Jedro

Tožnik je vložil tožbo, ker mu je tožena stranka zaključila delovno razmerje in ga odjavila iz zavarovanja, zato je interes tožnika za vložitev tožbe na ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi podan.

Tožena stranka je tožniku ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, ker ni bila podana v pisni obliki (86. člen ZDR). Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje delovnega razmerja do zaposlitve pri drugem delodajalcu utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 6. 2012 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak je trajalo do 31. 7. 2012 (I. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnika za obdobje od 15. 6. 2012 do 31. 7. 2012 prijaviti v sistem obveznega zavarovanja ter tožniku za navedeno obdobje v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi obračunati in izplačati vse neizplačane plače, od njih obračunati in odvesti vse davke in prispevke, neto zneske pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu dalje do plačila izplačati tožniku, kakor tudi sorazmerni del regresa za leto 2012, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati plačo za mesec marec, april, maj in junij 2012, plačati davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz III. točke izreka. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 813,01 EUR plačniku brezplačne pravne pomoči za tožnika, Delovnemu sodišču v Celju, na transakcijski račun sodišča, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po ZPP in ZDSS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni odločitev tako, da zavrne zahtevek tožnika, podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je celoten postopek voden brez tožnika, ki se kljub vabilu ni odzval na zaslišanje. Tožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da stranka nima pravnega in ekonomskega interesa za vodenje te pravde, saj se je s prekinitvijo delovnega razmerja strinjala. V postopku se tudi niso mogla preveriti sporna dejstva glede vročitve odpovedi, za katere je tožena stranka predlagala kot dokaz zaslišanje tožnika. Tožena stranka je navajala, da je vročitev odpovedi z dne 1. 6. 2012 bila opravljena na sestanku 13. 6. 2012. Tožba je bila vložena 17. 7. 2012, kar je več kot 30 dni po preteku roka. Izpoved tožnika bi bila ključna, kdaj in ali je prejel odpoved. Tožena stranka je namreč navajala, da se je tožnik strinjal s sporazumno odpovedjo, kot tudi ostali delavci in da se je zaradi tega, da so lahko delavci pridobili pravice na zavodu za zaposlovanje, formalno izpelje postopek z odpovedjo, čeprav je to po vsebini bila sporazumna odpoved delovnega razmerja. Ker se je tožnik ves čas izogibal sodišču, sploh ni mogoče preveriti okoliščin glede sporazumne odpovedi. Odvetnik tožnika je ves čas postopka krmaril popolnoma brez vedenja in navodil stranke. Tožnika tudi ni bilo na poravnalni narok, niti ni dal mnenja o poravnavi, saj ga njegov odvetnik ni mogel kontaktirati. Pooblaščenec tožnika je sicer imel pooblastilo za vložitev tožbe, tožena stranka je tudi opozarjala, da je sporno pooblastilo za vodenje postopka. Tožena stranka je zahtevala od sodišča, da se glede na izogibanje tožnika sodišču izda sodba na podlagi odpovedi. Glede tega ugovora ni obrazložitve v sodbi, kar pomeni bistveno kršitev postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in potem, ko je preverilo pravočasnost vložene tožbe glede na določbe tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji), pravilno ugotovilo, da je bila ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku dne 13. 6. 2012 s strani tožene stranke (ki je tožnika z dnem 15. 6. 2012 tudi odjavila iz obveznih zavarovanj), nezakonita. Ugotovilo je, da je ustna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas od 19. 3. 2012 do 19. 3. 2013 za delo splošna in pomožna gradbena dela, nezakonita, ker je v nasprotju z določbami 86. člena ZDR ter drugimi določbami tega zakona (80. do 94. člena), ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 15. 6. 2012, ampak je trajalo do 31. 7. 2012 z vsemi pravicami, vključno s plačo, v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje postopka, ker se ni udeleževal postopka. V zvezi s tem pritožbenim očitkom je potrebno pojasniti, da osebna navzočnost stranke in njeno zaslišanje ni pogoj za obravnavanje. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem tožnika želelo izvesti, vendar se tožnik vabilu ni odzval, pooblaščenec tožnika pa je navedel, da nima kontakta s svojo stranko. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno izvedlo postopek v odsotnosti tožnika in ne da bi izvedlo dokaz z njegovim zaslišanjem. Po določbi 257. člena ZPP lahko sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Po 262. členu ZPP pa zoper stranke niso dovoljeni prisilni ukrepi, da bi se odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje. Zato je sodišče prve stopnje odločilo ob izvedbi ostalih dokazov.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da tožnik nima pravnega interesa za vodenje spora. Tožnik je vložil tožbo, ker mu je tožena stranka zaključila delovno razmerje in ga odjavila iz zavarovanja, zato je interes tožnika za vložitev tožbe vsekakor podan. Dokazno breme je na strani delodajalca, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavcu (prvi odstavek 82. člena ZDR). Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da za sporazumno odpoved delovnega razmerja zakon ne predvideva nobene obličnosti. Drugi odstavek 79. člena ZDR jasno določa, da sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ni sklenjen v pisni obliki ni veljaven. Če pa je tožena stranka tožniku ustno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je le ta nezakonita, ker ni bila podana v pisni obliki (86. člen ZDR). Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku vročila pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ob pravilni ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo delovno razmerje do zaposlitve pri drugem delodajalcu (1. 8. 2012), vključno z plačo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati do ugovora tožene stranke, zakaj ni izdalo sodbe na podlagi odpovedi (ker se tožnik ni udeleževal narokov). Po določbi 317. člena ZPP sodišče izda sodbo na podlagi odpovedi v primeru, če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo.

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).