5. 11. 2020

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe Nova KBM, d. d., Maribor, in Jonathana Charlesa Locka, Maribor, ki ju zastopa mag. Mitja Jelenič Novak, odvetnik v Ljubljani, na seji 5. novembra 2020

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper odredbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I Kpd 54651/2018 z dne 24. 11. 2018 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker pravna sredstva niso izčrpana.[1]

2.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnica Jadek Pensa ter sodniki Jaklič, Knez in Šorli. Sodnica Jadek Pensa in sodnik Šorli sta dala odklonilni ločeni mnenji.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-292/96 z dne 17. 2. 1999 in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 21/03, in OdlUS XII, 7).

19. 11. 2020

Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Dunje Jadek Pensa k sklepu št. Up-286/19 z dne 5. 11. 2020

Glasovala sem proti zavrženju ustavne pritožbe iz razloga neizčrpanja pravnih sredstev, ker se mi poraja dvom o obstoju te procesne ovire. Iskanje odgovora na to vprašanje mi je namreč (znova) sprožilo ustavnopravna vprašanja, ki, menim, presegajo pomen obravnavanega primera.[1] So načelne in sistemske narave. Gre za dilemo sodne presoje o domnevnih nepravilnosti pri izdaji odredb o hišni preiskavi in o zasegu, zavarovanju in preiskavi elektronskih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov.[2] O njih odloča preiskovalni sodnik v postopku udejanjanja sodnikovega pridržka. Izrecno ga zapovedujeta za dopustnost posega v zasebnost drugi odstavek 36. člena in drugi odstavek 37. člena Ustave. Ta dilema spada tudi na področje varovanja pravice do sodnega varstva pravic in do odprave posledic (morebitne) kršitve pravic, ki ju zagotavlja četrti odstavek 15. člena Ustave, ter na področje varovanja pravice do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave.

Nimam sicer prav nobenih pomislekov, da so v slovenskem pravnem redu pravna sredstva, na katera opozarjata sklep Ustavnega sodišča št. Up-292/96 z dne 17. 2. 1999 in odločba Ustavnega sodišča št. U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 21/03, in OdlUS XII, 7) in v katerih se lahko naslovijo morebitne nepravilnosti pri udejanjanju sodnikovega pridržka ob odločanju o posegu v pravici iz 36. in 37. člena Ustave. Gre za zahtevo za izločitev z ukrepom pridobljenih dokazov, skladno z drugim odstavkom 18. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16, 22/19, 55/20 in 89/20 – ZKP); za pritožbo in zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga, ker dokaz, pridobljen s kršitvijo ni bil izločen in se sodba nanj nedopustno opira; za odškodninsko tožbo po 26. členu Ustave; moralno zadoščenje, ki ga lahko prizadeta oseba doseže tudi s sprožitvijo disciplinskega postopka zoper osebo, ki je protipravno odredila hišno preiskavo ali jo na protipraven način izvedla; in morebitni kazenski postopek zoper tako osebo. Dilemo mi sproža nadaljnje stališče Ustavnega sodišča iz navedene odločbe; in sicer, da našteta pravna sredstva zagotavljajo učinkovito naknadno varstvo navedenih pravic. Ekskluzijski zahtevek, ki ga zagotavlja zakonsko pravo, naj bi bil tudi bolj učinkovit kot gola ugotovitev kršitve in razveljavitev odredbe v morebitnem pritožbenem postopku.

Presoja Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je, kot razumem, namreč drugačna. Iz nje izhaja, da to sodišče kot učinkovito pravno sredstvo za preizkus zakonitosti odredbe o hišni preiskavi pojmuje pravno sredstvo zoper hišno preiskavo kot tako.[3] Možnost uveljaviti disciplinski postopek je bila izrecno izključena kot učinkovito pravno sredstvo, ker mora to sredstvo, da bi bilo učinkovito, omogočiti presojo zakonitosti preiskave, ne pa stremeti k kaznovanju.[4] Tudi odškodninske tožbe zoper državo za osebe, ki niso bile stranke kazenskega postopka, ESČP ni pojmovalo kot sredstva za učinkovit nadzor nad državnimi posegi v zasebnost. ESČP je posebej poudarilo, da se odškodninsko varstvo na prvi pogled razlikuje od zahteve za sodni nadzor nad posegi v zasebnost.[5] V sodbi Dragojević proti Hrvaški z dne 15. 1. 2015 pa je ob presoji kršitve obsojenega z vidika pravice iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP; šlo je za poseg v komunikacijsko zasebnost z odredbo o prisluškovanju telefonskim razgovorom) posebej izpostavilo pomen možnosti, da se z deklaratorno sodbo (naknadno) ugotovi kršitev pravice do zasebnosti ali da se varstvo kršene pravice uveljavi z odškodninskim sodnim varstvom (primerjaj 100. točko obrazložitve). To, kot razumem, ne bi smelo biti pogojevano s predpostavkami, od katerih je v slovenskem pravnem redu odvisna utemeljenost odškodninskega zahtevka po 26. členu Ustave, temveč naj bi šlo za posebno obliko varstva kršene pravice za primer ugotovitve kršitve pravice iz 8. člena EKČP.[6] ESČP je v tej zadevi v okviru razlogov o presoji o kršitvi pravice iz 8. člena EKČP posebej obravnavalo opustitev pravnih sredstev zaradi varstva kršene pravice iz 8. člena EKČP, ki bi jih moral pravni red zagotavljati prav za primer kršitve te pravice. Kljub ugotovitvi kršitve pravice iz 8. člena EKČP v razmerju do obsojenega, pa ni ugotovilo tudi kršitve 6. člena EKČP. V zvezi z vprašanjem poštenosti postopka, kar je objekt varstva ekskluzijskega zahtevka, dodajam, da v okoliščinah danega primera niti nisem mogla predpostaviti, da se bo lahko možnost uveljaviti ekskluzijski zahtevek sploh uresničila (odrejena je bila hišna preiskava zoper osebi, ki nista osumljeni; ni mi znano, ali so bili najdeni upoštevni dokazi, katerih izločitev bi se sploh lahko zahtevala v kazenskem postopku). Že zato te zakonske možnosti nisem mogla imeti pred očmi ob iskanju odgovora o obstoju učinkovitih pravnih sredstev zaradi varstva domnevne kršitve pravice do zasebnosti.

To so bili razlogi, zaradi katerih sem menila, da bi bilo potrebno znova pretehtati stališča o učinkovitosti v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003 navedenih pravnih sredstev. Stališča o konvencijski pravici v sodbi ESČP, ki trčijo v stališče Ustavnega sodišča, so po mojem mnenju vselej vredna pozornosti. Že zaradi petega odstavka 15. člena Ustave, ki zapoveduje (med drugim) širše varovanje posamezne človekove pravice, če je ta tako urejena v pravnih aktih, ki veljajo v Republiki Sloveniji. EKČP vsekakor je tak akt. In EKČP, če poenostavim, vstopa na tej podlagi na ustavno raven po poti stališč iz sodb ESČP. Razlaga konvencijskih pravic, ki zarisujejo standarde varstva pravic in je razvidna iz odločitev ESČP, menim, ne bi smela biti spregledana zaradi zahtev Ustave. Stališča o konvencijski pravici v sodbi ESČP, ki trčijo v stališče Ustavnega sodišča, po katerem so standardi varstva pravice ožji, so zato lahko tehten razlog za spremembo stališča Ustavnega sodišča.[7] Dodajam, da nemško pravo od spremembe stališča nemškega Zveznega ustavnega sodišča (v nadaljevanju BVerfG) v sklepu drugega senata BVerfG št. 2 BvR 817/90, 728/92 in 1065/95 z dne 30. 4. 1997 priznava pravni interes za pritožbo zoper sklep preiskovalnega sodnika, s katerim je bila odrejena hišna preiskava, čeprav je bila hišna preiskava opravljena že pred iztekom pritoženega roka. Sprememba stališča je bila izzvana s presojo BVerfG, da je v primerih resnih posegov v pravice, ki so direktna posledica izpodbijanega oblastnega akta, pravni interes za pritožbo podan, če se, upoštevaje normalni potek postopka, učinek akta izteče prej, kot bi ga bilo mogoče izpodbijati pred pristojno instanco. Med take akte spada po nadaljnjem stališču BVerfG tudi odredba o hišni preiskavi, ki jo izda sodnik in s katero se odloči o resnem posegu v pravico. BVerfG je (med drugim) poudarilo tudi, da se v kazenskem postopku odloča o krivdi/oprostitvi obdolženega in ne o zakonitosti odredbe o hišni preiskavi.[8]

dr. Dunja Jadek Pensa

[1]Prim. moje odklonilno ločeno mnenje k odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1006/13 z dne 9. 6.2016, in op. št. 9 v mojem odklonilnem ločenem mnenju k sklepu Ustavnega sodišča št. Up-979/15 z dne 13. 3. 2017.

[2]Dilema izvira iz zakonske ureditve. V njej se odločitev preiskovalnega sodnika poimenuje odredba o hišni preiskavi (in ne sklep o hišni preiskavi). Zoper odredbo zakon pravice do pritožbe (kot rednega pravnega sredstva) ne ureja.

[3]Prim. sodbo ESČP v zadevi Posevini proti Bolgariji z dne 19. 1. 2017.

[4]Prav tam.

[5]Prim. sodbo ESČP v zadevi M.N. in drugi proti San Marinu z dne 7. 7. 2015.

[6]Prim. še sodbi ESČP v zadevah Keegan proti Združenemu kraljestvu z dne 18. 7. 2006 in Pnteleyenko proti Ukrajini z dne 29. 6. 2006.

[7]Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-1006/13 z dne 9. 6. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 34), št. Up-320/14, U-I-5/17 z dne 14. 9. 2017 (Uradni list RS, št. 59/17, in OdlUS XXII, 9), št. U-I-139/15 z dne 23. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 74/20).

[8]Primerjaj sklep drugega senata nemškega Zveznega sodišča št. 2 BvR 817/90, 728/92 in 1065/95 z dne 30. 4. 1997.

[9]Tudi avstrijsko pravo ureja pritožbo proti sklepom sodišča, če jim sklep neposredno odreka pravice ali jim nalaga določene obveznosti ali če so prizadete zaradi prisilnih ukrepov. Tako pritožbo imajo poleg obtoženega tudi državni tožilec, pa tudi tretje osebe.

19. 11. 2020

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Marka Šorlija k sklepu št. Up-286/19 z dne 5. 11. 2020, ki se mu pridružuje sodnik DDr. Klemen Jaklič

Nova KBM, d. d., Maribor, in član uprave te banke sta vložila ustavno pritožbo zoper odredbo sodišča, s katero je bila odrejena 1) preiskava stanovanjskih prostorov člana uprave in prostorov banke, ki jih ta član uporablja, ter 2) zaseg in preiskava elektronskih naprav in nosilcev elektronskih podatkov, ki bodo najdeni v okviru navedene preiskave. Iz odredbe ne izhaja, da bi bila pritožnika osumljena storitve korupcijskih kaznivih dejanj, zaradi katerih teče predkazenski postopek. V ustavni pritožbi sta pritožnika uveljavljala kršitev 2., 15., 35., 36., 37. in 38. člena Ustave. Navajala sta, da zoper odredbo o hišni preiskavi pritožba ni dovoljena, na voljo pa tudi nimata drugih pravnih sredstev, s katerimi bi se lahko uprla preiskavi.

Dosedanja presoja Ustavnega sodišča ne dovoljuje neposredne vložitve ustavne pritožbe zoper odredbo o hišni preiskavi.[1] Po stališču Ustavnega sodišča mora pritožnik pred tem izčrpati še druga pravna sredstva, in sicer zahtevo za izločitev dokazov v kazenskem postopku in pravna sredstva zoper obsodilno sodbo (kadar je ta izrečena). V primerih, ko zatrjevana protiustavnost ne posega v sam potek kazenskega postopka oziroma ne vpliva na njegov izid, pritožnik lahko protipravno ravnanje preiskovalnega sodnika ali policije uveljavlja v pravdnem postopku z zahtevkom za povrnitev materialne ali nematerialne škode. Moralno zadoščenje lahko doseže tudi s sprožitvijo disciplinskega postopka zoper osebo, ki je protipravno odredila hišno preiskavo ali jo na protipraven način izvedla, v določenih primerih pa lahko zoper takšno osebo sproži tudi kazenski postopek. Enako velja za odredbo o preiskavi elektronske naprave.[2]

Ob upoštevanju dosedanje presoje Ustavnega sodišča je treba ustavno pritožbo, ki neposredno izpodbija odredbo o hišni preiskavi in pregledu elektronskih naprav, zavreči. Takšna je tudi večinska odločitev v tej zadevi, ki pa je nisem mogel podpreti. Menim namreč, da bi Ustavno sodišče moralo svoje stališče glede neizčrpanja pravnih sredstev pri neposredni ustavni pritožbi zoper odredbo o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav ponovno preizkusiti z vidika, ali obstoječa pravna sredstva ustrezajo zahtevam 25. člena Ustave in ali bi moral ZKP predvideti neposredno pravno sredstvo, s katerim bi prizadete osebe lahko uveljavljale protipravnost in nezakonitost odreditve in izvedbe navedenih preiskovalnih dejanj.

Na podlagi izvedene primerjalne analize je bilo ugotovljeno, da je v Nemčiji zoper odredbo sodišča o hišni in osebni preiskavi in zoper odredbo o zasegu predvidena pritožba. Pritožbo lahko vloži vsaka oseba, pri kateri se opravlja hišna ali osebna preiskava ali ki je posedovala zaseženi predmet, četudi ni osumljenec. V Avstriji je zoper preiskovalne in prisilne ukrepe predvidenih več pravnih sredstev. Zoper sklep sodišča, s katerim je potrjen predlog državnega tožilstva za preiskovalni ukrep, lahko prizadeta oseba (npr. imetnik zasežene stvari; oseba, ki je prizadeta zaradi preiskave prostorov; oseba, ki se ji je prisluškovalo) vloži pritožbo. Zoper vsa ravnanja državnega tožilstva, s katerimi se posega v pravice posameznikov (tudi zoper način izvršitve ukrepov), je dovoljeno vložiti ugovor.

Hišna preiskava in preiskava elektronskih naprav brez dvoma posegata v pravico posameznikov do zasebnosti (35.–38. člen Ustave). Če so v okviru teh dveh preiskovalnih dejanj zaseženi listine, elektronske naprave ali drugi predmeti, gre lahko tudi za poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave). Pravno sredstvo zoper navedeni preiskovalni dejanji, bi moralo v skladu s 25. členom Ustave zagotoviti varstvo posameznikove zasebnosti in lastninske pravice.

V pritrdilnem ločenem mnenju k sklepu št. Up 979/15 z dne 13. 3. 2017 sem se zavzemal, da bi bilo treba presojati ustavnost ZKP z vidika pravice do učinkovitega pravnega sredstra (25. člen Ustave) v delu, v katerem dovoljuje in ureja pregled elektronskih naprav. Posebej sem opozoril na pomembno razliko med zbiranjem fizičnih dokazov in digitalnih podatkov (dokazov). Zbiranje fizičnih podatkov pri hišni preiskavi je mogoče dokaj uspešno regulirati in ga omejevati na točno določene prostore, stvari in osebe. Drugače je pri preiskavi računalnika, ki hrani ogromne količine različnih informacij na različne načine. Računalnik je kot mapa (za dokumente) v fizičnem smislu, dom (stanovanje) v virtualnem smislu in ogromno skladišče v analognem smislu. Postavlja se vprašanje, kaj pomeni preiskava računalnika (elektronske naprave) in predvsem kdaj je ta razumna, upravičena. Ključno vprašanje je namreč, kako omejiti invazivnost preiskave računalnika in drugih elektronskih naprav ter se izogniti generalni, vseobsežni preiskavi kot digitalnemu ekvivalentu nedovoljene generalne hišne preiskave.

Območje preiskave določa, kako široko ali ozko posamezno ravnanje policije posega v zasebnost posameznika, ki jo varujeta 35. in 37. člen Ustave. Kot rečeno, pri iskanju fizičnih dokazov v fizičnem svetu je mogoče izključiti možnost nedopustne generalne, vseobsežne preiskave z zahtevo, da mora odredba o hišni preiskave ex ante opisati oziroma navesti prostore, ki naj se preiščejo, in stvari, ki se iščejo in ki naj se zasežejo. Na ta način je policijsko ravnanje pri preiskavi mogoče omejiti in ga regulirati. Policija gre lahko samo na določen kraj, išče lahko samo določene stvari. Ta pravila pa ne nudijo zadostnega varstva zoper invazivno preiskavo računalnika. Računalniška tehnologija dovoljuje, da bo tudi takrat, ko je odredba o preiskavi specifična, njena izvedba v praksi (pre)široka in bo presegla obseg, ki ga odredba določa.

Dve temeljni strategiji v veljavnem pravnem redu urejata in ožita invazivnost preiskave računalnika: omejitve ex ante in omejitve ex post. Prva zahteva, da odredba za preiskavo natančno določi obseg in način preiskave, druga pa, da se v sodnem postopku preverja, kakšni podatki in kako so bili pridobljeni. Ne prvi ne drugi pristop pa ne rešujeta problema učinkovitega (sodnega) varstva pred nedovoljenimi preširokimi, protiustavnimi posegi v zasebnost na dovolj učinkovit način. Omejitve ex ante ne rešujejo problema računalniške preiskave v celoti zaradi odvisnosti in nepredvidljivosti preiskave od narave forenzičnega procesa. Ustreznejši, predvsem pa učinkovitejši pristop se zdi presoja dopustnosti pridobljenih dokazov ex post (z možnostjo ekskluzije), ki pa ne rešuje problema učinkovitega varstva pred neutemeljenimi posegi v posameznikovo pravico do prostorske in komunikacijske zasebnosti.

Odgovor na vprašanje, ali je zoper sodno odločbo o pregledu in preiskavi elektronskih naprav zagotovljeno (suspenzivno) pravno sredstvo, ni pomemben le za preizkus, ali je v tej zadevi pritožnik izčrpal vsa pravna sredstva, ampak predvsem za nadaljnjo presojo, ali zakonska ureditev, ki takšnega sredstva ne določa, ni protiustavna.

Učinkovito pravno sredstvo bi moralo biti zagotovljeno tudi zoper odredbo sodišča, s katero se dovoljuje poseg v posameznikovo pravico do prostorske in komunikacijske zasebnosti. Potrebo po učinkovitem nadzoru nad posegi v zasebnost poudarja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) v drugem odstavku 8. člena posege javne oblasti v zasebno in družinsko življenje, dom in dopisovanje posameznikov dovoljuje le, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi doseganja v cilje, določene v EKČP. Pri presoji, ali je določen poseg v zasebnost "nujen v demokratični družbi", ESČP presoja tudi, ali so prizadetim osebam na voljo zadostne in primerne garancije proti arbitrarnemu ravnanju države, vključno z možnostjo učinkovitega nadzora (effective review/control) nad državnimi posegi (glej 73. točko sodbe ESČP v zadevi M. N. in drugi proti San Marinu z dne 7. 7. 2015).

Iz presoje Ustavnega sodišča izhaja, da je smisel pravice do pravnega sredstva, da lahko posameznik učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Da bi bil ta cilj uresničen, mora pravno sredstvo omogočati uveljavljanje vseh pravnih in dejanskih vidikov zadeve. Pritožnik mora imeti možnost doseči instančni preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti,[3] kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje.

Pravno sredstvo zoper hišno preiskavo in preiskavo elektronskih naprav bi torej moralo biti v prvi vrsti namenjeno izpodbijanju ustavnosti in zakonitosti odredbe, s katero je bil ukrep odrejen, kar pomeni, da bi prizadeta oseba morala imeti možnost izpodbijati obstoj vsebinskih ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev ukrepa, ustavnost ter zakonitost postopka, v katerem je bil ukrep odrejen, in uveljavljati, da dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno.

Pravna sredstva, ki jih je v primeru hišne preiskave in preiskave dovoljeno vložiti in katerih izčrpanje Ustavno sodišče zahteva pred vložitvijo ustavne pritožbe, so 1) zahtevek za izločitev dokazov ter vložitev pritožbe in zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo, ki se opira na take dokaze, 2) predlog za vrnitev zaseženih predmetov, 3) odškodninska tožba na podlagi 26. člena Ustave ter 4) predlog za uvedbo disciplinskega postopka in predlog za uvedbo kazenskega postopka zoper osebo, ki je nedovoljeno posegla v posameznikove pravice. Po moji oceni nobeno od teh pravnih sredstev ne izpolnjuje zahtev 25. člena Ustave.

Izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih pravic in temeljnih svoboščin, omogoča zgolj posredno varstvo pred nedopustnimi posegi v posameznikove pravice, saj ta ni usmerjena neposredno zoper preiskovalno dejanje, ampak samo zoper uporabo nezakonitih dokazov. Institut izločitve dokazov ne more varovati zasebnosti v primerih, ko je pri preiskovalnih dejanjih poseženo v posameznikovo zasebnost, pa pri tem niso bili pridobljeni dokazi, ki bi bili lahko uporabljeni v kazenskem postopku. Do takšnega položaja naj bi prišlo tudi v zadevi Nove KBM glede pregleda strežnikov banke. Pravna sredstva v zvezi z zahtevo za izločitev dokazov ne morejo preprečiti nedopustnih posegov preden so ti izvršeni ali vsaj v času njihovega trajanja. Tudi če je zahteva za izločitev dokazov uspešna, se z zasebnimi podatki (lahko) seznanijo številne osebe iz sestave organov pregona. Institut izločitve dokazov torej ne more preprečiti posegov v zasebnost in zato ni učinkovito pravno sredstvo za varstvo te pravice. Pravna sredstva tega instituta lahko vložijo le stranke kazenskega postopka, ne pa tudi druge osebe, v pravice katerih je s preiskovalnimi dejanji poseženo. V obravnavani zadevi pritožnika nista osumljena kaznivega dejanja, zato teh pravnih sredstev ne bi bila upravičena vložiti, četudi bi se pri preiskavi najdeni podatki kasneje uporabili kot dokaz v kazenskem postopku.

Predloga za vrnitev zaseženih predmetov ZKP ne predvideva. Tak zahtevek tudi ne varuje zasebnosti, lahko je le pravno sredstvo za varstvo lastninske pravice. Vložitev predloga za vrnitev zaseženih predmetov zato ne more biti pogoj za izčrpanje pravih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe.

Odškodninska tožba na podlagi 26. člena Ustave ne more doseči razveljavitve spornega ukrepa nezakonite ali protiustavne hišne preiskave in preiskave elektronskih naprav. Z njo tudi ni mogoče doseči ponovnega preizkusa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev. Predlog za uvedbo disciplinskega postopka in predlog za uvedbo kazenskega postopka zoper osebo, ki je nedovoljeno posegla v posameznikove pravice nista usmerjena neposredno zoper preiskovalno dejanje temveč v sankcioniranje kršitelja. Zato tudi ta dva predloga ne moreta imeti vloge pravnega sredstva, ki ga zahteva 25. člen Ustave.

Po navedenem nobeno od obstoječih pravnih sredstev po moji oceni ne ustreza merilom učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Osebe, v ustavne pravice katerih je poseženo s hišno preiskavo ali preiskavo elektronskih naprav, zoper tak poseg v veljavnem pravnem redu nimajo na razpolago učinkovitega pravnega sredstva. Zato Ustavno sodišče pritožbe ne bi smelo zavreči. Presoditi bi moralo, da je potrebno odstopiti od stališča, zavzetega v odločbi št. U-I-190/00, ugotoviti, da so v zadevi pravna sredstva izčrpana, in odločiti o sprejemu ustavne pritožbe.

Marko Šorli, l.r. Sodnik

DDr. Klemen Jaklič, l.r. Sodnik

[1]Sklepa Ustavnega sodišča št. Up-292/96 z dne 17. 2. 1999 in št. Up-27/02 z dne 25. 9. 2002 ter odločba Ustavnega sodišča št.U-I-190/00 z dne 13. 2. 2003.

[2]Glej zadevo št. Up-945/14.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-455/13 z dne 25. 9. 2014.