Jedro

Pravdni postopek ne predvideva obveznih dokaznih sredstev, temveč je stranka pri dokazovanju svobodna.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 4409/2015 z dne 21. 1. 2015, ostane v veljavi v prvem, drugem, tretjem in četrtem odstavku izreka sklepa, toženec pa je dolžan tožnici povrniti v roku petnajst dni 2.766,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi naslednji dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev te obveznosti.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da v zvezi s kreditno pogodbo št. LD/11147/00060 z dne 27. 5. 2011, tožnica ni podala natančnega izračuna višine vtoževane terjatve in bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu moralo zavrniti ali vsaj odločiti, kolikšen znesek terjatve je nesporen in ga prisoditi le v tem delu in to ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storilo je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ni jasno, kako je tožnica prišla do izračuna zneska obresti, tudi ne kako natančno se je izračunaval dolg glavnice, ki naj bi bil delno poplačan, kar gre v breme tožnice in če namesto nje to napravi sodišče, gre za odločanje zunaj meja postavljenega tožbenega zahtevka, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki vpliva na zakonitost odločitve. Od toženca ni mogoče zahtevati, da bo sam natančno izračunal dolg, za katerega domnevno odgovarja kot porok in plačnik. Izračuni dolga so notranji akti tožnice, kot močnejšega pravnega subjekta in bi tožnica višino dolga mogla dokazati le s postavitvijo izvedenca ekonomsko finančne stroke. Tega ni storila, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Enako velja tudi v zvezi s Pogodbo za klasični limit na poslovnem računu št. 000 z dne 21. 7. 2011. Višina dolga z upoštevno obrestno mero je le navedena, ne pa dokazana z dokumenti različnimi od notranjih aktov tožnice. Dokazna vrednost teh listin je enaka, kot če bi takšne listine po lastnih izračunih predložil toženec. Nedvomno bi jih sodišče preverilo z izvedencem. Podobno velja v zvezi s Pogodbo o deviznem kreditu v državi št. LD/06311/00031 z dne 7. 11. 2006. Iz člena II te pogodbe izhaja, da je obrestna mera spremenljiva. Gre za zapleteno finančno matematično operacijo in bi tožnica tudi v tem primeru morala predlagati izvedbo dokaza s postavitvijo ustreznega izvedenca. Dokazno breme za izkaz višine terjatve je na njej in ne na tožencu. Tožnica pa je spet predložila le notranje izračune višine terjatve, kar pa ne more biti ustrezen dokaz o strokovnem vprašanju. Toženec ob sklenitvi pogodb kot porok in plačnik ni mogel biti seznanjen z obveznostmi, ki ga sedaj bremenijo, če pa je bila dogovorjena spremenljiva obrestna mera in tudi ni bilo jasno, kdaj in koliko bo s strani glavnega dolžnika dejansko plačano. Nobene vloge tudi nima dejstvo, da je toženec bil v času, ko se je zavezal kot porok in plačnik tudi v poslovodstveni funkciji glavnega dolžnika.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V okviru trditvene in dejanske podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, sodišče tudi ni odločilo zunaj meja tožbenega zahtevka. Razloge sodišča prve stopnje za odločitev pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tožnica je v celoti zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu (prvi odstavek 7. člena, 212. člen ZPP). Podrobno je opisala poslovno sodelovanje z družbo T., d. o. o. (glavno dolžnico)(1) ter vlogo toženca kot solidarnega poroka in plačnika za obveznosti po Kreditni pogodbi z dne 27. 5. 2011, Pogodbi za klasični limit na poslovnem računu z dne 21. 7. 2011 in Pogodbi o deviznem kreditu v državi z dne 7. 11. 2006. Pojasnila je celoten potek poslovanja, specificirala obveznost toženca iz vseh treh pravnih naslovov ter predložila listinsko dokumentacijo, ki jo je podrobno pojasnila.(2) Dokazno breme, da trditve tožnice niso točne, je zato, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, prešlo na toženca, ki tega bremena ni zmogel. Prerekal je višino vtoževane obveznosti, ne da bi navedel določne trditve ali predložil listine, ki bi izkazovale drugačno višino. Pravilno mu je pojasnilo, da se vtoževani znesek glavnice in pogodbeni znesek ne ujemata zaradi delnega plačila kredita s strani glavnega dolžnika, kakor tudi, da je neupošteven njegov ugovor, da z obveznostjo ni bil seznanjen. Pri tem se je upravičeno sklicevalo na poroštvene izjave, pa tudi na dejstvo, da je bil toženec družbenik in direktor glavnega dolžnika vse od ustanovitve družbe leta 1990 dalje in z obveznostmi družbe nedvomno seznanjen. Postavitve izvedenca finančne stroke v postopku ni predlagala nobena od strank, zato sodišče tega dokaza ni izvedlo. Ni mogoče pritrditi tožencu, da bi tožnica edino s tem dokazom lahko izkazala višino terjatve, saj pravdni postopek ne predvideva obveznih dokaznih sredstev, temveč je stranka pri dokazovanju svobodna. Glede na povsem pavšalne ugovore toženca posebno strokovno znanje za razjasnitev pravno relevantnih dejstev v konkretnem primeru tudi ni bilo potrebno. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo – ker se je toženec zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika – OZ), odgovarja pa tudi za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega, kar v konkretnem primeru ni bilo (četrti odstavek 1017. člena OZ).

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). V tej odločitvi je vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi toženčevega predloga za povrnitev pritožbenih pravdnih stroškov. Tožnica stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Pri kateri je bil toženec direktor in družbenik od leta 1990 do začetka stečajnega postopka nad družbo 9. 3. 2012. Op. št. (2): Tako je višino terjatve po Kreditni pogodbi z dne 27. 5. 2011 izkazala s popisnim listom terjatev ter povzetkom obračunanih in neplačanih obveznostih na dan 26. 11. 2014, iz katerega jasno izhaja, kolikšen znesek so predstavljale obresti vsak mesec, iz obvestil o obračunu zamudnih obresti, ki jih je prav tako predložila, pa je razvidno, kakšna je bila osnova za izračun zamudnih obresti, obračunsko obdobje, višina obrestne mere in znesek zamudnih obresti; višino terjatve po Pogodbi za klasični limit na poslovnem računu z dne 21. 7. 2011 je izkazala z izpisom iz knjiženega prometa, popisnim listom in dokumentom PORinfo, iz katerih so razvidne vse postavke terjatve; tudi glede terjatve po Kreditni pogodbi z dne 7. 11. 2006 je tožnica s povzetkom obračunanih in neplačanih obveznosti na dan 26. 11. 2014 izkazala, kolikšen znesek so predstavljale redne in zamudne obresti vsak mesec, iz obvestil o obračunu zamudnih obresti pa je razvidna osnova za njihov izračun, obračunsko obdobje, višina obrestne mere in znesek zamudnih obresti.