je tako pravilna, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.

39. Ostali pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica napada (rezervno) stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi bilo stroški razvoja že zajeti v dobičku, predvidenem s Pogodbo17, in stališče o nesklepčnosti trditev v zvezi z uporabo Cenika za presežna dela kot podlage za ovrednotenje dela, povezanega z razvojem,18 ob tem, da tožnici ni uspelo dokazati, da bi celotni razvoj, katerega plačilo zahteva, res opravila za toženko, za presojo utemeljenosti pritožbe niso bistveni. Enako velja za pritožbeni očitek, da je tožnica upravičena do plačila razvoja (ali izgubljenega dobička, ki bi vseboval tudi plačilo za razvoj) že zato, ker Pogodba, ki je predmet tega spora, zaradi neoddaje prvega naročila, sploh ni bila realizirana. Zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo.19 O plačilu prenešenega know how-a

40. Z zahtevkom za plačilo 262.300 EUR tožnica zahteva plačilo za del know how-a, za katerega pravi, da ga je prenesla na toženko.

41. O tem, na kakšen način naj bi prišla do vtoževanega zneska 262.300 EUR, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni pojasnila ničesar. Iz tožbenih trditev20 izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnica ob sklenitvi nove pogodbe na toženko v zameno za plačilo presežnih storitev, dela razvoja, takojšnje večje naročilo in zagotovljeno mesečno plačilo, prenesla svoj know how. Znesek 215.000 EUR je tožnica navedla kot dogovorjeno ceno, s tem da iz njenih izvajanj21 ni razbrati niti za kaj, niti med kom, naj bi bila ta cena dogovorjena. Tudi v obrazložitvi „dokaza pod številko 34“, ki ga izpostavlja v pritožbi, vsebine dogovora o prenosu know how-a ni z ničemer pojasnila.22

42. Pritožbeno stališče o pavšalnosti toženkinih ugovorov je zmotno. Toženka je namreč ves čas postopka na prvi stopnji višini zahtevka konkretizirano nasprotovala.23 Opozarjala je, da so tožbene navedbe o dogovoru o prenosu know how-a, o tem, zakaj naj bi bila tožnica upravičena do zahtevanega zneska in o tem, kako ga je izračunala, pavšalne in od tožnice zahtevala, da pojasni, kako je prišla do vtoževanega zneska. Tožnica, ki višine svojega zahtevka kljub temu v postopku na prvi stopnji ni pojasnila, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni zmogla svojega trditvenega bremena. Ker je toženka izrecno in konkretno ugovarjala višini zahtevka, je bilo na tožnici breme, da obrazloži, na prenos katerega dela znanja naj bi se nanašalo vtoževano plačilo, okoliščine, v katerih je bilo plačilo dogovorjeno in zlasti kako je prišla do zahtevanega zneska. Če še tožnica ne ve, kako je prišla do zahtevanega zneska, kako naj šele toženka ve, na čem naj gradi svojo obrambo. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve ne zadoščajo za sklepčnost tega dela tožbe, je zato pravilno, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen.

43. Šele, ko bi tožeča stranka svojo trditveno podlago dopolnila do zahtevanega minimuma, bi se lahko začeli spraševati o tem, na komu leži trditveno in dokazno breme. Pavšalne trditve sploh ne zahtevajo izvajanja dokazov. Zato pritožnica v tem delu ne more uspeti s sklicevanjem na vsebino dokaznih listin in izpovedb P. F. in N. K., ki naj bi potrdili utemeljenost (višine) zahtevka.

44. Tožnica v pritožbi sicer pojasnjuje, da je know how ovrednoten na podlagi dogovora, sklenjenega med članom uprave R. V. in P. K., oziroma da je bila vrednost usklajena na sestankih; da sta določila vrednost know how-a, ki se ga je ob sklenitvi nove pogodbe zavezala plačati toženka; da je tožnica škodo izračunala glede na cenik za delo informatikov in upoštevajoč, da je bilo prenesenega približno 60% vsega know how-a. A gre za nedopustne pritožbene novote. Pritožnica namreč svojih tožbenih trditev v zvezi z višino zahtevka, kljub opozorilu toženke, v postopku na prvi stopnji, ko je bil za to čas, ni dopolnila.24 Zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (337. člen ZPP).

45. Pritožnica sodišču prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno očita tudi opustitev materialno procesnega vodstva. Tožnica je bila na pomanjkljivost svoje trditvene podlage v zvezi z višino zahtevka za plačilo know how-a v dovoljšni meri opozorjena že s strani toženke. S tem ji je bila omogočena prilagoditev oziroma dopolnitev dejanskih navedb, zato je prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno še posebej v okviru materialno procesnega vodstva pozivati na odpravo nesklepčnosti. Pritožnica je bila tako za učinkovito izjavo v postopku prikrajšana zaradi svojega lastnega ravnanja in ne zaradi kršitve njenih ustavnih ali procesnih pravic s strani sodišča. Ker jo je na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago v postopku na prvi stopnji opozarjala že toženka, ni utemeljeno niti pritožbeno sklicevanje na to, da je stališče izpodbijane sodbe o nesklepčnosti zahtevka presenetljivo. Ker nadomeščanje trditvene podlage z dokazi ni dopustno, pa je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje za to, da bi moralo sodišče vprašanja povezana z višino zahtevka rešiti sámo z izvedencem.

46. Ostali pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica napada stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožnici ni uspelo dokazati, da bi podatki, za katere zahteva plačilo, predstavljali know how, ob stališču o nesklepčnosti tožbe (kolikor se nanaša na zahtevek za plačilo know how-a), za presojo utemeljenosti pritožbe niso bistveni, zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo.25

47. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 262.300 EUR z obrestmi.

Sklepno

48. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v zvezi z vsebino pojma „presežna“ dela, ni ugotavljalo, je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo glede zneska 188.978 EUR, v II. točki izreka pa glede pravdnih stroškov (saj je odločitev o njihovi višini odvisna od končnega uspeha v pravdi) ter zadevo v tem delu, na podlagi določbe 355. člena ZPP, vrača prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Natančnejši napotki za nadaljnje delo so vsebovani v gornji obrazložitvi.

49. V preostalem delu pritožbeni očitki niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri zahtevki za plačilo izgubljenega dobička, za povrnitev plačane zavarovalnine, za plačilo razvoja in za plačilo prenešenega know how-a, niso utemeljeni, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe v tem delu ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v preostalem delu zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

50. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sodbo se na podlagi določbe četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Glej navedbe v prvem odstavku na 25. strani pritožbe. 2 Glej zlasti zadnji del 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Glej zadnji del 22. točke obrazložitve. 4 Glej 22. točko obrazložitve. 5 To, da so Projekt M. potrdili in sprejeli člani uprave, na kar se sklicuje pritožnica, ob tem, da dokazni postopek ni potrdil, da bi se toženka sploh kakorkoli zavezala k naročilu 120.000 kosov, ne more biti pomembno. 6 V 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 7 V zadnjem stavku 25. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Glej pojasnilo pod zaporedno številko 38 na prilogi A2. Tudi sicer iz zapisnika na prilogi A20 tak dogovor ne izhaja. V njem se sicer omenja „nabava večje količine“ oziroma „kontejner“ M., a zgolj v kontekstu zalog. 9 Glej zadnji del 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Na listovni št. 15 sodnega spisa. 11 V 17. do 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V ta okvir sodijo tudi pritožbena opozarjanja na to, da je dejanska in dokazna podlaga tožbe za izračun višine izgubljenega dobička očitno zadoščala celo toženki. 12 V 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP. 14 Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo opozorila, da ni jasno, kako naj bi s tem, ko je zavarovanje plačal tožnikov lastnik, škoda nastala tožniku, saj se s tem njegovo premoženje sploh ni zmanjšalo (listovna št. 66 sodnega spisa). 15 Glej prvi del 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 16 Tudi N. K. je glede razvoja povedal enako kot P. F. - da so imeli podoben portal že v Švici (listovni številki 339 in 340 sodnega spisa). 17 Pritožnica v tem okviru izpodbija pravilnost stališča, da bi bil ves opravljeni razvoj že zajet v Pogodbi, ki ima naravo profit share agreement-a, ker se je sodelovanje med strankama začelo že dve leti pred podpisom pogodbe. 18 Pritožnica v tem okviru izpodbija pravilnost zaključka in opozarja, da razvoj ni bil vključen v Pogodbo, zaradi česar bi ga morala toženka plačati, opozarja na primerjavo s Current Cost sistemom, na pavšalnost ugovorov tožene stranke in na kršitve sodišča v zvezi z neizvedbo dokaza z izvedencem. 19 Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP. 20 Glej tožbene navedbe na listovni št. 8 sodnega spisa. 21 Glej tožbene navedbe na listovni št. 10 sodnega spisa. 22 Glej pojasnila pod zaporedno številko 34 na prilogi A2, iz katerih izhaja, da tožnica z listinami na prilogah od A24 do A34 dokazuje obstoj dogovora o sklenitvi nove pogodbe in dogovora o izvedbi formalnosti ter dejstvo poslanih predlogov nove pogodbe z aneksi. 23 Na primer v odgovoru na tožbo na listovni št. 67 sodnega spisa. 24 Glej njene vloge na listovnih št. 102, 107 in 170 sodnega spisa. 25 Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP.