Jedro

Prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2 kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje v VI. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "VI. Zavezanka za plačilo sodne takse je tožena stranka v celoti."

II.V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnika v roku 15 dni vključi v poklicno zavarovanje od 1. 5. 2020 dalje tako, da s Kapitalsko družbo sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika za čas od 1. 5. 2020 dalje (I. točka izreka). Naložilo ji je, da na račun tožnika pri Kapitalski družbi vplača prispevek za poklicno zavarovanje za čas od maja 2020 do aprila 2025 v mesečnih zneskih, ki so razvidni iz izreka (II. točka izreka). Višji zahtevek, tj. vključitev v poklicno zavarovanje za april 2020 in vplačilo prispevkov v celotnem vtoževanem obdobju v skupnem znesku 24,33 EUR je zavrnilo (III. točka izreka). Zaradi delnega umika tožbe v skupnem znesku 398,36 EUR je postopek v tem delu ustavilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne odmerjene stroške postopka, pri čemer je odločilo še, da je zavezanka za plačilo sodne takse po tar. št. 2211 ZST-1 in št. 2311 ZST-1 toženka v celoti (V. in VI. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe in sklepa se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na 413. člen ZPIZ-2, ne da bi upoštevalo, da zakonsko predvidena merila in kriteriji za določitev delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, niso bili sprejeti (drugi odstavek 413. člena ZPIZ-2). Po njenem stališču zato ni pravne podlage za sklep, da tožnikovo delovno mesto sodi med taka delovna mesta. Poudarja, da uvrstitev delovnega mesta temelji na aktu iz leta 1975, ki ni zakon, temveč podzakonski oziroma interni akt, zato ne more predstavljati pravne podlage za določanje pravic in obveznosti. Takšna uporaba naj bi bila v nasprotju z ustavnim načelom zakonitosti, zaradi česar sodišče tega akta ne more uporabiti oziroma bi moralo začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Dalje navaja, da država ni zagotovila izvajanja zakona, saj niso bila določena merila, kriteriji in postopki za ugotavljanje, katera delovna mesta sodijo v sistem poklicnega zavarovanja, niti niso bile vzpostavljene pristojne komisije. Država delodajalcem ni omogočila, da bi preko ustreznih komisij preverili, ali je posamezno delovno mesto treba vključiti v sistem poklicnega zavarovanja oziroma ali je tja še upravičeno vključeno. Zaradi tega po njenem mnenju delodajalcem ni mogoče nalagati obveznosti vključitve v poklicno zavarovanje. V zvezi z dejanskim stanjem pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali tožnik dejansko opravlja posebej težko in zdravju škodljivo delo oziroma ali so izpolnjeni pogoji iz 199. člena ZPIZ-2. Meni, da je prav zaradi napačne uporabe materialnega prava opustilo ugotavljanje pravno odločilnih dejstev, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbija tudi odločitev o sodni taksi, saj meni, da je sodišče nepravilno odmerilo dve taksi, čeprav zakon določa enkratno plačilo takse za postopek na posamezni stopnji, ter da bi moralo upoštevati enotnost tožbenega zahtevka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da tožnik v delovnem razmerju s toženko opravlja delo voznika tovornega vozila nad 5 ton, da na teh delih prebije več kot 80 % delovnega časa ter da ima toženka registrirano dejavnost cestnega tovornega prometa. Sodišče prve stopnje je tožnikovim zahtevkom za vključitev v poklicno zavarovanje pri Kapitalski družbi d. d., sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja s to družbo in vplačilu prispevkov za obdobje od maja 2020 do aprila 2025 ugodilo. Ugotovilo je, da je delovno mesto voznika tovornjaka zajeto v Sklepu o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja (Ur. l. SRS, št. 17/1975, v nadaljevanju Sklep) ter presodilo, da je pravna podlaga za odločitev prvi odstavek 413. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), saj uredba iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ-2, komisija iz 201. člena ZPIZ-2 in seznam delovnih mest še niso bili vzpostavljeni, zato je treba izhajati iz delovnih mest, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, kar je na podlagi Sklepa tudi delovno mesto tožnika. Pritožbeno sodišče z odločitvijo (razen v delu glede sodne takse) v celoti soglaša.

6.Pritožba ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik izpolnil procesne predpostavke iz 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1). Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik predhodno zahteval odpravo kršitve pri delodajalcu in pravilno in pravočasno uveljavljal sodno varstvo, zato je bila tožba dopustna.

7.Neutemeljena je pritožbena navedba, da zaradi neizdaje podzakonskih aktov ni pravne podlage za odločanje o vključitvi v poklicno zavarovanje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prvi odstavek 413. člena ZPIZ-2, ki kot prehodno ureditev določa, da je za delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, še naprej predpisana obveznost vključitve v poklicno zavarovanje. Ta določba predstavlja neposredno in samostojno pravno podlago za odločanje v primerih, ko nova ureditev (merila, komisija, seznam) še ni bila vzpostavljena. Zato odsotnost uredbe iz četrtega odstavka 199. člena ZPIZ‑2 in neimenovanje komisije iz 201. člena ZPIZ-2 ne pomenita pravne praznine, temveč upravičujeta uporabo prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2, ki zagotavlja kontinuiteto pravnega režima. Delodajalec se zato ne more razbremeniti zakonske obveznosti z argumentom, da država ni sprejela podzakonskih aktov, temveč je prispevke za poklicno zavarovanje dolžan plačevati, dokler za navedeno delovno mesto po predpisanem postopku ni ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje.

8.Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da Sklep iz leta 1975 ne more predstavljati pravne podlage. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, obveznost vključitve v poklicno zavarovanje izhaja neposredno iz zakona (ZPIZ-2). Zakon v povezavi s citiranim Sklepom določa delovna mesta, za katera so delodajalci, do drugačne odločitve posebne komisije iz 201. člena ZPIZ-2, dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Sklep torej služi kot podlaga za ugotovitev, ali je določeno delovno mesto ob uveljavitvi ZPIZ-1 sodilo med tista, za katera se je zavarovalna doba štela s povečanjem. Uporaba Sklepa ni v nasprotju z načelom zakonitosti iz 87. člena Ustave RS, saj ne ustvarja novih pravic ali obveznosti, temveč omogoča uporabo zakonske prehodne določbe. Enako stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (npr. VDSS Pdp 182/2023), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zato tudi ni podlage za uporabo instituta exceptio illegalis niti za prekinitev postopka in začetek ustavnosodne presoje.

9.Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pravno odločilnih dejstev ter da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali se je za tožnikovo delovno mesto še v času uveljavitve ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ker je pravna podlaga odločanja v konkretnem primeru 413. člen ZPIZ-2, je bistveno, ali tožnik opravlja delo na delovnem mestu, za katero se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem, ter ali so izpolnjeni pogoji iz takrat veljavnih predpisov (Sklep iz leta 1975). Sodišče prve stopnje je ta dejstva (ki v pritožbi niso sporna) pravilno in celovito ugotovilo, in sicer da tožnik opravlja delo voznika tovornega vozila z nosilnostjo nad 5 ton, da to delo opravlja več kot 80 % delovnega časa ter da toženka opravlja dejavnost cestnega tovornega prometa. Na podlagi izvedenih dokazov (zlasti izpovedi tožnika in listinske dokumentacije) je pravilno zaključilo, da so pogoji izpolnjeni.

10.Pritožba zmotno izhaja iz predpostavke, da bi moralo delovno sodišče presojati pogoje iz 199. člena ZPIZ-2 in ker jih ni, dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Pogoji iz 199. člena ZPIZ-2 so relevantni za novo ureditev, ki pa še ni vzpostavljena. ZPIZ-2 izrecno določa, da je presoja, ali delovna mesta (še) izpolnjujejo pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje, pridržana strokovni komisiji iz 201. člena zakona. Iz tega jasno izhaja, da je izključeno, da bi se to vprašanje reševalo posamično v vsakem delovnem sporu. Delovno sodišče zato ne more samo določati delovnih mest, za katera velja obvezna vključitev v poklicno zavarovanje, niti presojati, ali pogoji za to še obstajajo, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. To pa ne pomeni, da je toženki kršena pravica do sodnega varstva, ker naj bi država delodajalcem s tem, ko ni zagotovila izvajanja zakona s podzakonskimi predpisi in ni imenovala predvidenih komisij, onemogočila, da bi preverili, ali je posamezno delovno mesto treba vključiti v sistem poklicnega zavarovanja oziroma ali je tja še upravičeno vključeno. Zavezanec ima na voljo ustrezno pravno pot, saj lahko na podlagi petega odstavka 201.a člena ZPIZ-2 v povezavi s četrtim odstavkom istega člena pri ministrstvu, ki je pristojno za imenovanje komisije, predlaga presojo nadaljnje upravičenosti posameznega delovnega mesta do poklicnega zavarovanja, po odločitvi pristojnega organa (oziroma tudi v primeru njegovega molka) pa lahko uveljavlja sodno varstvo pred socialnim sodiščem (sedmi odstavek 201.a člena ZPIZ-2 v zvezi s 7.č členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1).

11.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v izreku odločbe (VI. točka izreka) odločilo, da je toženka v celoti dolžna plačati sodno takso po tarifnih številkah 2211 in 2311 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Toženka v pritožbi izrecno graja odločitev o plačilu sodne takse po obeh tarifnih številkah. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je po izdaji sodbe toženka zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse po obeh tarifnih številkah vložila ugovor, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z dne 23. 12. 2025 tako, da je ugovoru ugodilo ter plačilni nalog za plačilo sodne takse po tar. št. 2311 ZST-1 v znesku 324,00 EUR razveljavilo. Iz spisa ne izhaja, da bi bila zoper ta sklep vložena pritožba. Navedeni sklep je povzročil spremembo pravnega položaja glede obveznosti plačila sodne takse po tarifni številki 2311 ZST-1, saj taksna obveznost toženke v tem delu ne obstaja več. Posledično tudi izrek odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo sodne takse po tarifni številki 2311 ZST-1, ne more več obstati. Tudi sicer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče v postopku o individualnem delovnem sporu v odločbi o stroških postopka po drugem odstavku 3. člena ZST-1, s smiselno uporabo določb ZPP o povrnitvi stroškov, določi zgolj taksnega zavezanca, ne pa tudi taksne obveznosti, ker slednja nastane šele z vročitvijo (4. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Z odločitvijo o tem, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse po tar. št. 2211 in 2311 ZST-1 je tako sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbe ZST-1. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo sodne takse, spremeniti tako, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

12.Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

13.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev temelji na določbah 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP. Toženka je uspela zgolj s pritožbo glede sodne takse, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo je argumentacijsko brez dodane vrednosti glede na vse že podane argumente strank in razloge za odločitev sodišča prve stopnje, zato kljub temu, da ima tožnik do te vloge formalno pravico, jo pritožbeno sodišče ocenjuje kot nekoristno in tedaj nepotrebno vlogo, zato strošek zanjo nosi sam.