Jedro

Ker družino sestavljajo tri osebe, znese povprečni mesečni dohodek na osebo na podlagi 20. člena ZUPJS 869,60 EUR, oziroma 87,71 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji, ki je v letu 2012 znašala 991,44 EUR. To pa pomeni, da je bila tožnica na podlagi 24. člena ZUPJS zakonito razvrščena v 8 dohodkovni razred, za katerega je določeno 66 % plačilo staršev od cene programa vrtca, ko znaša povprečni mesečni dohodek na osebo nad 82 do 99 % neto povprečne plače.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2015 in se odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 3. 2014 spremeni tako, da se ji za obdobje od 1. 2. 2012 do 31. 1. 2015 za otroka Izabelo B.B. določi plačilo za program vrtca v višini 55 % cene programa. Obenem je sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je organ ista sredstva upošteval najmanj dvakrat oziroma celo trikrat, in sicer prvič kot dohodke in drugič kot premoženje, saj so bili dohodki vloženi v depozite pri banki ter v nakup vozila. S tem je bila tožnica postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi s prosilci, ki so dohodke potrošili za dobrine, ki se skladno z določbami 16., 17., in 19. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) ne upoštevajo kot premoženje. Dohodki, ki jih je tožnica vezala v depozite so bili upoštevani kar trikrat, prvi so se ji šteli kot dohodek, drugič so se ji kot dohodek štele obresti od depozitov v višini 2.828,69 EUR, tretjič pa je bil od depozitov prihrankov v višini 90.693,80 EUR, 3.085,85 EUR, 810,94 EUR in 236,63 EUR obračunan še fiktivni dohodek v višini povprečne letne obrestne mere za vezane depozite. Navedena praksa ugotavljanja premoženjskega stanja pomeni kršitev načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS, pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in pravica do socialnega varstva iz 50. člena Ustave RS. S tem, ko so v postopku ugotavljanja premoženja osebam, ki dohodke vlagajo v prihranke, isto premoženje v njihovo škodo upošteva večkrat, prihaja do nedopustne diskriminacije med osebami, ki imajo prihranke in osebami, ki jih nimajo oziroma imajo premoženje v drugačni obliki. Organ bi moral od fiktivnega dohodka odšteti dejansko dosežene obresti od depozitov, ki so se že upoštevale kot dohodek, saj tožnica očitno ni mogla realizirati še fiktivnega dohodka, če je imela sredstva deponirana in je realizirala dejanski dohodek v obliki obresti. ZUPJS določa, da se kot premoženje ne upošteva osebno vozilo v vrednosti do višine 8.060,00 EUR, pri čemer je organ določbo razlagal tako, da se vozilo, ki je vredno 8.060,00 EUR ne upošteva kot premoženje, vozilo, ki je vredno 8.061,00 EUR, pa se upošteva kot premoženje v takšni vrednosti. Meni, da navedena praksa ugotavljanja premoženjskega stanja pomeni kršitev načela pravne in socialne države in 2. člena Ustave RS, pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS in pravice do socialnega varstva iz 50. člena Ustave RS. S tem, ko se v postopku ugotavljanja premoženja osebna vozila do določene vrednosti štejejo kot neobstoječe premoženje, nad določeno vrednostjo pa v polni vrednosti, se neupravičeno diskriminira med osebami, katerih vozilo mejne vrednosti ne doseže in osebami, katerih vozilo jo preseže, čeprav je dejanska premoženjska razlika med njimi nižja za 8.060,00 EUR. Meni, da razlaga ne zasleduje ustavno pravno dopustnega cilja, saj takšna ureditev ustvarja razliko 8.060,00 EUR v premoženjskem stanju, kjer ta razlika dejansko ne obstaja. Prosilci, ki imajo v bistvenem enako premoženjsko stanje, morajo biti obravnavani enako, različno pa le v delu, kjer se po premoženjskem stanju dejansko razlikujejo. Prvostopni organ bi moral drugi odstavek 18. člena ZUPJS razlagati kot se glasi. V konkretnem primeru bi moral organ upoštevati kot premoženje le vrednost vozila v presežni višini 5.530,00 EUR in ne polnih 13.590,00 EUR. Tožnica je v spornem obdobju živela v najetem stanovanju, ki je bilo ocenjeno na vrednost 93.341,00 EUR. Če bi bila tožnica lastnica konkretnega stanovanja, se jih teh 93.341,00 EUR ne bi vštevalo v premoženje. Meni, da je nedopustno diskriminirati prosilca zgolj na podlagi tega ali ima neko premoženje v obliki naložbe v nepremičnino ali pa v denarju. Prvostopni organ bi moral vrednost stanovanja 93.341,00 EUR, v katerem dejansko prebiva kot najemnica in ki ustreza kriterijem primernega stanovanja, odšteti od njenega premoženja. Vztraja, da navedene trditve predstavljajo zadostno osnovo za postopanje sodišča po 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodba sodišča je ustrezno obrazložena z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo dodatno poudarja naslednje.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2015, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 13. 3. 2014. S slednjo je Center za socialno delo odločil, da se tožnici za obdobje od 1. 2. 2014 do 31. 1. 2015 za otroka Izabelo B.B. določi plačilo za program vrtca v višini 66 % cene programa. Razliko med znižanim plačilom vrtca in ceno programa, v katerega je otrok vključen, krije Občina C.. Spor v tej zadevi se nanaša na to, ali je bil dohodek družine pravilno ugotovljen in s tem tožnica pravilno razvrščena v pravilni dohodkovni razred. V zvezi s tem je sporno, ali je tožena stranka k dohodku družine pravilno prištela fiktivni dohodek, izračunan od prihrankov in ali je tožena stranka pravilno premoženje upoštevala celotno vrednost osebnega avtomobila in prihranke, ki jih ima družina v višini primernega stanovanja, prebiva pa v najemniškem stanovanju.

7. Iz izpodbijanih odločb izhaja, da je imela tožničina družina po podatkih iz odločb o odmeri dohodnine in podatkih iz davčnega obračuna akontacije dohodnine od dohodka od dejavnosti za predpreteklo leto (2012) preračunane na raven preteklega koledarskega leta dohodke v skupni višini 27.149,46 EUR in fiktivni dohodek 4.877,09 EUR od premoženja v skupni vrednosti 120.125,35 EUR (osebno vozilo v vrednosti 13.590,90 EUR, lastniški deleži 3.750,00 EUR, vrednostni papirji 686,75 EUR, denarna sredstva DZU 8.301,59 EUR in 19.070,00 EUR ter prihranke v skupni višini 93.777,31 EUR), tako da je dohodek družine znašal 32.026,55 EUR. Ker družino sestavljajo trije člani, povprečni mesečni dohodek znaša 889,63 EUR, kar predstavlja 89,73 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji, ki je v letu 2012 znašala 991,44 EUR. Glede na takšen dohodek je bila tožnica v skladu z lestvico določena v 24. členu ZUPJS uvrščena v 8 dohodkovni razred, plačilo vrtca pa določena v višini 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen.

8. Pri ponovnem preverjanju pravilnosti podatkov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela družina v letu pred vložitvijo vloge dohodke v skupni višini 31.305,80 EUR, ker je premoženje v skupni vrednosti 120.125,35 EUR preračunalo s pravilno povprečno obrestno mero v višini 3,46 % in ne s prvotno upoštevano obrestno mero v višini 4,06 %. Kljub nekoliko nižjega fiktivnega dohodka oziroma celotnega dohodka družine, bi tožnica še vedno bila uvrščena v 8. dohodkovni razred in bi ji bilo določeno plačilo programa vrtca v višini 66 % cene programa. Ker družino sestavljajo tri osebe, znese povprečni mesečni dohodek na osebo na podlagi 20. člena ZUPJS 869,60 EUR, oziroma 87,71 % neto povprečne mesečne plače vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji, ki je v letu 2012 znašala 991,44 EUR. To pa pomeni, da je bila tožnica na podlagi 24. člena ZUPJS zakonito razvrščena v 8 dohodkovni razred, za katerega je določeno 66 % plačilo staršev od cene programa vrtca, ko znaša povprečni mesečni dohodek na osebo nad 82 do 99 % neto povprečne plače. Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo nekoliko nižji povprečni mesečni dohodek na osebo, je tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe in spremembo prvostopne odločbe ter uvrstitev v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega procenta plačila vrtca utemeljeno zavrnilo.

9. Zmotno je tožničino materialnopravno naziranje glede upoštevanja vrednosti avtomobila. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da se zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR skladno z 2. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine in da se v konkretnem primeru vrednost tožničinega avtomobila, ki znaša 13.590,00 EUR v premoženje družine všteva v celotnem znesku. V ZUPJS ni pravne podlage za upoštevanje zgolj presežka vrednosti nad 8.060,00 EUR. Glede na določbo 17. člena ZUPJS, pri čemer tožnica v ničemer ni dokazala, da sredstva, ki jih ima na računih pri bankah, predstavljajo dohodek po prvem odstavku 12. člena zakona, zaradi česar se jih ne bi smelo šteti v premoženje družine ter bi prišlo pri odločanju do njihovega dvakratnega upoštevanja, so bili prihranki v obliki denarnih sredstev na računih pri bankah pravilno upoštevani v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa čeprav prebiva v najemniškem stanovanju in vrednost prihranka ustreza kriterijem primernega stanovanja, ni podlage. V skladu z 18. členom ZUPJS, se v premoženje, v primeru, da bi bilo stanovanje v lasti tožnice in njene družine, v katerem bi dejansko prebivala in imela prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja, ne bi upoštevalo. Ne glede na približno enake zneske prihrankov in ocenjenega najemniškega stanovanja, gre za bistveno različni situaciji. Razen tega prihranki, ne glede na namen varčevanja, in razlogi, zaradi katerih se tožnica ne spusti v nakup stanovanja, ne morejo predstavljati podlage za drugačno odločanje od obravnavane. Končno se vsak sam odloči, kako bo razpolagal s svojim premoženjem oziroma s prihranki in tudi v konkretnem primeru na strani tožene stranke oziroma prvostopnega organa ni nikakršne ovire za drugačno odločitev tožnice.

10. Ker dohodek družine ni upoštevan na način, za katerega se zavzema pritožba in pri izračunu fiktivnega dohodka vrednost osebnega avtomobila ni zmanjšana za 8.060,00 EUR, ni mogoče uspešno zatrjevati protiustavnosti oziroma kršitve načel Ustave RS. Z veljavno pravno ureditvijo ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, niti za kršitev ostalih načel, na katere se sklicuje pritožba. Zato pritožbeno sodišče ni postopalo po 156. členu Ustave RS, in ni prekinilo postopka ter zahtevalo ustavno sodne presoje. Pritožbeno sodišče namreč tudi ni ugotovilo, da bi bila družina glede na njen dohodkovni položaj, zaradi plačevanja vrtca v višini 66 % cene programa, socialno ogrožena. Razen tega plačilo vrtca sodi med tiste izdatke, ki so jih primarno dolžni pokrivati ravno starši. Do kakšne višine se ti izdatki lahko pokrivajo iz javnih sredstev, pogoje in način ugotavljanja dohodka, pa določa zakon.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu z določbo 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.