Jedro

S tem, ko je bil s plačilnimi nalogi kaznovan storilec, glede katerega je bilo ugotovljeno, da se je po storitvi prekrškov zdravil zaradi hude duševne bolezni, ni bila storjena kršitev druge alineje prvega odstavka 124. člena v zvezi z 58. členom Zakona o prekrških, saj je bila navedena okoliščina ugotovljena šele po pravnomočnosti plačilnih nalogov.

Izrek

Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani plačilni nalogi se razveljavijo in se zadeve vrnejo prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenimi plačilnimi nalogi (11) so bile M.S. v obdobju od 16.4. do 26.4.2009 izrečene globe zaradi uvodoma navedenih prekrškov na različnih območjih države. Vsi izpodbijani plačilni nalogi so postali pravnomočni, ne da bi storilec zoper njih uporabil katerokoli pravno sredstvo.

2. V zahtevah za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec navaja, da je pobudo za vložitev zahteve vložil M.S. skupaj z psihiatričnim potrdilom L.L., dr.med.spec.psihiatrije z dne 20.10.2009, iz katerega izhaja, da se je storilec neposredno po storitvi zadnjega od obravnavanih prekrškov, to je od 28.4. do 3.9.2009, zdravil v Psihiatrični bolnici zaradi hude duševne bolezni psihotičnih razsežnosti in da je bolezen nastala v času, ko je storil očitane prekrške. Vložnik zahteve opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča IV Ips 36/2009 z dne 20.10.2009, v kateri je Vrhovno sodišče že ugotovilo, da je zaradi duševne bolezni storilca podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, to je v njegovo prištevnost ob storitvi prekrškov, zaradi česar je na podlagi 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano odločbo in plačilne naloge razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v ponovno odločanje. Navedena pot po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni prava, saj bi zadostovala ugotovitev kršitve 2. alineje prvega odstavka 124. člena v zvezi s členom 58 ZP-1, saj bi moral prekrškovni organ zaradi suma duševne motnje pri storilcu s sklepom prekiniti postopke o prekršku in z njimi nadaljevati, ko bi prenehali razlogi, ki so povzročili prekinitev. Prav tako navaja, da je podana kršitev prvega odstavka 51. člena ZP-1, po katerem mora prekrškovni organ najprej ugotoviti, ali so podani pogoji za začetek postopka. Ugotovitev, ali je domnevni storilec procesno sposoben, je nedvomno eden izmed takšnih pogojev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da najprej združi postopke v vseh enajstih zadevah in z eno odločbo odloči tako, da razveljavi navedene plačilne naloge ter zadeve vrne pristojnim prekrškovnim organom v ponovno odločanje.

3. Zahteve vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti so bile na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročene storilcu, ki nanje ni odgovoril. B.

4. Glede na psihiatrično potrdilo Specialistične ambulante za psihiatrijo Zdravstvenega doma Celje, iz katerega izhaja, da je bil storilec dne 28.4.2009 hospitaliziran zaradi duševne motnje psihotičnih razsežnosti, ki naj bi se začele več časa pred začetkom zdravljenja in zaradi katerih je storil več prekrškov, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, saj je podana visoka stopnja verjetnosti, da je bil storilec v času storjenih prekrškov in vodenih postopkov pod vplivom duševne bolezni, zaradi česar ni bil sposoben nastopati v procesu kot aktivni subjekt. Vrhovno sodišče ugotavlja, da s tem, ko je bil s plačilnimi nalogi kaznovan M.S., ni bila storjena kršitev druge alineje prvega odstavka 124. člena v zvezi s členom 58 ZP-1. Navedena okoliščina je bila namreč (tudi po navedbah zahtev) ugotovljena po pravnomočnosti plačilnih nalogov, torej se zahteve z navedbami opirajo na nova dejstva, ki v izpodbijanih pravnomočnih plačilnih nalogih niso bila ugotovljena, zato po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

5. Vendar pa v primeru, ko nastane Vrhovnemu sodišču pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva, s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo razveljavi na podlagi določbe 427. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijane pravnomočne plačilne naloge razveljavilo (427. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) ter uvodoma navedene zadeve vrnilo pristojnim prekrškovnim organom v novo odločanje.